Ante je odšel z dvignjeno glavo

»Po tehtnem premisleku in pogovoru z družino sem se odločil, da je najbolje, če odidem,« je novinarjem rekel nekoč tako čislani, po novem pa izžvižgani trener nogometašev Maribora Ante Šimundža. Ni odšel z lahkim srcem, je bilo videti in hkrati čutiti iz njegovih odgovorov, a to je storil, kot pravi, »z dvignjeno glavo«.

Padli junak

Biti trener Maribora je od nekdaj poseben izziv, za vsakogar, za Šimundžo, rojenega Mariborčana, še prav poseben. »To je moje mesto, moj klub. Maribor je majhen, poznam ogromno ljudi in čutim še toliko večjo odgovornost,« je rekel konec minulega leta v enem od intervjujev. Takrat se je zdelo, da tisto, čemur se je reklo mariborska nogometna pravljica, postaja resničnost. Da se ta čudež slovenskega klubskega nogometa – saj se ve, na kakšni ravni je ta trenutno – v bistvu spreminja v samoumevnega udeleženca evropskih tekmovanj. Namesto da bi bili topovska hrana za večje tuje klube, so mariborski nogometaši gole celo dajali, osvajali točke, polnila se je klubska blagajna, motivacija je bila na vrhuncu … O Anteju Šimundži je bilo slišati same lepe reči. Razen da je preveč resen, kadar da Tavares gol.

Dokler niso prišli porazi. Ti so seveda sestavni del nogometa, športa in nasploh življenja, če hočete, in nanje je treba biti pripravljen. Maribor ni bil; še nogometaši ne, kaj šele njihovi navijači. Za trenerja Anteja Šimudžo pa tega ne bi mogli reči. Navijačem in tudi novinarjem, kar v tej zgodbi ni nepomembno, mediji padle junake pač potrebujejo bolj kot junake, je šel s svojo resnostjo in umirjenostjo pravzaprav malce na živce. Ob golih ne skače, ob porazih ne joče. Zasebno je ta družinski človek, oče dveh sinov, prav tako nogometašev, zelo nasmejan človek, v službi, na trenerski klopi, za to ni prostora. Služba je služba, družba pa družba. In tudi: »Ni časa za evforijo, ker jih lahko hitro dobiš po glavi,« je rekel. In jih je res.

Prvi gol v ligi prvakov

Slovenci smo glede privrženosti svojim športnim junakom neuravnovešeni. Ob uspehih smo pretirano evforični, ob neuspehih se začne kamenjanje. Pa ne nujno pravih krivcev. Marsikje na tujem pravi navijači nogometnih klubov, na primer, svojim ekipam ostanejo zvesti tudi po porazih in ob krizah, celo ob selitvah klubov v nižje lige še vedno obiskujejo njihove tekme. Ne pa pri nas. Anteju Šimundži se je Maribor odrekel zelo hitro, z njim bo morda ob dober trenerski kader tudi Slovenija. Ante Šimundža pač zna pakirati nogometne kovčke, v svoji karieri jih je kot igralec in pozneje trener kar pogosto.

Nogomet je začel igrati zgodaj, na ulicah Maribora brez tega nekako ne gre, poleg tega za pevski zbor ni bil nadarjen, folklore pa se je naveličal. In še oče, doma iz Splita in seveda navijač Hajduka, je imel nogomet zelo rad, zato se je pri Šimundževih ob nedeljskih popoldnevih redno poslušalo radijske prenose tekem. Klubsko kariero je Ante začel v Železničarju, pozneje je zaigral tudi za Maribor in pri 25 letih šel za nogometnim kruhom na Japonsko. Tam je preživel eno leto, odlično, pravi danes, in se nato igralsko kalil še v Švici, na Švedskem, v Belgiji. Zaradi težav s poškodbami je nad tujino obupal, se vrnil v Maribor in zanj dosegel prvi gol v evropskih tekmovanjih, v ligi prvakov.

Ko je proti koncu kariere šel še malo igrat v Avstrijo, se je hkrati izučil za trenerja. Da mu ni bilo dolgčas, no, zanimalo ga je pa tudi. Dovolj izkušenj in volje ima, se je odločil, modro nabiral izkušnje ob bolj prekaljenih, potem pa kot trener nase zelo resno opozoril na klopi Mure. Kot igralec je igral v napadu, kot trener prav tako spodbuja napadalno igro, a z veliko odgovornosti v obrambi. »Ko ima ekipa žogo, so od vratarja do napadalca vsi napadalci. Ko je nima, je napadalec že prvi igralec obrambe.«

Ante Šimundža veliko bere, o nogometu, seveda. In o psihologiji. Marsičesa se je že naučil, a očitno na pravi pristop k obvladovanju nogometnega Maribora, tako tistega v slačilnici kot onega na ulici, še ni naletel. Za zdaj. Kot igralec se je v Mariboru proslavil v drugem poskusu. Bo morda njegova trenerska zgodba nekoč doživela podoben razplet?