Atletika 
je lažja od starševstva

Dvajset let je minilo, odkar je Slovenija v atletiki osvojila prvo olimpijsko odličje. Ljubljančanka Brigita Bukovec je bila srebrna na 100 metrov z ovirami in se veseli letošnjih iger, ki jih bo spremljala doma. Športu je ostala zvesta tudi profesionalno, pa tudi svoji načelnosti, po kateri je bila znana. Stanje slovenskega športa je ne navdaja z optimizmom. To pove naglas in s prstom pokaže na težave.

Ste pripravljeni na 
olimpijske igre?
Sem! Veselim se gledanja tekem in dogodkov.

Vas zanima le atletika?
Kje pa. Vse me zanima.

Slovenska reprezentanca danes začenja boje za odličja in visoka mesta.
Povsem dobro so videti. Upam in želim si presenečenj iz naših vrst. Kot je to mogoče in realno na vsakih igrah. Po navadi odloča ena tekma.

Se je v vaših časih naglas napovedovalo medalje?
Vedno se je nekako vedelo, kdo lahko seže po odličju. Sama sem vedno rekla, da ne bom napovedovala, saj se mi zdi to neumno. Ljudje nismo roboti, vse se lahko zgodi. Če odličja ni, sledi razočaranje.

Ste čutili, da boste v Atlanti na odru za zmagovalke?
Nisem.

Vas je morda trener Jure Kastelic poskušal prepričati o tem, da imate v nogah dober izid?
Dva tedna pred začetkom iger smo prispeli v ZDA. Te dneve sem izkoristila za prilagajanje in dober trening. Jure mi je nekajkrat rekel: »Poglej, če boš šla takole, te ne bo nobena premagala!« Pa sem mu odvrnila: »Pa daj, Jure...« A je imel prav. Dobro mi je šlo, časi na treningu so bili spodbudni.

Si posnetek tega teka (prvakinja je postala Švedinja Ljudmila Enqvist s časom 12,58, Bukovčeva je bila druga z 12,59, tretja pa Francozinja Patricia Girard-Leno) kdaj ogledate?
Nekajkrat sem ga videla. Nisem pa oseba, ki bi si ga vrtela iz dneva v dan.

Kje pa je ta dragocena medalja, prva slovenska v kraljici športov?
Doma, na polici.

Jo kdaj vzamete v roke?
Tudi. Pa še sinova sta dojela, kaj se je takrat, leta 1996, zgodilo.

Kaj danes pričakujete od reprezentance?
Da so prava ekipa, da se imajo dobro in upam na presenečenja in medaljo!

Kdo bo domov prinesel odličje?
O tem pa ne bom nič rekla.

Bili ste na igrah v Barceloni in Atlanti, je bilo vzdušje vedno pravo?
V Barceloni takšnega vzdušja v ekipi še ni bilo, v Atlanti pa! Prebivali smo v eni hiši, manjkali so le veslači. Bili smo kot družina, lepo smo se imeli, skupaj smo šli ven, trenirali smo zelo dobro... Veliko biljarda smo odigrali.

Koliko dogajanja okoli tega veličastnega dogodka športnik sploh vidi?
V Barcelono, na moje prve olimpijske igre, sem šla po polfinale, vedela sem, kaj zmorem. V Atlanti me je zanimal vrhunski rezultat. Ko si prvič na igrah, te vse tako fascinira. Vse je novo. V Atlanti sem bila zbrana le na tekmo in trening. Če bi v ZDA hotela v mesto, bi za to porabila pol dneva.

Kaj vam je dala olimpijska medalja?
Na tekmah za veliko nagrado sem bila po vrnitvi iz Atlante takoj bolje in višje rangirana. Pa tudi sponzorje je bilo lažje dobiti. Ne le zaradi medalje. Dosegla sem največ, kar lahko športnik doseže – spoštovanje drugih. Imela sem kariero, ki se je vzpenjala. Vsako leto sem naredila korak naprej. Atlanta je bila pika na i.

Ste dovolj dobro unovčili odličje?
Imela sem srečo, da sem nastopala v časih, ki so bili zelo dobri za športnike. Tudi klubi so imeli sponzorje. To je bilo obdobje, ko si lahko dobil sponzorski avtomobil. V primerjavi z današnjimi časi... Ne le v atletiki, slabi časi so v slovenskem športu. Ves sistem smo malce narobe speljali.

Kaj imate v mislih?
Z otroki delam že vrsto let in iz leta v leto ponavljam, kar me mori, in vem, da imam prav, vsi vidijo, nihče pa tega noče spremeniti: otroke prezgodaj porivamo v tekmovanja! Pri 8, 9 letih so že vsi profesionalci. Če pa si star 14, 15, pa sploh ne moreš začeti trenirati... Če otroka pri 12 letih vpišeš h kateremu športu, si bedak. Ob tem se pozablja, da smo mi pri teh letih šele začeli. Ves sistem gre potem navzgor po napačni poti. Težava nastopi, ko prideš do neke stopnje, a ti zmanjka denarja, da bi naredil korak naprej. Sponzorjev ni, država ne da. Če nimaš denarja, pa lahko pozabiš na dobre rezultate. Ob tem pozabljamo, da imajo otroci, stari 6, 7 let, boljšo opremo kot vrhunski športniki in več možnosti. To je zgrešeno. Otroci so danes preobremenjeni s tekmovanji. To bi ukinila. In vse lestvice za otroke do 12. leta.

Za nekatere pa so tekmovanja in lestvice prave svetinje in edino merilo uspešnosti.
Takšen sistem prinaša točke oziroma evre. Tako je v Mestni občini Ljubljana. Če hočeš dobiti denar, potrebuješ toliko in toliko tekmovalk in tekmovalcev. Od prvega leta morajo vsi tekmovati! Sama sem pri 12, 13 prvič prišla na stadion, naši otroci pa so pri teh letih že profesionalci. Pet ali šest treningov na teden. Selekcioniranje poteka pri desetih letih. Pokažite mi strokovnjaka, ki lahko pri tej starosti napove, kako in kje bo otrok dober čez deset let. Največ mladih odide iz športa pri 16, 17 letih...

V vaši atletski šoli tekmovanj ni?
Nima tekmovalnih skupin. Delamo z otroki med 3. in 12. letom. Sedem skupin imamo, za več nisem dobila ur na stadionu. A sistema ne menjam, od načel ne odstopam. Čeprav izgubim po 200 otrok na leto. Ker nimam tekmovalcev, ni ur za moje programe. Na MOL so pametni, Ljubljana pa danes nima dobrega športnika. Pa saj ne gre za mene. Jutri lahko zaprem atletsko šolo. Škoda se dela športu.

Kje je danes Jure Kastelic?
V pokoju z zelo slabo pokojnino. Vedno je bil skromen, da bolj ne bi mogel biti. Sramota je, da se mora tako boriti. Moti me tudi, ker se ga ne uporabi za strokovna predavanja mladim trenerjem. To je sramota. Ni dobro, da so diplomanti fakultete za šport Ljubljana prevzeli trenerske posle! Saj ne rečem, tudi med njimi je precej izjem.

Jure Kastelic bi jim imel kaj povedati.
Ko je imel 70 let, sva z Alenko Bikar zbrali vse atletinje in atlete, ki jih je treniral v svoji karieri. Obiskali smo ga in mu čestitali. Zelo je bil navdušen. Srečali smo se ljudje, ki se nismo videli 20, 30 let.

To so lepi spomini. Nad atletiko pa so se zbrali črni oblaki, tisti dopinški. Za Rusijo ni bilo milosti.
Tega niti ne bi komentirala, saj dogajanja nisem pozorno spremljala. Me pa moti, ker se vse meče v isti koš. Veliko je grešnikov, niso pa vedno krivi športniki. To je dejstvo! Za njimi lahko stoji ves sistem, ki je v rokah trenerjev, menedžerjev. Morda so jih celo prisilili, da so segli po dopingu.

Kakšen je vaš odnos do dopinga?
Kogar dobijo, naj ga izključijo do smrti! V svoji karieri, 17 let je bila dolga, sem videla marsikaj. Tudi to, kako je doping deloval na Bolgarke. Svetla Dimitrova je bila moževa žrtev, saj je bil tudi njen trener.

Brigita in doping?
Imela sem srečo, da sem imela trenerja Jureta in svojega menedžerja Harija. Bila sta pozorna na vse, da mi ne bi kdo česa podtaknil. Jure je vedno vse trikrat prebral, da ne bi nehote zaužila česa spornega. Hari me je vedno opominjal, naj na tekmah in mitingih ne pijem iz kozarcev, v katere je natočena pijača. Če hočeš vrhunsko trenirati in tekmovati na najvišji ravni, moraš jesti dodatke. Bistveno je, da ješ dovoljene substance. S solato in kosom mesa ne gre.

Kariero ste zaključili leta 2000. Brez nastopa na olimpijskih igrah v Sidneyju.
Lovila sem to normo, a nisem bila uspešna. Potem sem se vprašala, ali naj treniram in tekmujem na državnih prvenstvih. Poleg tega sem bila dvakrat operirana. Če bi hotela na vrhunsko raven, bi potrebovala dve leti. Ne gre čez noč. Stara sem bila 30 let, končala sem in se odločila za novo pot.

V starševske vode ste šli.
Sem vedno rekla, da je bila atletika v primerjavi s starševstvom tako lahka. A je res lepo biti mama. Imava dva divja otroka, oba sta nogometaša. Aljaž je leto dni treniral atletiko, a mu je bila dolgočasna.