»Čarobne palice ni, ne obstaja!« je v minulih letih večkrat poudaril Andrea Massi, ki se bo letos srečal z abrahamom. Za nekatere bo večno ostal 'le' kondicijski trener in nergač, za druge Italijan s frizuro, ki je prišel v Slovenijo solit pamet. Večini pa se je vtisnil v spomin kot predan trener, ki je za Tinin uspeh tvegal svoje zdravje in prestavljal meje mogočega v cono nemogočega.
Danes je to življenjsko poglavje za njim. »Pomirjen sem,« nam je povedal na začetku pogovora v Mariboru. »Ko je Tina na Zlati lisici prismučala do mene, sem jo spustil in ji rekel, naj svobodno uživa. Brez mojih pritiskov, nasvetov in pametovanj. Saj veste – manj kot šampionu pametuješ, bolje je. Šampioni so že sami zase dovolj pametni,« v svojem slogu nadaljuje Andrea, ki mu je smučanje prineslo velike uspehe, slavo, denar in življenjsko družico Tino, a mu je na drugi strani tudi ogromno vzelo.
Umrli so mu starši
Massi je po rodu iz Gorice. Ko mu je bilo pet let, je zaradi raka umrla mama (po materi Slovenka), osem let pozneje še oče. Morda ga je zadnja smrt še bolj prizadela, ker je oče umrl na klubski smučarski tekmi na Mokrinah. Za Massija je skrbel stric, potreboval je kar nekaj časa, da je prišel k sebi. A v otroški duši so ostale rane, ki človeka zaznamujejo za vse življenje. Po očetovi smrti je celo sklenil, da se v smučanje ne bo več vračal. Služil je vojsko, se šolal v Rimu. Naključje je hotelo, da je prek bratranca Špele Pretnar prišel v stik s slovensko smučarsko zvezo in Klemenom Bergantom ter Rastom Ažnohom in skrbel za kondicijsko pripravo slovenske ženske vrste. A le do poletja 2008, ko je postal ob vnovični menjavi trenerjev tehnološki višek. V slepi ulici se je znašla tudi Mazejeva, ki pa jo je Massi prepričal, da je vredno poskusiti s samostojno ekipo, ki se ji je pridružil še serviser Andrej Perovšek. Ostalo je zgodovina.
*** |
Ponoviti napako je vražje
Zgodovino so zaznamovali tudi spori s Smučarsko zvezo Slovenije. Massi se je kot lev vedno boril za pravice – svoje in pravice svoje varovanke. »Tudi letos smo doživeli že videno, čeprav sem upal, da z zvezo rešimo elegantno in profesionalno. Errare humanum est. Perseverare diabolicum. Motiti se je človeško. Ponoviti napako je vražje. Če napake ponavljaš, je nekaj narobe. Predvsem pa sam teh težav z zvezo nisem potreboval, saj sem imel dovolj dela z ekipo, organizacijo treningov, da smo lahko prišli na vrh sveta,« pove v svoj bran Massi. »Pa saj nisem potreboval podpore, nisem pa pričakoval, da bom dobival kontre. Tega res nisem pričakoval. Na te zadeve sem zamerljiv,« ne skriva, da ima z Zvezo še nekaj neporavnanih računov. Tudi zato ne čudi, da so se nekateri funkcionarji Zveze minuli vikend izogibali Massiju in Mazejevi.
Izogibali so se mu
»To ste opazili vi. Meni je dalo veliko novega veselja to štajersko občinstvo. Od njih sem dobil spoštovanje, ki sem ga pogrešal v vseh teh aferah. Ta narod mi veliko pomeni,« je polaskal Mariborčanom in vsem Štajercem. »Ko smo prišli na prvi trening v Maribor, so me spravili v dobro voljo. Saj ne bi rad koga užalil, a Štajerci so fajn ljudje. Taki, da ti vse povedo v obraz,« je pristavil, potem pa se najprej le nasmehnil, ko smo mu predlagali, da bi tudi na Smučarski zvezi uvedli štajersko kvoto.
»Na to nimam vpliva. Ko je prišel en Italijan, so bili problemi. Kaj bi bilo šele, če bi prišli še Štajerci.«
*** |
»Več kot to ne morem dati...«
Čeprav se z nekaterimi na Zvezi grdo gleda, pa bo vsaj do marca 2017 še vključen v delo moške reprezentance. »Dokler bom v tej funkciji, bom na Čaterja, Hadalina ali Klineta gledal enako, kot sem na Tino. Vse bom naredil, da jim pomagam. Kako bo naprej, pa bomo videli,« pušča Massi odprta vrata. »Sem sin trgovcev, trgujem dobro s Tino, s sabo precej bolj slabo,« pa zanika, da bi se morda že s kom domenil za novo sezono. »Sem človek, ki začne in konča. Več kot to ne morem dati... Tini sem dal vse, tudi za ceno svojega zdravja, ki je prva stvar na svetu,« opozarja Massi, ki je vesel, da je Tina kariero sklenila brez poškodb. »Smučanje je lahko nevaren šport, če ni narejen s stroko in je preveč improvizacije,« še pristavi naš sogovornik, ki je malce sit gledanja nazaj in štetja lovorik, osvojenih točk, medalj...
»Kot otrok sem preveč živel v spominih. S Tino pa sem se naučil gledati le naprej. Saj so spomini lepi, a bistveno je doživeti ta trenutek,« svetuje vsem, ki so ujetniki svoje preteklosti.
Rad bi si ustvaril ognjišče
»Družina je moja prednostna naloga, a sem na tem področju pomanjkljiv. Tam ukazujejo. Imam večjega šefa, ki bo pokazal, kaj in kako. Upam, da bo pogledal dobro name in da bom imel to srečo,« Massi iskreno prizna, da bi si rad ustvaril svoje ognjišče, kjer bi vzgajal otroke. »Družine so najpomembnejši del družbe, zato jih je treba negovati, mlade pa podpirati, jim dati priložnost. Mi smo sedanjost oz. preteklost, čas mladih pa prihaja,« še doda Andrea, ki razkrije tudi to: »Sem precej veren. Ne verjamem v usodo, ki si jo kujemo sami. Določene zadeve niso pod našim nadzorom. Tako kot Tinine smuči.«
Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.
