Športni asi prej v penzijo kot v nove dvorane

Kako zgraditi športne objekte, je danes skorajda umetnost nemogočega. Športni center Stožice je nazoren primer. Skoraj dve leti po pridobitvi dovoljenja objekt ni končan, vnebovpijoči dolgovi so ostali, žulji delavcev in skrbi podizvajalcev pa nepoplačani. Na drugem koncu Ljubljane je bežigrajski stadion ohranil le ime. Danes je bolj kot za nogomet primeren za teren, kjer bi si lahko vrtičkarji uredil svoj raj. A to ni ne prva, še manj zadnja sporna športna lokacija, ki ni vredna svojega imena, še manj namena.

Balon ali dvorana?

Atleti, plavalci in gimnastičarji v prestolnici države v 21. stoletju nimajo objekta, kjer bi lahko dostojno trenirali. Atleti Massa so se v ponedeljek vrnili z evropskega pokala v slovaških Dubnicah. Lahko bi se odrezali še bolje, če bi imeli doma razmere za normalno delo. Pa jih nimajo. Dvorana za zimsko sezono je premajhna, v njej vadijo atleti treh klubov, gneča je na vsakem koraku. V posmeh vsemu še podatek, da se dlje kot 100 metrov v njej sploh ne da teči!

»Potrebujemo primeren objekt,« je jasen Albert Šoba, trener v AK Mass, ki se zaveda, da bo Slovenija težko zdržala korak z Evropo. Možnosti sta dve: gradnja dvorane ali postavitev balona. Slednji je cenejši, postavitev bi stala milijon evrov. Duol bi ga postavil, občina pa bi ga obročno odplačevala. V njem bi dobili svoj prostor tudi nogometaši. Dražja različica, za štiri milijone, pa je nova dvorana, ki jo je obljubil župan Zoran Janković. Atletom je jasno, da gre za zdaj še za predvolilno obljubo, saj iz te moke še ni kruha.

Atleti pa nimajo težav le z zimsko, ampak tudi s poletno sezono. Proga na Žaku je uničena, vrhunski atleti se je ogibajo kot hudič križa. Petkrat je bil že namenjen denar za obnovo, a je šel vsakič drugam: »Mesto očitno ne ceni dovolj atletike,« sklene Šoba. Na Mestni občini Ljubljana pojasnijo, zakaj dvorane še ni: »Pred začetkom projekta je treba urediti lastništvo zemljišč. Trenutno potekajo usklajevanja med Slovenskimi železnicami in MOL.«

Bazen v
 Stožicah predrag

Usodo atletov delijo tudi plavalci; brez evropskega prvenstva so že ostali, predsednik zveze Miran Kos se je odpovedal tekmovanju, saj plavalna zveza ni dobila prave (beri: evrske) podpore države. Pravega bazena nimajo, kopališče Ilirija pa obnavljajo od leta 1999. Takratna županja Vika Potočnik je položila temeljni kamen, a ta še danes sameva, družbe zidakov in malte ni dobil. »To je stvar politične volje,« pove neimenovani sogovornik, ki je ogorčen nad stanjem, v katerem je Ilirija. Poleg tega, da je bila leta 2001 izbrana arhitekturna rešitev (Avstrijca Petra Lorenza), se ni naredilo nič. Projekt je oživel leta 2006, ko je bil uvrščen med 22 nalog župana Jankovića, zapletlo pa se je pri obnovi, obstajali sta namreč dve ideji. Po prvi bi projekt porušili in zgradili na novo, pri tem bi sodeloval zasebni partner, ki bi dobil komercialni del, v zameno za to pa bi financiral športni del. Zavod za varstvo kulturne dediščine se s tem ni strinjal, ampak je vztrajal pri obnovi v duhu in času Stanka Bloudka, ki je bil idejni oče Ilirije. Ker je bilo plavalcem kmalu jasno, da Ilirija ne bo pravočasno obnovljena (celotni projekt stane okoli 50 milijonov) za organizacijo evropskega prvenstva, jim je Janković ponudil Stožice. Za tja bi morali pri plavalni zvezi najeti bazen, kar pa seveda ne bi bilo zastonj.

Na MOL so pojasnili, da so za začetek projekta izgradnje bazena Ilirija zagotovili vse: sprejet je bil prostorski načrt, zdaj pa še z dvema partnerjema (ŠD Narodni dom in plavalnim klubom) čaka razpis za črpanje evropskih sredstev. »Ker gre za nacionalni projekt – olimpijski bazen, ki bo omogočal izvedbo mednarodnih tekmovanj –, menimo, da bi morala pri tem projektu sodelovati tudi država s sredstvi iz državnega proračuna in proračuna Evropske unije,« v kabinetu Zorana Jankovića s prstom pokažejo na državo.
Že skoraj 10 let pa na svoj center čakata gimnastična asa Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek. Ljubljančani so dobili občutek, da se čaka na njun odhod v športni pokoj in da ju mine volja do dela. Sklep o novem centru je bil sprejet leta 2005, lokacijo so našli tri leta pozneje, celotna investicija naj bi stala okoli 8,5 milijona evrov. Projekt so lani še enkrat prestavili, dokončan naj bi bil do leta 2013, po zadnjih podatkih leta 2014. Edi Kolar, idejni vodja projekta, pojasni, da so v postopku pridobivanja zasebnega partnerja za investicijo, MOL je objavil razpis. Svoje bo menda – Aljaž in Mitja sta odlična promotorja Slovenija – dodala še država, mar ne? »Bolj malo bo ali pa nič. Trenutno je taka situacija, da gimnastika ni med prioritetnimi športi,« pristavi Kolar, ki ni ravno optimist, da se bo zadeva premaknila z mrtve točke.