Antoine Griezmann sploh ni vedel, kje je

LJUBLJANA – Nevtralni ljubitelji nogometa so si bolj ali manj enotni: po nedeljskem sklepnem dejanju 21. svetovnega prvenstva na moskovskem stadionu Lužniki ni bilo poražencev. Z lovoriko so se resda ovenčali Francozi, srca navijačev po vsem svetu pa so s požrtvovalno igro osvojili Hrvati, kar je mogoče soditi tudi po odzivu navzočih gledalcev.

Žalostni in ponosni obenem

Ognjeviti po finalnem porazu z 2:4 (1:2) seveda niso skrivali razočaranja, sprejeli pa so ga nadvse dostojanstveno in športno. »Francozom čestitam za osvojitev naslova svetovnih prvakov, mi pa smo žalostni in ponosni obenem. Dosegli smo največji uspeh v zgodovini hrvaškega nogometa, žal pa nam je, ker smo bili tako blizu in nismo postavili še pike na i. Menim, da smo igrali dobro, imeli popoln nadzor nad dogajanjem na igrišču, ko smo si dali avtogol,« je razmišljal hrvaški selektor Zlatko Dalić. Ob sporni prekršek nad Antoinom Griezmannom (že od daleč je bilo videti, da je francoski as sam padel kot pokošen še pred dotikom) in prosti strel, po katerem so galski petelini prek avtogola Maria Mandžukića prešli v vodstvo, se ni spotaknil, se je pa obregnil ob enajstmetrovko, ki jo je argentinski delivec pravice Nestor Pitana dosodil trikolorjem, potem ko se je žoga po skoku v kazenskem prostoru odbila v roko Ivana Perišića.

Majhna država, velike sanje

»V finalu svetovnega prvenstva se takšne enajstmetrovke ne bi smelo dosoditi! Vendar s tem nočem zmanjšati uspeha Francozov, nas je pa prejeti zadetek iz kazenskega strela presekal. Po njem nam je bilo težje, čeprav vse do zadnjega nisem izgubil upanja. Še pri zaostanku z 1:4 sem verjel, da nam ga bo uspelo nadomestiti. Vseskozi je treba pač verjeti, navsezadnje tudi naš avtobus krasi napis Majhna država, velike sanje. Treba je imeti sanje in jim slediti. Če smo imeli na prejšnjih tekmah kanček športne sreče, smo imeli tokrat smolo,« se je razgovoril 51-letni trener iz Livna, ki je svojim izbrancem večkrat dejal, naj dvignejo glave, češ da so lahko izjemno ponosni na doseženo. Ko je prebolel prvo razočaranje, je podobno razmišljal tudi kapetan hrvaške reprezentance Luka Modrić. »Ničesar nam ni treba obžalovati. Večji del tekme smo bili boljše moštvo, na žalost pa sta dva naključna gola jeziček na tehtnici prevesila na stran Francije,« je presodil 32-letni zvezdnik madridskega Reala, ki je prejel priznanje za najboljšega igralca na šampionatu v Rusiji. »Na to sem ponosen, toda še bolj sem srečen zavoljo izjemne podpore naših navijačev, ki ti dajo še dodatno vedeti, da ti je uspelo nekaj res velikega,« je poudaril Modrić, očaran tudi nad včerajšnjim sprejemom več 10.000-glave množice v Zagrebu.

Kakor Zagallo in Beckenbauer

Prava norišnica vlada tudi v Franciji, v kateri drugič po letu 1998 proslavljajo osvojitev naslova svetovnih prvakov v nogometu. Galske peteline je pred dvajsetimi leti kot kapetan do lovorike popeljal Didier Deschamps, ki od leta 2012 Francoze vodi kot selektor. »Ni bilo vedno lahko, uspelo pa nam je s trdim delom in strogo disciplino. Ta zmaga pripada fantom, ki so kljub mladosti pokazali psihično trdnost. Srečen sem zanje. Zasluženo so na vrhu sveta,« je omenil 49-letni Francoz, šele tretji v zgodovini nogometa, ki je naslov svetovnega prvaka osvojil kot igralec in selektor. To je pred Deschampsom uspelo le še Brazilcu Mariu Zagallu (1958, 1962/1970) in Nemcu Franzu Beckenbauerju (1974/1990). Griezmann, ki je bil s priigranim prostim strelom in golom iz enajstmetrovke eden od ključnih mož v francoskem moštvu, je imel po velikem zmagoslavju težave z orientacijo. »Sploh ne vem, kje sem. Tako zelo sem srečen! Hrvati so se nam zelo dobro upirali, mi pa smo potrebovali kar nekaj časa, da smo korak za korakom prišli v igro in prek nasprotnih napadov počasi le prevzeli pobudo,« je pojasnil 27-letni napadalec in za konec izrazil željo, da bi kakšno noč rad prespal skupaj s šampionskim pokalom.