V času kosila je s hitrim korakom in veliko torbo s teniško opremo prišel do enega izmed ljubljanskih športnih centrov na redni prijateljski dvoboj dvojic, kjer pa ne manjka tekmovalne zagrizenosti. Eno uro, preden je stopil na igrišče, si je vzel za bralke in bralce Slovenskih novic. Vselej neposreden, iskriv in zabaven; takšen je dolga leta, kar rekordnih 16 sezon blestel v dresu Olimpije, vmes pa je tri leta navduševal nogometne privržence v dresu francoskega prvoligaša Angersa. Vili Ameršek, pojem sodobnega igralca zvezne vrste že v drugi polovici šestdesetih let in vse do leta 1984, ko je po vrnitvi iz nogometnega legionarstva v ljubljenem zeleno-belem dresu končal izjemno kariero. Danes je bolj kot ne oddaljen od nogometnih krogov, na tekmah ga ne videvamo. »Uživam v zasluženem pokoju. Leta so tukaj, izkoriščam pokojnino, ne ukvarjam se več niti z gostinstvom. Prišel je čas, ko je bilo treba to končati. Zdaj živim na relaciji Ljubljana–Kranjska Gora, trikrat ali štirikrat na teden igram tenis, in to je to,« je pojasnil 67-letni Ameršek.
Nesojeni funkcionar
Ko je končal igralsko kariero, je bil nekaj časa dejaven v klubu izza Bežigrada, ki mu je z železno roko in z značilno muhavostjo predsedoval padli gradbeni baron Ivan Zidar, šef takrat uspešnega podjetja SCT. Bil je neke vrste tehnični vodja, želel je prispevati k boljši organizaciji kluba, posvečal se je logistiki v celotni klubski piramidi, od dela v mladih selekcijah do skavtinga in zagotavljanja optimalnih razmer za delo članskega moštva, ter poskušal načrtovati dolgoročno kadrovsko strategijo. To je od blizu spoznal v Franciji in jo je želel prenesti v domače okolje. »Še ko sem bil igralec, sem se vselej spraševal, zakaj ne more Olimpijia stopiti stopničke višje. Na tekmah smo imeli tudi po 20.000 gledalcev, kamor koli smo prišli, denimo v Tuzlo, Zenico in še kam, so nam govorili, kako krasno organiziran klub smo. Toda mi nismo imeli ničesar dobro organiziranega. Imeli smo na primer zelo slabe slačilnice, vse se je delalo od danes na jutri. Po igralski karieri nisem hotel sprejeti vloge tehničnega direktorja, saj bi to pomenilo tako rekoč 20-urni delavnik. Toda na povabilo Zidarja sem se priključil delu, da vidim še z druge, neigralske plati, kaj je dejansko v tej Olimpiji. Dobil sem potrditev, zakaj ne more napredovati. Klub ni rasel v nobenem pogledu, kar bi moral iz leta v leto. Če napreduješ v organizacijskem smislu, lahko računaš tudi na boljše rezultate. Zlatko Zahovič se je v Mariboru tega lotil zelo dobro, leta je odlično kadroval, letos pa kot da so malce zaspali, se zadovoljili s tem, da so prvi na vasi,« je pojasnil nekdanji kapetan zmajev in razkril še razplet te avanture: »Nezadovoljen z načinom dela sem se začel prepirati. Pa niti ne z bratom Petrom, ki je bil direktor, z drugimi pač. Potem sem se vprašal, ali mi je tega sploh treba. Po kakšnih dveh letih sem se odločil, da grem.« Zidar se je v tistem obdobju izkazal za težavnega samodržca, tako da je bilo težko jasno načrtovati delo. »Zidarju sem odkrito, a prav nič v jezi, povedal, da sem jaz za nogomet, on pa za ceste, mostove in podobno. Pozneje sem slišal, da je govoril, da je Vili edini imel jajca in mu povedal, kaj si misli.«
Močan napad, slaba obramba
Negotovosti trenerskega posla prav tako ni želel okusiti, zato se je umaknil z nogometne scene, seveda pa se ne more izogniti žolčnim razpravam, ko se zberejo veterani Olimpije in gostujejo po Sloveniji. »Igram tenis, nogometa pa ne več. Zavedam se, da bi se hitro lahko poškodoval. Nisem več pravi, zato sploh ne udarim več po žogi,« je zadržan, kakršen pa sploh ni bil kot as, ki je blestel na stadionih elitnih klubov nekdanje Jugoslavije. Starejši Ameršek je povezoval igro, narekoval njen ritem, preigraval, podajal in zabijal gole. Univerzalen vezist je bil zelo spoštovan tudi v očeh igralcev in trenerjev najmočnejših klubov. »V nogometu iz tistega obdobja smo morali v sredini preteči veliko več kot vsi drugi. Mi smo napadali in se branili. Šele pozneje so začeli bočni branilci več igrati v napadu. Sredina je pomenila motor, osrčje ekipe. Takrat je bil grob nogomet, v obrambi so pošteno sekali, treba je bilo paziti na žogo, soigralce, tekmece in svoje noge. Sploh na vročih terenih, kot je bil tisti v Zenici. Od napadalcev smo jih kar pošteno dobili po nogah, pa sodniki niso pokazali niti rumenega kartona,« se spominja Ameršek. In kakšna je bila igralska podoba Olimpije? »Imeli smo fenomenalen napad in zvezno vrsto; Danilo Popivoda, Radoslav Bečejac, Brane Oblak, Ivan Pejović, jaz... Crvena zvezda je imela Džajića in Aćimovića, mi pa vsaj štiri takšne ali podobne. Toda pri Olimpiji je največkrat šepala obramba, tu smo bili šibki.«
V Beograd ne, v Francijo da
Še danes je v zvezi z Vilijem Amerškom povezano vprašanje, kaj bi bilo, če bi na vrhuncu kariere sprejel ponudbo beograjske Crvene zvezde. Verjetno bi postal standardni član jugoslovanske reprezentance, kariera bi lahko dobila še bolj bleščeč pečat. »Morate se zavedati, da sem prišel v Ljubljano iz Trbovelj. To je bil za mene takrat vrh. Iz mladinskega moštva trboveljskega Rudarja sem prišel v prvo jugoslovansko ligo. To je bil neverjeten preskok in takrat sem razmišljal, da sem prišel na najvišjo raven. Znašel sem se med profesionalci, ki so si morali do 30. leta nekako zagotoviti življenjsko eksistenco za naprej. Za odhod v Beograd se nisem odločil, ker še nisem dobro preživel stresa po selitvi iz Trbovelj v Ljubljano. Tu pa sem bil tudi zadovoljen, imeli smo dobro ekipo. Ko sem bil star 25 let in pozneje, sem začel razmišljati, da bom moral sam poskrbeti za to, saj si v Olimpiji tega ne bom mogel zagotoviti. Imel sem pa tudi srečo, da sem dolgo igral kljub številnim poškodbam. Kariero bi lahko končal že pri 23 letih, a sem ob poškodbah vztrajal in se uspešno vračal. Med drugim sem imel zlomljen gleženj, dvakrat operiran meniskus. Uvidel sem, da je edina varianta zame tujina. Na eno izmed tekem me je prišel gledat Miroslav Blažević - Ćiro, ki je bil takrat trener švicarskega prvoligaša Siona. Vztrajal sem pri svoji ceni, oni pa niso privolili. Medtem so me prišli spremljat še predstavniki Angersa na tekmo z Vojvodino v Novi Sad, predsednik in direktor kluba sta prišla še isti teden v Ljubljano in takoj smo sklenili dogovor. Kmalu se je oglasil Blažević, češ da so privolili v moje zahteve, a sem mu lahko le sporočil, da so zamudili,« o oktobru 1976 pripoveduje Ameršek, ki je takrat začel francosko poglavje kariere.
Na zahodu je spoznal profesionalizem s človeškim obrazom. Urejeni odnosi brez nepotrebnih napetosti, pozorna skrb za igralce, brez nepotrebne tragike ob izgubljenih tekmah in podobno. Francosko javnost so na filmskih platnih navduševali Alain Delon, Jean-Paul Belmondo, Catherine Denevue, Brigite Bardot je že nehala snemati, na francoskih stadionih pa so gledalci občudovali vrsto največjih evropskih zvezdnikov. Ligue 1 je takrat veljala za top tekmovanje z vrhunskimi igralci, kot so bili Francozi Michel Platini, Alain Giresse, Jean Tigana, Bernard Lacombe, Dominique Rocheteau, Nizozemec Johnny Rep, Kamerunec Roger Milla.... V ospredju pa so bili tudi jugoslovanski mojstri Josip Skoblar (Olympique Marseille), Dragan Džajić (Bastia), Momčilo Vukotić (Bordeaux), Nenad Bjeković (Nice), Josip Katalinski (Nice)... Naj bo jasno, Ameršek je bil ves čas med najbolje ocenjenimi vezisti lige, čeprav je igral za malo znani Angers SCO, ki ni imel prevelikih zmožnosti niti ambicij med elito, zato se je selil iz prve lige v drugo in nazaj. »Po treh sezonah bi lahko še podaljšal pogodbo z Angersom, imel pa sem tudi ponudbo Nice. Toda odločil sem se za vrnitev domov, v Olimpijo. Računal sem, da bi mi v klubu lahko uredili lokal, saj sem že načrtoval, da bom po karieri začel v gostinstvu. Od tega ni bilo nič. Lokal sem si kupil sam,« se z grenkobo spominja Ameršek, ki je še enkrat dobil potrditev, kakšna je bila skrb takratnega vodstva kluba za svoje igralce. Danes srčno upa, da bo prenovljena Olimpija delovala povsem drugače, bolj profesionalno.
O Olimpiji in reprezentanci
»Ne vem, kakšno je razmišljanje Milana Mandarića in njegovih sodelavcev. Če stavijo na nogomet, torej športno plat, so na dobri poti. Če pa je Olimpija le odskočna deska za druge posle in služenje s prodajo igralcev, bo to življenje kluba od danes do jutri. Jasno je, da je treba igralca za dober denar prodati, toda po drugi strani se je treba vprašati, ali hočemo biti naslednjo sezono višje, kot smo trenutno,« meni Vili Ameršek o razmerah v gnezdu zmajev, o možnostih reprezentance na poti do eura 2016 pa je dejal: »Izboljšali smo si položaj v točkovnem pogledu, igra reprezentance pa me še vedno ni prepričala. Fantje se mučijo z žogo, ni lahkotnosti, to pa je posledica slabe fizične pripravljenosti. To se je videlo tudi v Baslu proti Švici. Zdaj imamo še dve lahki tekmi pod narekovaji, osvojiti je treba še šest točk, potem pa bomo videli v dodatnih kvalifikacijah.«
Nedosegljivi rekorder
Vili Ameršek je za Olimpijo odigral neverjetnih 596 tekem, večinoma v prvi jugoslovanski ligi, in dosegel 183 zadetkov, dres ljubljanskega kluba je skupaj nosil kar 16 sezon. V teh kategorijah je pri vrhu lestvic vseh jugoslovanskih nogometašev. Tri sezone je igral za francoski Angers, na 83 tekmah je zabil 10 golov. »Če klub napreduje v organizacijskem smislu, lahko pričakuješ dobre rezultate.«