Američanom je ukradel plastično žogo

Dr. Mik Pavlovič je med tistimi, ki lahko svoj rojstni dan praznujejo na datum rojstva le vsako prestopno leto, rojen je namreč 29. februarja. Minulo sredo jih je imel častitljivih 85. Doktor košarke, kot mu tudi rečejo, je mamo Zoro primorskih korenin in očeta, carinika Dragoljuba srbskega rodu, osrečil s prihodom na svet v Mariboru, kjer je takoj po vojni in vrnitvi družine iz izgnanstva v Srbiji (imeli so srečo v nesreči, da so bili izgnani v očetov rodni Zaječar) začel igrati košarko. Pri Poletu, pozneje Braniku, je igral v gimnazijskih letih, delal prve košarkarske korake pri istem trenerju – pionirju slovenske košarke Bošku Mariniču – kot pozneje pet let mlajši someščan Ivo Daneu. Po odhodu na študij v Ljubljano je Mik nadaljeval pri AŠK, predhodniku Olimpije, štiri leta nosil njegov dres, potem pa končal igralsko kariero. Sam pošteno prizna, da je bil povprečni branilec. Potem je bil trener mladinskih in nato članskih ekip mariborskih in ljubljanskih košarkarjev. Bil je tudi trener košarkarjev Olimpije in v letih od 1966. do 1977. član in predsednik strokovnega sveta Košarkarske zveze Jugoslavije. V košarki je torej več kot 70 let. Njegovo vodilo je: Košarko v sebi in ne sebe v košarki!

Diplomiral je na tedanji visoki šoli za telesno kulturo, leta 1973 je v Zagrebu pri priznanem psihologu dr. Kosti Momiroviću magistriral, štiri leta pozneje pa še doktoriral in postal prvi doktor s področja kineziologije v košarki v Sloveniji. Na fakulteti za šport v Ljubljani je predaval predmet Teorija in metodika košarke, skupaj z dr. Adijem Klojčnikom, pri katerem je začel kot asistent, je napisal prvo slovensko košarkarsko knjigo Košarka za začetnike. V pedagoški usposobljenosti in praktičnem delu je dosegel najvišjo raven strokovnjaka v košarki. Publicistični prispevek Mika Pavloviča je v slovenski košarki neizmerno velik, in nič ne kaže, da misli mladostno razpoloženi doktor košarke odnehati. Med platnice je pred nekaj leti spravil tudi zgodovino njegove Olimpije, dragocen košarkarski dokument o slavnem klubu nekoč in neslavnem danes. Pa tudi o hramu slovenske košarke, brez katere Mik še danes ne more, kjer se dobiva s prijatelji in kjer smo se tudi pogovarjali – Hali Tivoli.

Že leta 1945, takoj po drugi vojni, kot trinajstletni fantiček ste začeli trenirati košarko.

Košarko sem začeli igrati v Mariboru, pri Poletu, predhodniku Branika, takoj po vojni. Gledano z današnjimi očmi pravzaprav pozno. Zanjo me je navdušil moj profesor telesne vzgoje Boško Marinič na I. mariborski gimnaziji. V tistih letih sem igral tudi nogomet, bil sem centerhalf, na golu pa je bil Kruno Brumen, ki je prav tako treniral košarko in bil pozneje odličen sodnik. Boško nas je zastrupil s košarko. Zjutraj pred šolo smo imeli celo svojo ligo.

Leta 1950 ste kot mnogi Mariborčani odšli v Ljubljano...

Maribor takrat ni imel univerze in sem odšel v Ljubljano predvsem zaradi študija. Toda v košarko sem bil še vedno neizmerno zaljubljen, in ker je bil v Ljubljani pri AŠK, pozneje Olimpiji, moj sošolec na gimnaziji v Mariboru Boris Kristančič, sem se mu takoj pridružil.

Je bil Kristo, pokojni velikan Olimpije in slovenske košarke, Mariborčan?

Niti ne. Rodil se je v Skopju. Zaradi očetovega službovanja v francoskih firmah je mladost preživel tako v Skopju kot pozneje v Parizu. Končal je francosko osnovno šolo. Nadaljnje šolanje je opravil v Mariboru na Prvi gimnaziji, kjer sva se pred več kot 70 leti prvič srečala. V šolskem letu 1945/46 sva skupaj obiskovala četrti razred. Po mali maturi se je z družino preselil v Ljubljano.

Kako ste se znašli v Ljubljani?

Odlično. Mariborčani smo se povsem vklopili v ljubljansko okolje, to pa nas je sprejelo medse kot rojene Ljubljančane. Nobenih nasprotij ni bilo. Pri AŠK pa je bilo sploh sijajno. Bili smo največji frajerji v Ljubljani. S Kristom sva bila vse, najprej oba igralca, potem on trener, jaz igralec in še pozneje on tehnični, jaz trener. Sicer pa sem v Ljubljani, potem ko sva si z mojo srčno damo Svasto ustvarila družino, ostal za vedno.

Ljudem, ki živijo sodoben življenjski slog, sledijo trendom na vseh področjih življenja, se danes reče trendseterji. Ste bili aškovci to?

Nedvomno. Oče Luja Lampiča nam je šival posebna oblačila, imeli smo imenitne trenerke, o katerih se navadnim smrtnikom niti sanjalo ni, svojega frizerja Toma Kamenariča - Kamna, ki nas je strigel na aška, čisto kratko pričesko, kot jo je po vzoru ameriških marincev k nam prinesel začetnik košarke pri nas Miloš Kosec. Pa še katere druge ugodnosti so bile.

Kljub, recimo, liberalnim idejam vas je politika podpirala. Za sabo ste imeli vplivne takratne strice v ozadju.

Ja, to pa moram priznati.

Leta 1952 ste odšli tudi na Dunaj odigrat tekmo z ekipo ameriške vojske, Aya Boys so se imenovali. To je bilo najbrž takrat nekaj neverjetnega?

Uf, to pa je bila zgodba (smeh). Igrali smo z ekipo, ki so jo sestavljali pripadniki ameriških okupacijskih enot v Avstriji. Premagali smo jih, naslednje leto v Ljubljani na igrišču pod kostanji ob Celovški pa spet. Na Dunaju sva Kristo in jaz Američanom izmaknila dve plastični žogi, prvič v življenju sem jih videl. Mi smo trenirali in igrali z usnjenimi, ki so bile, ko so se napile vode, težke kot cent. Takratni vodja poti Adi Klojčnik naju je prijavil zvezi, bila sva kaznovana s štirimesečno prepovedjo igranja. Kot kronski dokaz, da sva tatova midva, je bila za zvezo fotografija z Dunaja, na kateri sva z žogama. Smo pa potem s tistima žogama trenirali, tekme pa še vedno igrali z usnjenimi.

Kako se spominjate epskih tekem Olimpije, v katerih ste bili v vlogi trenerja, tistih z Realom iz Madrida leta 1962?

Na odprtem igrišču v Tivoliju, točno tam, kjer je danes mala dvorana, smo jih premagali 105: 91, Ivo Daneu je igral maestralno, 45 točk jim je nasul, trije ga niso mogli držati. V Madridu pa so z nami počeli vse mogoče lumparije. Igrali smo v neki čudni, majhni dvorani, da je bil pritisk publike tik igrišča čim večji, premikali so nam koš, ves čas so nas kradli sodniki... V skupnem seštevku smo bili za dve točki prekratki. Na letališču nas je pričakal predsednik Reala Raimundo Saporta, po tekmi pa je Ivu ponujal ček, na katerega bi moral le vpisati vsoto, ki jo želi za prestop.

Leta 2000 je ob 50-letnici Košarkarske zveze Slovenije izšlo pomembno in svojevrstno delo, ki ga na naših policah s športno vsebino v taki obliki še ni bilo: Mejniki slovenske košarke, katerega avtor ste vi.

Prvotni načrt, da bi pisal zgolj o zgodovini slovenske košarke, dogodkih v njej in o ljudeh, ki so v njej delovali, sem pozneje malce spremenil. V 80. letih sem kot mentor veliko delal z diplomanti, pripravljali so dela s področja teorije košarke. To je bila priložnost, ki je ne zamudi noben univerzitetni profesor, namreč da skupaj s študenti razišče vire in literaturo tako, da sem znova začel razmišljati o knjigi. Vestno in natančno so pregledali in zbrali potrebne vire, pogovorili so se tudi z nekaterimi udeleženci začetnega dogajanja v slovenski košarki, še danes sem jim hvaležen. Tudi sam sem poiskal začetnike košarke pri nas in se z njimi pogovoril. To so bili še starejši košarkarji kot jaz, Mirko Amon, Tugomir Vozelj, Pavel Ciglar, Stanko Steiner, Janko Prinčič, Adi Klojčnik, Boško Marinič... Nekaterih košarkarskih pionirjev žal ni bilo več med živimi, ko sem pripravljal gradivo, med njimi začetnika prve prave košarke v Ljubljani in Sloveniji, igralca, trenerja, sodnika in organizatorja Miloša Kosca. Mi je pa Steiner povedal, kako mu je Kosec, ki je bil profesor na tehnični srednji šoli na Vegovi, kot dijaku pripovedoval o umetnijah, ki jih Američani počnejo z žogo.

Miloš Kosec je bil torej prvi. Začelo se je jeseni 1945 v Ljubljani, prva tekma med Koščevo šolo in bežigrajsko gimnazijo je bila oktobra. Pa vendar se je neke vrste igra z žogo in košem igrala že prej, pred drugo vojno, ne?

Kosec, njega so s košarko očarali ameriški vojaki, je že pred prvo tekmo popolnoma zastrupil najprej svoje dijake na Vegovi, potem pa še dijake na bežigrajski gimnaziji. Ti so bili tudi osnova predhodnice Olimpije, Svobode in pozneje Enotnosti: Peter Breznik, Stane Fugina, Stanko Steiner in Vojmil Šerbec itd.

Toda v Mariboru naj bi začeli igrati neke vrste košarko že leta 1920, takoj po prvi svetovni vojni.

Podatki sicer niso povsem preverjeni, so pa zelo prepričljivi. V obdobju med letoma 1908 in 1921, ko je deloval Ciril Hočevar, telovadni učitelj in član Sokola Maribor - Studenci, to je v času Avstro-Ogrske in takoj po njenem razpadu, je bilo v šolstvu na Slovenskem čutiti močan nemški vpliv. V Nemčiji pa so, kot vemo, že igrali igro korball, ki se je zelo verjetno prijela tudi pri nas. In ker je nekoliko spominjala na košarko, so jo nekateri tako tudi imenovali. V tekmah srednješolcev nemškega in slovenskega rodu so pogosto zmagovali Slovenci. Toda to še ni vse. Edina in Mariboru najbližja višja telesnovzgojna šola je bila Tyršev zavod v Pragi, kamor se je hotel Hočevar vpisati. Opraviti bi moral sprejemni izpit, v programu pa je bilo tudi poznavanje košarke. Za izpit je moral praktično vaditi igro. Pri tem so mu pomagali člani Sokola, ki so na telovadišču postavili dva lesena stebra, nanju pritrdili desko z obročem in jo po češko poimenovali branka, igro pa koškanje. Torej lahko zapišemo, da so leta 1921 na Slovenskem že igrali košarko!

V Mejnikih še beremo, da so že pred drugo svetovno vojno košarko igrala tudi dekleta.

Pri zbiranju dokumentacije in listanju starih časopisov sem naletel na nadvse zanimivo pripoved Minke Bevk iz Škofje Loke. Gospo sem obiskal in povedala mi je kup zanimivosti. Ugotovil sem, da so na škofjeloškem gradu pri telovadbi, ki so jo vodile uršulinke, dekleta igrala košarko. Leta 1936 je k šolski telovadbi prišla profesorica Angela Bahovec in jim pokazala novo igro, ki jo je spoznala v Angliji. Takrat še niso vedeli, kako natančno se ji reče, Minka pravi, da jo je Bahovčeva poimenovala po angleško – basketball. Dekleta so igrala tako, da so tekala z žogo in poskušala metati na koš. Ta je bil pritrjen na kolu ob koncu ravnega dela igrišča na gradu. Vse so igrale v polju, le ena je bila pred košem in je branila kot vratar. Običajno je bila to prav Minka Bevk.

Sicer so pionirji slovenske košarke poleg Kosca še nekateri.

Vsi so bili profesorji telesne vzgoje na srednjih šolah in so dijake učili nove športne igre. Bili so neizmerno zagnani, sočasno igralci, trenerji, sodniki in organizatorji, nihče ni štel ur, ljubezen do športa in košarke je bila neizmerna. To so bili Miloš Kosec v Ljubljani, Adi Klojčnik v Murski Soboti, Boško Marinič v Mariboru in pozneje Lendavi, Alfonz Ledinek v Mariboru, Slavko Kokot v Celju in Janko Prinčič v Postojni.

Kako danes gledate na slovensko košarko, ki jo še vedno pozorno spremljate, hodite na tekme, pa našo skupno bolečino Olimpijo.

Geometrično središče slovenske košarke vidim v Olimpiji in Tivoliju, Stožicam, proti katerim nimam nič, navkljub. Olimpija je in mora biti prvi košarkarski klub v Sloveniji! Olimpija je in mora biti najpomembnejši športni kolektiv v Ljubljani.

Toda ni, ne eno ne drugo.

Res je. Izhodišče za razvoj in znova uspešno zmagovalno pot Olimpije je v naslednjem modelu: tradicija, selekcija in financiranje. Že dolgo imamo le tradicijo, drugih dveh pa ne. Pri selekciji ne mislim zgolj vzgoje slovenskih igralcev prek lastne šole, ampak tudi funkcionarje.

Bo reprezentanci jeseni na evropskem prvenstvu v košarki uspelo?

Imamo težave z igralci, kot je na primer Erazem Lorbek. Kot Sahara vode bi ga potrebovali, pa ga nimamo. Prav tako so problem centri. Upam, da vsaj Gašper Vidmar ne bo poškodovan ali pa popolnoma iztrošen prišel iz Turčije. Za playe se ne bojim, še preveč jih imamo.