Si piševa čez dve leti: nogometno dopisovanje navdušenca in navijačice

Ooooo, Rokinho!

Seveda se mi je moralo zgoditi, da sem ti pozabila pisati. Nimam izgovorov, razen tega, da so bile včeraj volitve in da se je moj nedeljski delovnik končal sredi noči. Za nameček sem bila po koncu povsem zbujena in sem pogledala še eno epizodo dokumentarne oddaje Oliver Stone's Untold History of The United States, da me je malo uspavala. Danes se mi zdi, da že ves dan tavam v gosti megli. A ko sem pred nekaj minutami firbcala, kaj za eno dnevnoinformativno oddajo bo Planet TV zdaj fural na čelu z Urošem Slakom, in ko je prišel čas za šport ter včerajšnjo tekmo, mi je kapnilo, da sem pozabila nate. Še huje, pozabila sem na zadnjo Dvojno podajo!! Rok, oprosti, in najin bralec, oprosti.

Ja, Nemci so svetovni prvaki, in pika. To mi seveda ni všeč, ker sem si želela južnoameriškega zmagovalca, ampak življenje gre po svoje, nogometne tekme pa še toliko bolj. Bila sem sicer prepričana, da bomo spet gledali enajstmetrovke, nato pa je Götze zabil res fantastičen gol in je bilo veselja zelo hitro konec.

In zdaj je konec tudi nogometne evforije. Iskreno? Nič nimam proti. Malo je že postalo naporno. Zlasti zaradi časovne razlike in zatorej še kar poznih tekem. Toda najino dopisovanje je bilo luštno, se strinjam, in če nama bo usoda naklonjena, si spet piševa čez dve leti. Upam le, da si bova tedaj lahko dopisovala tudi o performansu slovenske nogometne reprezentance. Saj, za Bosno, Kostariko in Brazilijo je bilo fino navijati, a veliko raje bi za Slovenijo.

Sicer pa: dobrodošel nazaj, Rok, ničesar pomembnega nisi zamudil =)

Ciao,
Anuška

Ooooo, Anuška!

Konec je! Rečeš, kar hočeš, Nemčija je povsem zasluženo svetovni prvak. Tudi v tem pismu moram čestitati novinarskemu kolegu in prijatelju Siniši z Dela, ki je eden najzvestejših spremljevalcev podpornikov nemškega nogometa na svetu.

Ko sem se spuščal s tribune v novinarsko središče, sem v dvigalu naletel na ganljiv prizor. Eden izmed argentinskih kolegov (kakšnih 35 let mora imeti) je nezaustavljivo jokal, hlipal, stokal, medtem ko sta ga tolažili kolegica in prostovoljka na stadionu. Nogomet res izzove čustva.

Pred tekmo sem napovedal, da bom priložil še fotografije izpred stadiona. Ravno takrat se je na žalost sesul dostop do interneta. Zmeda je trajala celo tekmo tudi z wi-fi na tribunah. Zdaj na srečo deluje prek kabla.

Ne bom dolgovezil o finalu. Le to, da je Nemčija Argentini ponudila dve priložnosti za zmago, Higuainu in Palaciu, pa Južnoameričani tega niso znali in zmogli izkoristiti.

Messi? Za vselej bo ostal v senci Diega Maradone. Pika. Za tolažbo je prejel zlato žogo za najboljšega igralca turnirja. Napaka.

Mario Götze je pa car. Si videla, kako je sprejel žogo in ustrelil tja, kamor je bilo treba in kjer je bilo edino mogoče zatresti mrežo?

Bravo, elf! Bravo, mundial v Braziliji! Izjemna, nepozabna izkušnja.

Anuška, zelo, zelo prijetno si je bilo dopisovati s tabo. Hvala ti. Jutri zgodaj odpotujem proti domovini. Vidiva se v Ljubljani.

In seveda, poslovil se bom od Ria de Janeira tudi v tvojem imenu. In te napovedal, da prideš čim prej.

Pozdrav še zadnjič iz prelepe dežele,

Rokinho

Dragi Rok,

kot si najbrž opazil (ali pač ne), ti pišem pozneje, kot je bilo dogovorjeno. Premetavam volilne številke in preprosto nimam časa. Moja ušesa z desne prejemajo input s TV Slovenija 1 in/ali Pop TV, z leve pa slišim tekmo. In enega izmed urednikov, ki jo dovolj vokalno spremlja (in navija za Argentino), da približno vem, kaj se dogaja na igrišču.

Zdaj zdaj se bom tudi sama presedla pred levi redakcijski televizor in bom navijala. Toda tokrat bolj po tihem, da ne bom motila drugih. Nato te bom poiskala v bloku 511, v prvi vrsti, na tretjem sedežu. Na tribuni za klopmi z rezervnimi igralci. Fotkaj!

In navijaj za Argentino!!

Tu v Ljubljani je večer presenečenj. Stranka SMC je premočno zmagala, po trenutnih izidih je le prejela nekaj odstotnih točk manj kot LDS na zase najugodnejših volitvah leta 2000. In prav tako se je v parlament prebila Združena levica. Zanimivo.

En povolilni pozdrav,

Anuška

Oj, Anuška!

Ni več heca, zdaj gre zares. Samo še malo je do finala SP. Na poti od centra Rio de Janeira do Maracane je vse pod strogim nadzorom. Na stadion sem krenil ob 11.30 (tekma je ob 16. po tukajšnjem času). Če nimaš vstopnice ali akreditacije, ne moreš niti v bližino stadiona. Policije in vojske je, kolikor hočeš, po podatkih prirediteljev jih bo za varnost danes skrbelo 26.000, na stadionu pa bo še posebnih 1500 specialcev in varnostnikov.

Argentinci so preplavili mesto že takoj po polfinalu. Glasni so, prevzetni, naduti. Predsinočnjim so v Lapi redno zapirali ulico, kjer se že tako na polno dogaja nočno življenje in je promet močno oviran. Policija si je malce pomagala tudi s solzivcem, da jih je disciplinirala. Seveda jih je neprimerljivo več kot nemških privržencev. Na poti v novinarsko središče, kjer je kot v mravljišču, sem stisnil nekaj fotk. Prilagam.

Kako bo pa na igrišču? Vprašanje za milijon dolarjev. Če bo delovala nogometna logika, bi lahko Nemčija postala prvak. Toda nogomet je nepredvidljiv, vsaka tekma je zgodba zase. Če bo zmagala 'tvoja' Argentina, potem ne bomo dobili samo svetovnega prvaka, ampak tudi novega kralja svetovnega nogometa – Lionela Messija.

Mimogrede: če me boš iskala s pogledom v kotičku TV-zaslona: na medijski tribuni sem v bloku 511, prva vrsta, tretji sedež. To je tribuna za klopmi z rezervnimi igralci, pa še bolj pri vrhu sem. A pogled na igrišče je na Maracani z vsakega mesta popoln. To je praznik!  

Naj zmaga nogomet!

Rokinho

Para o homem que aprendeu a sambar!

Plesal si sambo?! Čestitam! Za pogum, da ne rečem za jajca. No, najbrž ti ni bilo zelo težko, saj je iz pisma jasno, da te niso zgolj zasrbele pete, ampak tudi mične učiteljice. Si prepričan, da te ni kdo tudi posnel? Zelo bi si namreč želela biti muha na zidu ali pa kapljica vode na plesišču, da bi lahko v živo opazovala, kako se slovenski športni novinar Rok Tamše uči sambo v Rio de Janeiru. Kapo dol, o Rokinho. Ali pa petke, kakor ti je ljubše. To je res velik dosežek in dobra tolažba, ker se ti danes ne bodo izpolnile otroške sanje o spremljanju brazilske reprezentance na Marakani.

Rok, saj si niso zaslužili finala. In čeprav so se včeraj vsaj trudili in so statistično bojda tako rekoč povozili Nizozemce, jim ni uspelo dati niti enega gola. Nasprotno, v sodnikovem podaljšku so fasali še tretjega. Katastrofa! Medtem ko sem se med tekmo z Nemčijo še sekirala, se včeraj v bistvu nisem več. Totalna resignacija. Toda performans brazilske nogometne reprezentance v bistvu simbolno sovpada s stanjem v državi.

Organizacija svetovnega prvenstva je svetu odprla vse rakave rane brazilske družbe, družbene prepade v državi, ki se vzpenja, a za seboj pušča večji del državljanov. Pravzaprav bi se moral zgoditi velik čudež, da bi v tem vzdušju kot zvezda Severnica zasijala prva nogometna vrsta. A čudeža ni bilo oziroma jih je spremljal le do polfinala, potem pa so brazilski nogometaši morali začeti odplačevati karmični dolg, ki se jim je nakopičil do usodne tekme z Nemčijo. Še vedno mi je hudo zanje, ampak vse skupaj res ni bilo nič od nič. Bila sem jim lojalna do zadnjega žvižga, zdaj pa bodo morali najti pot iz razpadlega sistema in prav tako si bodo morali priigrati nazaj moje simpatije.

Brazilijo pa še vedno obožujem in se veselim tvojega prihoda z vrečko iz supermarketa. Res hvala, da si se tako potrudil in nato še požrtvovalno čakal v vrsti na blagajni. Lepo od tebe. Sem si pa čisto sama kriva, da ti nisem spiska za trgovino prinesla že na tekmo Argentina – Nigerija, ki sva si jo ogledala v Petkovšku (ali Premierju?). Skratka, nič se ne sekiraj.

Pa danes, Rok? Najprej bomo izvolili novi državni zbor, nato bomo navijali za ... Argentino!!! Klinc gleda Nemce. :)

Tako nekako se bo danes odvil moj dan. Nedeljsko dežurstvo, jutrišnje Delo, kos pice ali dva, nato pa Dvojna podaja pred tekmo in po njej ter vmes navijanje za moštvo, ki mi je manj nevšeč od Nemcev. Izbor manjšega zla, skratka.

Ti pa najbrž že pakiraš. Pozdravi mi Rio, preden greš. Povej mu, da se vidiva čim bo to mogoče.

Um beijo,

Anuška

Bom dia, Anuška!

Čustveno in racionalno me do onemoglosti premetava v tem Rio de Janeiru, kot da sem na kakšnem vlaku smrti, katerega vožnje nikoli ni konec. Morda je res najboljše, da se tole svetovno prvenstvo konča. Brazilski nogometaši so poteptani do amena. In to v najbolj brezzvezni tekmi, ki lahko obstaja v športu. Tekmi za tretje mesto na nogometnem mundialu. Amen!

Ampak dan prej, Anuška, dan prej sem plesal sambo! In to nikjer drugje kot v plesni šoli Centro Cultural Carioca. Mater je bilo fajn, celo za trdega Slovenca, ki potrebuje malo več časa, da si dopove, da vsega pač res ne moreš znati. Tam so se vrteli veliki ljubitelji in mojstri sambe, v dvorani je bilo toliko pozitivne energije, da so me res zasrbele pete.

Mična učiteljica Gabriella mi je pokazala osnovne korake, malo zatem me je objela Laryssa, s katero sem se že upal afnati z gibanjem bokov, prestopi, obrati, vmes sem sicer malo zakorakal v prazno, a me je takoj spravila v ritem. Luštno je bilo, da ti ne morem povedati. Bilo je smeha, anekdot, klepeta o sambi, o Riu, fijuuuuu. Še šef šole Isnard si je vzel nekaj časa za pogovor, res je frajer. Bili so tako preprosto gostoljubni, sproščeni, ustvarjalno naravnani, da bi organiziral team-buildinge kar pri njih.

Jaz plešem sambo, poškodovani Neymar ne more igrati, Messi se pa tudi muči z obrambami nasprotnikov. Danes je na vrsti finale. Privoščim Messiju, da odigra fantastično, pobere nagrado za igralca turnirja, Nemčija pa naj zmaga, da bo lovorika ostala v Evropi. Je pa res, da Messi ne bo presegel Diega Maradone, če ne bo svetovni prvak. Toda z Maradono sem rasel, on je bil pravi nogometni genij, pa še divji in odštekan do konca in naprej.

Je sobota za nakupe? Morda pa res. Šel sem v bližnji supermarket z imenom Mundial. Petnajst minut sem z nekim pomočnikom poslovodje iskal stvari, ki si mi jih naročila. Teh je bilo sedem, kajne? No, za štiri mi je napisal, da jih nimajo, tri sva našla takoj, na koncu pa imam v vrečki pet različnih zadev. Vidiš, tako je to, če po nakupih pošlješ moškega, ki pomoč dobi v moškem. Nakar sem v vrsti pred eno izmed 25 blagajn pridno čakal pol ure. Lepo, kajne? Vseeno sem se zbral in šel še v dva sosednja, manjša marketa, kjer pa mi niso mogli obogatiti vsebine vrečke. Odracal sem rahlo razočaran s tisto vrečko in ugotovil, da bi mi morda morala dati seznam že na začetku mojega bivanja v Braziliji. V Ljubljani ti bom samo dahnil legendarno trgovsko, da drugih zadev pa nimajo več in da se po novem najdejo samo na glavni tržnici v Sao Paulu.

Tudi tukaj je zdaj že nedelja, dan velikega finala na Maracani. Se ti oglasim od tam.

Uživaj,

Rokinho

Oh, que tristeza! Oh, kakšna žalost!

Težko mi je bilo pri srcu in v duši, Rok, nadvse težko. In ko sem svojo žalost po petem ali šestem zadetku v brazilskem golu po twitterju hotela deliti s teboj, mi je crknila še baterija v telefonu.

V torek sta se v meni tepli racionalnost in emocionalnost. Zavedala sem se, da igrajo zanič. Prvih nekaj minut so še kazali neke sorte razigranost, nakar je počilo in ostala je le še megla. Kot po petardah v veselem decembru. A sem upala, da se bodo pobrali, pa se niso, še huje, podlegli so. Ulegli so se na travo z očmi, uprtimi v nebo nad Belo Horizontejem, in čakali, da dolgi nemški vlak odpelje čez njih. Harakiri. Samorazkritje, da Brazilija v resnici nima nogometne reprezentance, temveč zgolj Neymarja, jih je povsem ohromilo.

Toda poraz me je tudi pretresel. Živalski užitek, ki se je – kljub temu da je bilo že v prvi četrtini tekme jasno, da je je konec – ob zadetkih izrisal na obrazih nemških strelcev (zlasti na Müllerjevem), se mi je zdel nešporten in nedostojanstven. Občutila sem ga podobno kot hrvaško bahanje, ko so Kamerunce namahali s 4 : 0, nakar so se širokoustili, da so jih še premalo.

Najlažje je brcati crknjeno žival. Da so Brazilce do konca ponižali še pred koncem prve četrtine polčasa, Nemcem ni bilo dovolj. Morali so jim poraz še razmazati po obrazu. Podobno sta se obnašali tvitosfera in fejstbukovina.

Vse skupaj me je rahlo spominjalo na učinek razvpitega videoposnetka, ki je prek Wikileaksa ugledal luč javnosti in širnemu svetu na pladnju prinesel slastne užitke ameriških vojakov ob streljanju civilistov v Iraku. Iz helikopterja. Morda je primerjava pretirana, vendar posnetek je kazal strahopetno moč tistih v helikopterjih in totalno nemoč tistih na tleh. In tako nekako sem Nemce videla v helikopterju, kako se režijo, opiti od lastne veličine, medtem ko Brazilci plazeč se iščejo varno zavetje. No, sicer pa trdno verjamem, da za vsako rit palica raste, zato se bo tudi ta nemški odnos karmično uredil.

Brazilski narod je veliko pretrpel zato, da so ga nato Nemci ponižali na domačih tleh. In zlasti za Brazilce mi je bilo hudo. Scolari, njegovo moštvo in brazilski nogometni veljaki pa bodo zdaj morali opraviti veliko refleksije, da bodo spet našli pot do nekdanjega nogometnega mojstrstva.

Ne, Rok, ne bom navijala za Nemce, ampak za Argentino. In, seveda, za Brazilijo. Čeprav imajo zelo malo možnosti za zmago nad Nizozemci.

Ob tej priložnosti naj se opravičim še najinemu bralcu, če sem ga v prejšnjem pismu zavedla z idealizmom in optimizmom. Moja napoved ne bi mogla biti bolj napačna. Oprosti, bralec.

Zdaj pa k spisku za trgovino, hehehe. Splošno navodilo je, da kupiš najmanjšo dozo, ki je na voljo, in da naj bo rok uporabe kar najpoznejši. Želela pa bi naslednje, če ni preveč. :) Če je, pa kar povej.
– annatto (olje, sicer v prahu)
– aviú (mini rečni rakci: sušeni in le vakuumsko pakirani, sicer ne kupi, ker bo smrdelo)
– colorau (začimba)
– jambu (začimba)
– farinha de mandioca (moka)
– polvilho azedo (škrob)
– polvilho doce (škrob)

... Matr sem se razpisala. Najin bralec gotovo že spi.

Até logo!
Anuška

P. S.: Si že pokusil conde? 

Aaah, Anuška!

Nebo nad Sao Paulom joče. Tako je bilo že včeraj, traja pa še danes. Morda bo jutri prenehalo deževati, a bolečina po katastrofalnem porazu proti Nemčiji s 7 : 1 ne bo nikoli povsem pojenjala. Ni besa in jeze, le globoka žalost. Morda se bo to sprevrglo v kaj drugega, a trenutno je res težko gledati in poslušati razočarane Brazilce, ki še pravzaprav kar ne morejo dojeti, kaj se jim je zgodilo.

Tako se bodo Nemci v finalu udarili z Argentino. Seveda bova na strani Nemčije, kajne? Če so že demolirali domačo vrsto, pa naj to vsaj približno ponovijo proti Argentincem. Kisla uteha, a naj bo.

Dežuje, hladno je v Sao Paulu, od koder me čaka šesturno popotovanje v kratkih hlačah nazaj v Rio. Malo sem hazardiral z minimalno oblačitvijo, pa sem izgubil. Kaj češ, so dnevi, ko vsi izgubljamo, a se še vedno ne predamo. Življenje gre naprej. Tudi Scolari je rekel, da nihče ni umrl, da pa se zaveda, da bo moral do smrti živeti s to sramoto, ponižanjem. Zamisli si, bil je svetovni prvak, a je zdaj vse to pozabljeno, nepomembno.

Bil sem na osrednji tržnici v Sao Paulu, ki je impozantna, če se izrazim milo. Tam bi ti lahko nabavil tvoje začimbe in ostale zadeve. Seveda, pošlji mi seznam, se bom potrudil tudi pod Kristusom Odrešenikom zate. Pred finalom 13. julija ne bo več brazilskih molitev in pogledov, polnih upanja. Brazilija je z zadnjim porazom izgubila nekaj velikega, izgubila je del najbolj oboževanega moštva na svetu. Nikoli več se ne bo povrnil.

Skozi okno avtobusa bom zrl v noč in razmišljal, kako lahko preprosta igra tako omreži ljudi, da jim osmišlja vsakodnevno počutje. Še stotič bom razmislil o tem.

Imej se lepo,

še vedno Rokinho

Zadržujem dih

O Rokinho!

Čisto si se že pobrazilil. Res lepo in fino, da si končno našel čas tudi za kanček turizma. Da si zrl kamnite oči o Cristo Redentor (Kristusa odrešenika) in da si se z gondolo odpravil na vrh o Pao de Açúcar (Sladkorne gore). In spet ti (pozitivno) zavidam.

Mi v Ljubljani se ukvarjamo z javnomnenjskimi raziskavami, neverodostojnimi dokumenti, OECD, ruskim plinom, zaporniki, roparji SKB, objemanjem državnih institucij, amatersko poezijo, človekovimi pravicami, informacijsko pooblaščenko, ljubljanskim aerodromom, nekdanjimi državnimi sekretarji, plagiati diplom, veleposlaniki, Vatikanom, skrivnostnimi eksplozijami, pivom, breskvami, delavci, Ankaranom, maturo, kolesarjenjem v naravi, Telekomom, bankami, perutnino ... Ni, da ni. Tebe resda malo želodec boli zaradi »fižolade«, a verjemi mi, da bi, če bi lahko izbirala med njo in dnevnimi aktualijami, nemudoma izbrala fižol. Slabo opran fižol.

Tako pa odštevam do dopusta. In do 22. ure, ko bo tekma, ki bo začrtala brazilsko usodo na brazilskem svetovnem prvenstvu v nogometu. Ja, vem, da je šele polfinale, a prepričana sem, da bo pokal njihov, če jim danes le uspe namahati Nemce. Čeprav sem fuzbalska analfabetka in nimam pravice ugovarjati strokovnjaku, se nisem mogla poistovetiti z mnenjem nekdanjega slovenskega selektorja Matjaža Keka, ki je na današnji 20. strani Dela odkrito navijal za Nemce in v isti sapi poskušal kakor objektivno oceniti možnosti brazilske reprezentance.

Keka spoštujem, a se z njim ne strinjam. Zakaj bi moralo biti zmagoslavje evropsko? Desetkrat je že bilo evropsko in devetkrat južnoameriško, čas je, da se to razmerje uravnoteži in se štetje začne znova. Nenazadnje, statistika bolje kaže južnoameriškima ekipama in precej slabše evropskima. Na portalu FiveThirtyEight so namreč oceno možnosti Brazilije za končno zmago že uravnotežili z učinkom odsotnosti Neymarja in na polfinalni tekmi tudi Silve, a so Brazilci po možnostih za zmago še vedno v vodstvu. So se ji pa približale druge tekmice. Toda Nemčija je po teh podatkih še vedno tretja, za Argentino in pred Nizozemsko.

In zato si bom, ne ozirajoč se na Kekovo mnenje, dovolila napovedati, da bo Brazilija danes premagala Nemčijo, da bo to storila težko in za las, ampak da ji bo uspelo. Tvoja prognoza 2 : 0 za Brazilce se mi zdi pretirana, sama bi prej stavila na izid 2 : 1. Me pa skrbi, da bodo o brazilski usodi spet odločale enajstmetrovke. Enkrat so se sicer tako že izmazali, a bojim se, da jim sreča danes lahko ponagaja. Vendar je Brazilija leta 2002 že izprašila nemške zadnjice in tega se nadejam tudi drevi.

Ker veš, kaj si mislim o Nizozemcih, prav tako napovedujem zmago Argentine.

Se pa hkrati zavedam, da bo na ulicah Ria krvavo, če se bosta v finalu pomerili Brazilija in Argentina.

Zdaj gre zares, o Rokinho.

Pozdrav v Sao Paulo,

Anuška

P. S.: Boš imel čas skočiti v supermarket in mi nabaviti tiste brazilske sestavine, ki ti jih poimensko sicer resda še nisem naročila? :)

Živjo, Anuška!

Prišel je prvi dan v Rio de Janeiru, da sem bil deset ur popolni turist. Zgodaj zjutraj sem se pridružil množici popotnikov in fotografov na poti do kipa Jezusa Kristusa odrešenika. Med stotnijo turističnih fotografov sem se na trenutke počutil odveč, a sem poskušal uživati v prelepem razgledu. Potem sem spil tudi prvi prav okusni kapučino po desetih dneh v Braziliji. To si bom tudi zapomnil izpod vznožja kipa vsemogočnega. Zagotovo je imel prste vmes tudi pri tem. Kaj naj rečem, prav je imel.

Taksisti še vedno slabo razumejo in govorijo angleščino ali kateri koli drug tuji jezik. Sem se pa potem prevažal s fenomenom, ki je brezhibno zapisoval angleščino na listke, ko mi je odgovarjal na vprašanja ali želel kaj pojasniti. Izgovarjava mu pa ni in ni šla z jezika. Bilo je veliko smeha na poti do vznožja sladkornega stožca ali sladkornega vrha ali sladkorne gore, kakor koli naj že rečem tej čudoviti stvaritvi narave, kamor sem se povzpel z gondolo, baje izdelano v Belgiji. To je bil krasno opremljen taksi, med drugim s tremi zasloni, na katerih sem spremljal koncert Bryana Adamsa iz sydneyjske opere.

In potem skok na kosilo s slovenskim fotografom Simonom Plestenjakom, ki že nekaj let živi v Braziliji. Sicer domuje v Sao Paulu, a je za potrebe svetovnega prvenstva dobil posel najprej za Coca-Colo in zdaj še za Budweiser, oba pokrovitelja mundiala. Te dni biva in dela v petičnem hotelu na Copacabani ter po mestu in prizoriščih prvenstva delodajalce navdušuje z idejami, s pristopom in z izdelki. Vsa čast!

Malce kasneje je bila Suzana Pendič, ki se je prav tako pred leti odločila za poslovno pot v Braziliji, odlična vodnica v favelo Vidigal. Navzgor po hribu smo šibali z motorji, v dolino pa smo se vračali peš. Nič nevarnosti, prav nič. Med drugim smo v enem izmed barov stavili na izid polfinala med Brazilijo in Nemčijo. Prognoziral sem 2 : 0 za Brazilce in vplačal 20 realov. Arhitektura je prosto po nerazumljenem Plečniku, solidarnost skupnosti je za 10+, prijaznost lokalcev takisto, kužki so prisrčni in nadvse radovedni, bilo je fajn. Kako ne bi bilo, saj se favela diči nad plažo Ipanema. Razgled za razglednice in mi, Slovenci! 

Feijoada, ki sem jo jedel za kosilo (po minisendviču za zajtrk moj edini ponedeljkov obrok; vem, narobe), se je odločila, da bo s fižolom pustila posledice. Ne počutim se dobro. Morda je to zato, ker sem jo jedel v enem izmed bolj nobel lokalov, če se lahko tako izrazim. Ti pravim, ni je čez domače birtije. Ah!

Danes potujem v Sao Paulo, da v živo vidim, kako bo Messi deloval proti Nizozemcem.

Samo štiri tekme so še preostale. Kdo si je izmislil finale svetovnih prvenstev?

Lepo bodi,

Rok

Dragi Rok,

Kratka bom.

Malo je manjkalo, pa se ti danes ne bi oglasila. Pravzaprav, bi bilo tako še najboljše. Kuham namreč brazilsko večerjo za štiri in čisto vse, kar gre lahko narobe, je tudi šlo. Tetka na tržnici mi je, denimo, prodala dve zanič juki (ali kasava ali manioka), ki naj bi se združili v prilogo k moqueci baiani (tisti brazilski brodet, o katerem sem ti govorila). Da ne naštevam. Bomo videli, kaj vse me še čaka.

Toda moja današnja frka z brazilsko večerjo je hkrati tudi lepo izhodišče za razmišljanje o tem, kaj se bo zgodilo z brazilsko reprezentanco v polfinalu. Resda igrajo proti Nemcem, a brez Neymarja in Silve. Prvi mi ni najljubši, tak pozer je in ga ne maram preveč. Drugi je dal na zadnji tekmi pomemben gol. Kako bodo igrali brez njiju? Bo to njihov konec? Srčno upam, da ne. Kot enako upam, da moja večerja ne bo moj konec. :)

Ja, Nemci so zasluženo zmagali. Težko pa se odločim, ali so tudi Nizozemci. Dejstvo je, da so jih Kostaričani dobro matrali, in če bi Navas ubranil vsaj eno enajstmetrovko, bi se morda končalo drugače. Priznam pa, da sem bila prepričana, da je bila menjava nizozemskega vratarja tik pred enajstmetrovkami napaka, a sem se uštela. Kakor koli, žal sem kostariško usodo pravilno zavohala, saj je njihove lepe nogometne zgodbe zdaj čisto res konec.

Kot rečeno, danes bom kratka. Oprosti. Vem, da razumeš.

Brazilski dres? Claro!!

Naslov: Rio skozi želodec v noč

Bom dia, a Anuška!

Tale a v portugalščini pred ženskim imenom se mi sploh ne zdi fajn. Sploh, ker imaš ti ime na a. Tako se zdi, kot da bi hotel zapeti ali pa vsaj skandirati: »A, a, a, Anuškaaaaaa!« In potem navijaško naprej: »O, Anuškaaaaa, o, Anuškaaaa, ale, ale, ale, aleeeeeeee!« Imaš v ušesih?

Nekako tako mi doni po glavi, potem ko sem prej na Copacabani poslušal argentinske navijače, kako so proslavljali uvrstitev v polfinale mundiala. Res so glasni, vztrajni, kar ne nehajo peti in skakati. Energije imajo za izvoz, pojejo kot v transu. Sem se že vpraševal, ali so vsi malo zadeti ali kaj. Od uspeha so bili zagotovo.

Tako kot Brazilci, ki zdaj še bolj močno obžalujejo poškodbo Neymarja. To moštvo je po svoje res osmoljeno na vse mogoče načine. Prej čustveni zlom nekaterih igralcev, zdaj usodna poškodba za desetko. Če premagajo še elf, pa da potem gledamo finale z Argentino ... Uf, to pa bi pokalo! No, kakor koli, Brazilci, Nemci, Argentinci in Nizozemci so zasluženo šli naprej, čeprav sem seveda zaradi tebe malce simpatiziral s tvojimi Francozeki. Ampak so bili res švohceni, zelo švoh. Potem sem s te bolj kot ne dolgočasne tekme na Maracani malce stran, v navijaški coni domačinov, spremljal še Brazilijo. Tam je bilo res noro: tekma, petje, samba, gneča, da te kap, pa vse v rumenem.

Tako letam z enega konca na drugega in se pravzaprav ne ustavim prav niti za pošten obrok. Ko pozno zvečer ali ponoči pišem, se spomnim, da bi bilo dobro pojesti še kaj konkretnega, ampak je že pozno. Tako običajno ves čas kar nekaj mečem vase po malem. Teh churrascov (ražnjičev s kosi govejega mesa) imam že prek glave. Saj veš, da je v Riu polno teh malih prčvarnic. Tile Brazilci imajo radi cvrto hrano, kar pa ni ravno pisano na moje brbončice. Danes sem pokusil tudi acaraje (akaražé) s škampovimi repki (spet cvrtje s fižolom in še neko zelenjavo, ampak v palmovem olju, kajne?). Je bilo luštno gledati, kako so ženice v narodnih nošah to spretno pripravljale. Glede čistoče so imele pa res strogo. Denar so imele v lični leseni škatli in so ga sprejemale in vračale z veliko leseno pinceto. Stran od hrane, kajpada.

V teh malih birtijah, kakor jim rad rečem, se ustavim na ribjih juhah, ki jih pripravljajo na sto in en način. Feijoado tudi rad naročim, sploh tam, kjer fižolu z mesom in rižem dodajo še testenine. Saj imam v mislih tudi tiste tvoje predloge, ampak me nonstop baše čas. Saj vem, za prijatelje in hrano si je treba čas vzeti. Ja, pa všeč mi je, da imajo marsikje v osnovi kar porcije za dva, tako da me potem natakarji prijazno opozorijo, naj vzamem polovičko. Tako je bilo pri naročanju mešane solate (zelena solata, kumare, artičoke, paradižnik, paprika in še salame v trakcih pa malce majoneze) in enega finega kosa govejega mesa (z imenom, kot je morda picinha campanha ali nekaj takega?) s prilogo (riž in pomfrit). Z mesom res znajo, ni kaj. Bom pa šel še na ribe. Morda kar zdaj, čeprav je že enajsta. Ampak kaj je to v Riu enajsta v soboto zvečer?

Pa-ram-pa-ram-pa-ram!!! In že se spuščam v središče Lape. 

Uživaj,

Rokinho

P. S.:
Vem, da imaš majico z napisom Rokinho. Namignil sem ti, da ti podarim še dres brazilske reprezentance. Ale, aleeee! 
 

Varam Francoze z Islandko

Olá, o Rokinho!

Kaj si počel med tekmovalno pavzo? Si kaj zanimivega videl, izkusil, slišal, občutil? Ker tu je vse po starem, kar pomeni, da je vedno slabše. Z izjemo vremena, ki se je te dni malce uneslo.

Mene je sicer razveselila tudi eine kurze Pause (za inšpektorja za medije: kratek odmor) v dolžini studijskega dela nogometne oddaje na TVS2. Če je ne bi bilo, bi se mi bržčas lahko celo trajno zmešalo od še enega osladnega kramljanja Taje Zuccato s katerim koli gostom ali gostjo že. Da o vedeževalkah v studiu in komentiranju v polčasu ne izgubljam besed. Voditelje sicer zelo veseli tapljanje po ekranu, ko je treba pokazati kakšen gol ali akcijo – in ni nič ni lepšega kot zadovoljen voditelj.

S komentatorji tekem na TVS pa je žal tako, da se nad njimi že leta masovno pritožujemo in se iz njih tudi norčujemo, a jih to očitno ne gane. Niti malo. Še vedno najraje v najbolj napetih trenutkih blebetajo o nepomembnih rečeh, denimo o tem, kje se je ta in ta nogometaš rodil, koliko otrok ima in katero ženo po vrsti. Včasih pomislim, da bi jim nemara povsem ustrezalo tudi komentiranje nogometne tekme med moštvoma sester in najbolj brezzveznih starlet v zgodovini ameriške starletologije, Kim in Khloe Kardashian. V tem primeru bi njihovi trivialni komentarji prišli kot naročeni. Stare bi lahko razpredal o najmodernejši visokotehnološki tkanini, iz katere je sešit Khlojin dres, Laurenčič pa bi padal v delirije zaradi fenomenalnega pudra Kim, ki ne prepušča znoja ... Celo med enajstmetrovkami ne!

Danes, o Rokinho, boš med tekmo Francija : Nemčija navijal tudi zame. Pour les Français, s'il te plaît! Ob 17. uri se v Kinu Šiška namreč začenja zelo zanimiv dogodek. Predavanje islandske aktivistke in tamkajšnje poslanke Birgitte Jónsdóttir, ki ji sledi tribuna in nato še premiera filma Fascism, Inc. Z njo bom prevarala Francoze, nakar se bom ob 22. uri udobno namestila na robu fotelja, kavča ali barskega stolčka in čakala, da bodo začele žoge leteti proti in v kolumbijski gol. Nossa!

Brazilski nogometaši so pod izrednim pritiskom, zato je odgovor na vsa tri tvoja vprašanja (Je pritisk strah pred neuspehom? Je pritisk strah pred tem, da bi razočarali tiste, ki jih imamo radi in oni nas? Je pritisk občutek nemoči, da bi uresničili svoje sanje?) vsekakor »da«. Toda menim, da jih to ne bo oviralo pri igranju, saj jih tudi doslej ni. Brazilci so takšen, pozitiven narod, in po moje bodo Neymar in kompanija zaradi pritiska in pričakovanj igrali bolj, ne manj odločno. A pustiva se presenetiti. Upam le, da ne z zmago Kolumbijcev, ker bodo v tem primeru jokali milijoni.

Na kaj si namigoval, ko si me vprašal: »Bi pri ogledu naslednje tekme brazilske reprzentance, torej enkrat po tem svetovnem prvenstvu, nosila brazilski dres s številko 5 in napisom Rokinho?« Ker zdaj imam dres Rokinha s številko 10. In mi ni nič jasno. :)

Um jogo bonito e vitorioso!!

Anuška

Ciao, Anuška!

Po dveh dneh odmora sta spet na sporedu dve tekmi, torej smo se vrnili v normalni ritem. Rio brez tekem ni isti. Toliko zdaj že vem. Napoved: Francija bo premagala Nemčijo, Brazilija pa Kolumbijo. Če se bo zgodilo drugače, ne bo nič presenetljivega. Resda bi obžaloval morebitni izpad Brazilcev, a kaj hočemo, takšno je življenje.

Tu se vsi vprašujejo, ali so se njihovi zlati fantje čustveno zlomili po tisti srhljivki s streljanjem enajstmetrovk proti Čilu. Vsi so molili, jokali, se objemali, padali po tleh ... Na brazilski televiziji te posnetke vrtijo nonstop, selektor Luiz Felipe Scolari je poklical psihologinjo Regino Brandao, s katero že dalj časa sodeluje, da fantom odpredava svoje. Menda so nared za današnji obračun. Vsaj do penalov, potem pa lahko sledi nov zlom. Upam, da ne bo tako.

Po sobotnem prelivanju solz se je razkuril tudi tehnični direktor brazilske reprezentance Carlos Alberto Parreira, ki kar ni mogel verjeti, da je Neymar jokal ob himni, po podaljšku, pred penali in še po njih. »Dajte, no! Nehajte jokati! Dovolj je bilo!« je igralcem sporočil prek medijev. Zanimivo, saj gre za tesnega pomočnika Scolarija. Očitno sta se odločila za taktiko korenčka in palice. Parreira jih je javno opral, Scolari pa jih ščiti na vsakem koraku. Ni slabo.

A se tebi zdijo brazilski nogometaši cmere, nedorasli pritisku, ki se izvaja nanje? Dejstvo je, da morajo biti psihološko res trdni, saj 200 milijonov ne zgolj diha z njimi, ampak pričakuje, da zmagajo. Parreira je sicer že pred turnirjem rekel, da je ena roka že na pokalu, Scolari pa je mehkejši, čeprav se tudi on zaveda, da šteje le končna zmaga. Felipao šteje korake. Da je danes na vrsti peti, skupaj pa jih je sedem. Mislim, tile fantje so res postavljeni ob zid. Če ne zmagajo, bodo največji luzerji na svetu.

Je pritisk strah pred neuspehom? Je pritisk strah pred tem, da bi razočarali tiste, ki jih imamo radi in oni nas? Je pritisk občutek nemoči, da bi uresničili svoje sanje? Če bi bil jaz član brazilske nogometne reprezentance, bi užival v teh trenutkih. O čem pa sem sanjal vse življenje? Ravno o tem, da bi imel priložnost igrati v domovini za naslov svetovnega prvaka. Užival bi v vsaki minuti, v vsaki tekmi, v vsaki drami, v vsaki napetosti, v vsakem dvomu naroda, v njegovem veselju in tako naprej. Užival bi, ker bi vedel, da sem stoodstotno pri stvari, da dajem od sebe vse, kar znam in zmorem. Tega mi ne more nihče vzeti niti očitati. Pritisk? Pač spada zraven, je del igre. Kot tekmec, ki ga moraš preigrati ali ustaviti.

Anuška, jaz bi tudi jokal. Točil bi solze sreče in se zahvaljeval staršem, da sem lahko tukaj. No, to itak po malem počnem že zdaj.

Bodi srečna,

Rokinho

P. S.: Bi pri ogledu naslednje tekme brazilske reprezentance, torej enkrat po tem svetovnem prvenstvu, nosila brazilski dres s številko 5 in napisom Rokinho?   

Amigo!

Danes bom kratka. Baje. :) Do konca sem prezasedena in tale Podaja je danes že približno šesti različni predmet ukvarjanja v dobrih šestih urah. Vnaprej se ti opravičujem, če bom shizofrena. To pride s službo, hehe.

Navdušena sem nad tem, kako se počasi, a vztrajno zlivaš z novim okoljem, da se učiš portugalščino, in to celo od Kitajca, ter da živiš v Lapi. Si že šel na kak koncert? Zdaj ko ni tekem, si lahko malce privoščiš, mar ne? Poglej program kluba Circo Voador, če morda najdeš kakšno skupino, ki te zanima. Super plac. Tam sem bila na nepozabnem koncertu ene mojih najljubših brazilskih skupin Monobloco. Ali pa pojdi v Azul Marinho kaj dobrega pojest. Mimogrede, tista restavracija na hribčku nad Riem, o kateri sem ti govorila med tekmo Argentina vs. Nigerija, je Aprazivel. Torej: najprej malo jest, potem pa plesat. Sambo!! Prosim, Rokinho, poskusi plesati sambo zame. ;)

Super, da sta se dobila z Matejo. Ona je res fejst baba. Pa tudi zelo dobro se je znašla v Riu.

In ja, osmina finala je bila norišnica. Koliko golov lahko zabijejo nogometaši, ko se v podaljšku od utrujenosti že tako rekoč po kolenih vlečejo naokoli!! Včerajšnja tekma med ZDA in Belgijo je bila, denimo, taka. Res napete tekme. Moram pa reči, da nekateri favoriti v očeh fuzbalske analfabetke niso dobro igrali. Nemci so bili sicer bojeviti, a vseeno nekam medli, nakar so se prebudili ravno v pravem trenutku, da so sesuli Alžirce. Čeprav se mi zdi, da velikih presenečenj ni bilo. V četrtfinale so se, če se ne motim, uvrstili vsi prvouvrščeni iz skupinskega dela, mar ne?

Za naprej pa menim, da bo takole:

• Brazilija bo premagala Kolumbijo.
• Upam, da bo Francija zmlela Nemce, a se bojim, da jih ne bo.
• Argentina bo razbila Belgijo.
• In na mojo veliko žalost bodo Nizozemci končali zgodbo o uspehu prvega presenečenja prvenstva – Kostarike.

Še mi piši o dogodivščinah v Riu. Prosim. Rada berem o njih.

Zdaj pa moram hiteti naprej. Čaka me vpogled v eno zanimivo dokumentacijo pri enem izmed državnih organov.

Naturalmente, o Rokinho, a vida é bela quando você acorda no Rio de Janeiro!

Anuška

P. S.: Morava ponoviti vajo od zadnjič ... pred moškimi imeni ali pa samostalniki moškega spola stoji o, pred ženskimi imeni ali samostalniki ženskega spola stoji a. Jaz sem »a Anuška«, ti si »o Rokinho«. Entende?
 

Bom dia, Anuška!

Ha, pa jih imamo! Najboljših osem na 20. mundialu. Kdo bi si mislil, da se bo kar pet od osmih tekem osmine finala končalo šele po podaljšku oziroma enajstmetrovkah. Res je bilo drame na pretek. In ti v predinfarktnem stanju zaradi Brazilcev? Ne ženi si toliko srcu. Saj to je samo igra ... Če verjameš.

Si videla, kako so Švicarji do zadnjega držali v šahu Argentince? In s temi Švicarji bomo spet igrali v kvalifikacijah za euro 2016. Težka bo, težka. Argentino je spet rešil Lionel Messi, Brazilce pa prej vratar Julio Cesar. Oboji so pa šli skozi šivankino uho v četrtfinale. In ti dve reprezentanci naj bi igrali v finalu? Dobro si napovedala, da bosta Francija in Nemčija igrali v četrtfinalu. Poklon!

Danes in jutri mi bo kar malo dolgčas, ker ne bo tekem. V petek pa spet na Maracano, galski petelini proti elfu. Ah! Še prej bom opravil svoj jutranji obred, ki si ga vedno omislim, kjer koli že sem več kot tri dni.

Takole gre to v Rio de Janeiru. Po ulici Andreja Cavalcantija se sprehodim do glavne ulice Riachuelo, zavijem desno, kjer me čez dvajset metrov pričaka prodajalec časopisov. Scena kot iz filma. »Bom dia!« »Bom dia!« Potem on počasi čeblja v portugalščini, saj ve, da nimam pojma, jaz pa mu odgovarjam v kombinaciji italijanščine, španščine, angleščine in posameznih portugalskih besed, ki jih poiščem kar iz časnika O Globo, katerega vsak dan pazljivo prebiram ter se učim in učim. Vsakič se nekaj zmeniva na kratko. In pozdrav do amanha!

Stopim čez cesto na kavo k Portugalcu kitajskih korenin, ki zna zelo dobro angleško, kar tu res ni običaj. Naročim si grande cafe com leite. V bistvu zdaj moj Kitajec že ve, tako da si že kimava. Za prigrizek mu vsakič pokažem kaj drugega in on me uči, kako se zadevi reče. Imam ekskluzivno pravico, da ga vsake toliko pokličem, da mi kaj prevede iz časopisa. Ne motim ga med delom, počakam, da ima pavzo. Ko mu pustim spoštovanja vredno napitnino, razširim svojo pisarno na celoten Rio de Janeiro. Včeraj sem bil na Ipanemi, dobil sem se z Matejo, s katero si me povezala. Hvala ti. Njena brazilska zgodba bo te dni v Slovenskih novicah.

Preden sem se usedel k večernemu pisanju člankov in pisma tebi, sem v eni izmed bližnjih gostilnic spoznal Carlosa, ki je že bil v Sloveniji, pozna Jugoslavijo, loči njene nekdanje republike, zanima ga vzhodna Evropa, temeljito me je izprašal o Češki, Slovaški, Poljski, potem sva se preselila na Baltik, nakar mi je zabičal, da moram priti naslednjič v Brazilijo za mesec dni in obiskati še druge kraje. Saj bi, Carlos, saj bi. Oziroma bom.

Malo pred brazilsko polnočjo zaključujem delovni dan. Vsi zvoki so mi že domači, vonjave me ne presenečajo več, ob revežih, ki ležijo razgaljeni na pločnikih, se ne zdrznem tako kot prva dva dneva v Riu. Ne spi se mi, zato bom še malo stopil po Cavalcantijevi. Preveril bom, ali je vse v redu tu naokrog. Tako kot grejo mnogi tukajšnji kužki na zadnje lulanje. In pomenek s čudnim Slovencem, ki se te dni nekaj mota po ulicah Lape.

A vida e bela, o Anuška!

Rokinho

Predinfarktno stanje

Bom dia, o Rokinho!

Tvoje pismo me je prav res pozdravilo zjutraj. Hvala!

Ne vem, zakaj meniš, da moški ne znajo kazati čustev. Meni se zdi, da je ta domnevna značilnost trenutno v fazi selitve po spolih in da vse več moških lažje izraža čustva, medtem ko vse več žensk to težje počne. Ali pa se morda le jaz družim s takimi. Kakor koli, čestitam za prvo solzo na Marakani! In za druženje z Milutinovićem. Vidiš, če bi bil ženska, bi morda zaradi tebe odpikal tudi novinarko iz Kostarike. Če bi bil ženska, Rokinho, bi imel pri svojih dveh metrih minus nekaj čevapčičev najbrž kar dolge noge in po mojem ga ni nogometaša ali nogometnega trenerja, ki se v dilemi med dolgimi in kratkimi nogami, ki jih je po moji grdo stereotipni predstavi najbrž nosila Kostaričanka, ne bi odločil za dolgonogo Slovenko.

Včeraj nisem zaspala, dokler ni bilo jasno, da gre Kostarika naprej. Ko sem že menila, da je itak vse odločeno in da bodo še naprej nosili lento velikega presenečenja svetovnega prvenstva v nogometu, so Kostaričani za trenutek pozabili, da morajo odbrcati še sodnikov podaljšek, pa je 12 sekund čez 90. minuto padlo po njih. Nisem navdušena nad Grki, zato me je za Kostariko nadvse skrbelo, dokler ni Navas ubranil prve enajstmetrovke. In zadnje, kot se je izkazalo. Bodo pa zelo, zelo težko potolkli Nizozemce. Najverjetneje jih bodo oranžni dobro namlatili. Če se to zgodi, bom od kostariškega poraza dalje navijala samo še za Brazilijo.

Stres, ki sem ga občutila včeraj, se namreč ne more primerjati z mojim predinfarktnim stanjem v soboto zvečer, ko so Brazilci brcali enajstmetrovke in ko je za trenutek že kazalo, da je konec veselja. Da bodo »ostali doma,« da se bo »njihovo« prvenstvo nadaljevalo brez njih in da se Roku Tamšetu iz Slovenj Gradca ne bodo izpolnile otroške želje. Drla sem se (pa ne doma), skakala, težko dihala, se držala za srce, čisto preč sem bila. Tistega nesrečnega brazilskega navijača, ki je med enajstmetrovkami podlegel infarktu, zelo dobro razumem. Naj počiva v miru in naj njegova žrtev ne bo zaman.

Kar zadeva nadaljevanje prvenstva, pa menim, da bosta danes v četrtfinale napredovali Nemčija in Francija. In če si pomagam z napovedjo, ki jo objavlja portal FiveThirtyEight, prav tako kot oni napovedujem finale med Brazilijo in Nizozemsko. Če pa se slučajno zgodi, da bosta v finalu igrali Brazilija in Argentina, upam, da antagonizem med navijači ne bo sprožil kakšne nogometne vojne a la tiste iz leta 1969. Mimogrede, na pisnem izpitu iz mednarodnih odnosov na FDV sem padla prav zaradi vprašanja o nogometni vojni (kdo jo je začel, kdaj in zakaj). To je bil eden izmed grozljivejših izpitov: štiri vprašanja s štirih področij mednarodnih odnosov in skupno 10 točk (po 2,5 točke na vprašanje). Zaradi fuzbala sem izgubila 2,5 točke, plus nekaj odbitkov pri drugih odgovorih in že je bilo treba ponavljati.

Boš danes navijal za Evropejce ali za edina predstavnika afriške celine?

Ciao,
Anuška

Boa noite, Anuška!

Pišem ti ponoči, da bi te zjutraj pričakalo pismo iz Brazilije. Kako se narava poigrava z nami, kajne?

Ah, kakšen lep vikend je za mano! Debitiral sem na Maracani. Sicer zgolj na tribuni, a je bilo vseeno lepo spremljati zmago Kolumbije proti Urugvaju. Bila je čista kot solza, ki se mi je utrnila v desnem očesu, ko sem stopil v ta sveti nogometni hram. Sem si rekel, da naj ga neham srat in naj gledam tekmo. In tako je tudi bilo. Ena naj mi še reče, da moški ne znamo kazati čustev ...

Pazi zdaj to! V press centru na stadionu sem bil že veliko prej, saj sem se odločil, da tam spremljam prvo tekmo dneva med Brazilijo in Čilom. Bilo je veliko trepetetanja in molitve, objemanja TV-zaslonov in podobne vzhičenosti. Res privoščim Braziliji, da gre naprej, ampak Čilenci so pa tudi pokazali dodano vrednost. Vsa čast jim. Ampak saj veš, kako je to: tamali so pogosto zgolj moralni zmagovalci.

No, da ne zabluzim. Se torej pred tekmo Kolumbije in Urugvaja že odpravljam proti novinarski tribuni, pa naletim na Bora Milutinovića. Veš, kdo je to? Trener, ki je sodeloval na svetovnih prvenstvih s petimi različnimi reprezentancami. Z Mehiko 1986., Kostariko 1990., ZDA 1994., Nigerijo 1998. in Kitajsko 2002. Drugače je pa bil še selektor Jamajke, Hondurasa in Iraka. Skratka legenda. Tako sva malce klepetala, potem ko sem ga prvič in zadnjič srečal leta 2002 v Aziji. V bistvu se mu je dobro zdelo, ker sem ga ogovoril »po naše«, Slovence in Slovenijo ima itak rad ... Tako je enega kitajskega novinarskega konkurenta kar lepo skenslal, za mano ga je pa očarala novinarska lepotička iz Kostarike. Težko njemu. Članek bo predvidoma jutri v Slovenskih novicah.

Potem je sledila zgodovinska sobotna solza Rokinha na Maracani, včeraj sem si pa rekel, da bom Nizozemce in Mehičane spremljal kar na Copacabani. Nisem šel v Fan Fest, ker je sredi plaže, na soncu, tako da kar gagaš od vročine. Je bilo kar čez 30 stopinj Celzija. Sem poiskal lokalček v senci, tako lepo je pihljalo z morja, da je bilo čudovito spremljati tekmo z norim razpletom. S priletnima Nizozemcema smo lepo sproti analizirali dogajanje, vmes pa grizljali škampove repke z žara. Z limeto navlaženi so bili sploh krasni, samo s soljo sem pa pretiraval.

Drugo tekmo, še večjo dramo med Kostariko in Grčijo, sem potem spremljal kar v četrti, kjer živim, torej v Lapi. Evo, tvoja Kostarika gre naprej! Si kaj jodlala od veselja in take reči? Od 66. minute so igrali celo brez izključenega Duarteja. Res so pravi junaki. Kostaričani so po izpadu Mehike z veliko prednostjo glavni hit turnirja. Proti Nizozemcem v četrtfinalu jim bo pa hudičevo težko. No, a vidiš, v tem primeru pa so tamali kar veliki zmagovalci.

Danes ne pozabi spremljati, kako se bosta odrezali Francija in Nemčija proti Nigeriji in Alžiriji.

Doživljati mundial v Riu je res nekaj ... Ne najdem besed.

Lepo se imej,

Rokinho

O meu amigo Brasileiro!

Razmišljam o argumentih, s katerimi bi lahko podprla tezo o obstoju pozitivne zavisti. Načeloma gre namreč za izrazito negativno čustvo. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi takole:

zavíst  -i ž (ȋ) občutek velikega nezadovoljstva, da kdo ima, je deležen česa, kar si osebek želi: ob njihovem bogastvu, uspehu ga obide, prevzame zavist; ekspr. grize, razganja, razjeda, tare, žre jih zavist; njena lepota vzbuja zavist; ekspr. bleda, črna, zelena zavist; zavist ob uspehu, nad uspehom tekmeca / govoriti iz zavisti; ekspr. pokati, pozeleneti, razpočiti se od zavisti; prebledeti od zavisti; bled, ekspr. zelen od zavisti / srečni ljudje, reče z zavistjo.

Ampak, Rokinho, jaz nisem niti malo nezadovoljna, da si v Rio de Janeiru. Nasprotno, vesela sem zate in od srca ti privoščim to edinstveno izkušnjo, da si torej v Braziliji in da si tam zaradi svetovnega prvenstva v nogometu. Želim ti, da bi uresničil svoje otroške sanje in videl brazilsko reprezentanco igrati na Marakani (ne da bi potem skladno s svojim otroškim vzklikom tudi umrl!). In slutim – oziroma mi tako pravi intuicija –, da jo tudi boš. Najverjetneje res v finalu.

Toda hkrati priznavam, da sem ti fouš, a ne zato, ker si tam, ampak zato, ker mene ni tam. Temu bi kdo morda rekel žalost, pa sploh nisem žalostna. Nasprotno, vznemirjena sem, saj se prek najinih dvojnih podaj tako rekoč virtualno s teboj sprehajam po ulicah Sante Terese, pijem caipi de abacaxí ou maracujá (kajpirinjo z ananasom ali marakujo), ti pa seveda lokalni o chope ou a cerveja (točeno ali ustekleničeno pivo), in navijam za tisto moštvo, ki se mi v posamezni tekmi zdi manjši favorit. A ni to v bistvu pozitivna zavist? In tudi ko boš v Azul Marinho na plaži Arpoador jedel odlično mexidinho do mar (mešano morsko ploščo), srkal vino in gledal, kako sonce zahaja za gričkom Dois Irmãos (Dva brata), bom nekje tam kot prijazna prikazen. Vnaprej se ti opravičujem, če se me ne boš mogel otresti. :)

A bodi dovolj pozitivne zavisti in moje sanjavosti, tu sva vendar zaradi fuzbala. Ja, TV Slovenija nama jo je oni dan res zagodla, ker nisva mogla spremljati tekme med BiH in Iranom. In čeprav si dobrohotno ugotavljal, kako je to razumljivo, ker je bila tekma med Argentino in Nigerijo bolj usodna, sem jim jaz vseeno malo zamerila. Bosni lahko pomagamo ob poplavah, plešemo na bosansko muziko, mljaskamo ob čevapčičih, toda ne znamo jih podpreti s prenosom zadnje tekme BiH na prvenstvu. Me je pa veselilo, da so se poslovili z visoko dvignjenimi glavami in z le točko za drugouvrščeno Nigerijo. S tisto ukradeno točko razlike!

Kar zadeva moje priložnostno navijanje, pa sem za zdaj navijačica Kostarike, ja. Države, kjer so doma lenivci, ki jih obožujem, in moštva, ki pred prvenstvom ni ravno sodilo v skupino tistih, ki jim je itak namenjena osmina finala. Nisem pa še prepričana, ali mi bo danes uspelo ujeti tekmo med Čilom in Brazilijo. Če jo bom gledala, pa bom za spremembo navijala za favorite. Samo zato, da jim pomagam do finala na Maracani, tebi pa do uresničitve otroških sanj.

Aproveite o dia, o Rokinho!

Anuška

Oj, Anuška, tukaj Rokinho!

Ni kaj, kar luštno je tukaj po prvih urah. Rio de Janeiro te res iz prve udari v glavo. No, res je, da sem pristal kar malo omotičen po 26-urnem jajcanju od Ljubljane do sem, ampak sem na to že pozabil. Ljudje so nasmejani, živžav je, da je kaj, nogometa je tudi dovolj. Pa kaj bi še potem človek sploh hotel?

Ampak kako pa nama je padlo v vodo spremljanje tekme BiH in Irana? Pa saj je bilo logično, da je TV Slovenija prenašala Argentino in Nigerijo. Že zaradi tega, ker sta šli naprej, pa zaradi Messija, jasno, za povrh pa je bila še super tekma. Ampak kljub debati še vedno ne vem, ali zdaj navijaš za Kostariko ali katero drugo moštvo. Zagotovo boš danes stiskala pesti za Čilence proti Braziliji. Ta tekma je po tukajšnjem času že ob 13. uri, zato si moram najti strateški položaj v mestu, da doživim ta čustva Brazilcev še v živo.

Potem pa se bom podvizal na dvoboj Kolumbije in Urugvaja na Maracano. Moja teta je bila s stricem (pomorščakom) v sedemdesetih letih na ogledu Maracane. Potem sem izprosil, da mi je dve fotografiji z obiska tega kultnega stadiona, ki je zdaj seveda povsem drugačen, podarila. Ti povem, da mi je kar zaigralo srce, ko sem stopil s podzemne in krenil urejat te novinarske zadeve. S sabo bi moral imeti tisti fotografiji. Ko sem bil še mlad in nor, sem izjavil, da si želim videti tekmo brazilske reprezentance na nabito polni Maracani, potem pa da lahko umrem. Zdaj sem blizu tega, da se to zgodi. Brazilski fuzbalerji imajo možnosti, da pririnejo do finala, ki bo na Maracani, jaz pa bom tudi zagotovo enkrat umrl, kajne? Če ne, pa kdaj drugič.

V glavnem so v osmini finala vse reprezentance zasluženo, čeprav je Grčija spet kar nekaj izvedla po svoje. Ampak takšni so, ti naši Balkanci. Imamo vsaj svojega predstavnika. Kdo zdaj privzdiguje obrvi, ko govorim o nas, Balkancih? Takole gre: mi smo geografsko, politično, strateško in ne vem kako še že lahko srednja Evropa, toda ne igramo srednjeevropskega nogometa. Niti ne igramo nogometa zahodnega Balkana, ker takšen slog igre ne obstaja. Mi smo del balkanske nogometne zgodovine in sedanjosti. Slovenca sta tudi osvojila lovoriki v Srbiji in na Hrvaškem. Slaviša Stojanović (pa Nejc Pečnik in Dejan Kelhar z njim) s Crveno zvezdo, Matjaž Kek pa z Rijeko. Torej Slovenci smo del nogometnega Balkana.

Jao, se vidi, da sem še premalo časa zdoma. Sem v deželi sambe, nogometnem in drugačnem paradižu, pa kar nekaj godrnjam. Naj me ozračje in ljudje Latinske Amerike očistijo te navlake. Ampak saj tu pa tudi imajo svoje Argentince. Se mi je že v prvih minutah srečanja tudi na to temo izpovedal taksist. Vsi smo mi isti, pametnejši od vseh komentatorjev nogometa, politikov in sosedov, izpostavljali pa se ne bi. To sicer ne sodi v prvoosebno opisovanje, ampak naj bo.

Torej, Anuška, osmina finala! Popravnih izpitov ni več. Zdaj se gre na polno. Uživaj v domovini, jaz pa se bom potrudil tukaj.

Rokinho

Dragi Rok,

tokrat si se razpištolil ti. Edino prav. Me veseli, da si v dopisovanju z menoj dovolj domač, da si daš duška.

Ker prej nisem vedela nič o tem, da se igralci med seboj tudi grizejo, nakar sem za nameček izvedela še to, da je Luis Suarez grizel že dvakrat, sem se malo »izobrazila« na googlu. Na posnetku ugriza na tekmi z Italijo je zelo očitno, da je Suarez sprva kalkuliral, ali jo bo tokrat nemara odnesel brez kazni oziroma si je za stotinko sekunde morda predstavljal, da bo ta ugriz nekako spregledan. Takoj za tem, ko je zasadil čekane v Chiellinijevo ramo, se je namreč za hip osredotočil na prihajajočo žogo. Prav tedaj je Italijan padel po tleh, Suarez pa je v slabo odigranem zobobolnem padcu ponovil Italijanovo akcijo, da bi si rešil kožo. In se je valjal, držeč se za sekalce.

Že zgolj ta trenutek razkriva patološkost urugvajskega nogometaša, saj se je model nekje nekoč avtosugestivno prepričal, da je grizenje približno tolikšen prekršek, kot je igranje z roko. Da edino razliko v bistvu pomenijo njegovi zobje, ki so se tokrat tako rekoč sami od sebe znašli na najbližjem udu igralca nasprotnega moštva. To dokazuje tudi njegovo zatrjevanje, da ga je Chiellini razjezil, ko ga je udaril s komolcem – pa ga je ugriznil.

Dalje: pogledala sem še posnetke preteklih ugrizov animalis suarezisis. Branislava Ivanovića je ugriznil v desno podlaket, Otmana Bakkala pa nekam ob ključnico. Ne vem, kam grize svojo ženo, toda navedeni posnetki kažejo, da Suarez grize po tako imenovanem desnem principu. Ko začuti ugrizni impulz, mu glavo potegne v desno in potem ugrizne tisto, kar mu je najbližje. Nočem si predstavljati, kaj bi se zgodilo, če bi Suarezu v trenutku ugriznega impulza nasprotnikov igralec v športnem duhu pomagal na noge. Bi ga ugriznil v mošnjo? Ne razumem pa, kolikokrat mora nogometaš koga ugrizniti, da mu ne samo prepovedo igrati za vedno, ampak da ga za kratek čas napotijo na polodprti oddelek psihiatrične klinike?

Ne strinjam se s teboj, da bi moral Suarez otroke in mlade nogometaše učiti o fair playu. Saj ga ne razume! To žival je treba držati čim dlje od otrok. Upam, da ne tudi njegovih lastnih. Če bi nekega dne vendarle spregledal in se pokesal, pa bi ga bilo treba za tekme opremiti s temle.

A dovolj bodi o Suarezu. Hrvatov mi, iskreno, ni žal. Napredovanja si niso zaslužili, čeprav so se dolgo časa uspešno branili pred Mehičani. Toda vstop Chicharita v igro jih je povsem iztiril. Niku Kovaču je bilo, tako se mi je zdelo, itak zlasti pomembno, da ima dovolj gela na laseh za trdno pričesko. Takšno, ki je niti najmanjša sapica razočaranja ne premakne z mesta. Medtem je na drugi strani igrišča Miguel Herrera norel in skakal kot kakšen mladoletni merjasec, saj mu je bilo mar. Kovaču bi lahko že pred koncem tekme dodali stripovski oblaček, v katerem selektor računa, kam se mu izplača iti potem, ko ga bodo vrgli iz reprezentance.

So me pa Mehičani osupnili z nečem drugim. No, osupnil me je njihov igralec (kateri že?), ki je v objemu soigralca sesal palec. Sesal palec?! Še en dober primer za terapijo s pogovorom z ustrezno usposobljeno osebo.

In še o nečem sem razmišljala. Meniš, da pretekli favoriti prvenstev pakirajo tudi zato, ker igrajo v težkih vremenskih razmerah? Hrvaška se je menda pripravljala v Avstriji, kjer je tak zdrav zrak. Nemčija naj bi se bila kar v Braziliji. Morda veš, kje so se druga evropska moštva?

Povej mi, Rok, si že spakiral?

Veselim se najinega skupnega ogleda tekme BiH – Iran in ti dolgujem javno zahvalo, ker si kljub ledenemu juniju izbral lokal, kjer na kadilce ne gledajo kot na družbene škodljivce. :)

Kmalu na snidenje in na zdravje,

Anuška

Oj, Anuška,

tvoje zle slutnje so se res uresničile, Hrvati so jih močno dobili po glavi. Tisti dan je bil v najslabši formi njihov selektor Niko Kovač. Slabo izbrana taktika (»Ko zanemaruje taktiku, završit će karieru u drugorazrednom Radniku«), slabo vodenje tekme, napačne zamenjave, skratka brez zveze. Hrvati so kar naivno pričakovali, da se jim bodo zgodili Modrić-Rakitić-Mandžukić naenkrat in da bo potem celemu narodu prihajalo ob njihovih briljantnih akcijah in golih. Ne gre to tako, sploh če upoštevaš, da imajo vsi za sabo dolge in močne klubske sezone. Enkrat gre krivulja navzdol, v Braziliji je pa vse tako zahtevno, da gre še toliko lažje v padavico.

Dokaz za to je tudi divjak Luis Suarez, pardon, grizli Suarez. Celo sezono je bil priden v Liverpoolu, igral je, tresel mreže kot po tekočem traku, zdaj pa mu je počil film in je še enkrat storil neumnost, ki ji ni para. Mislim ... da grizeš nasprotnika – to moraš biti primitivec na kubik. Tu ne bi živali zmerjal s Suarezom. Iz Mednarodne nogometne zveze (Fifa) so že sporočili, da so odprli preiskavo, da čakajo na poročila vseh odgovornih. Potem bodo divjaka povabili, da nekaj pove v svoj zagovor, nato mu bodo izrekli kazen dveh ali treh tekem prepovedi igranja in mirna Bosna. Bravo! Medtem pa oglašujejo spoštovanje, fair play (športnost) in vsa podobna jajca na papirju. Mogočna, bogata, vplivna organizacija, kot je Fifa, v državi gostiteljici mundiala v času tekmovanja praktično vzpostavi svojo državo v državi, potem pa ves turnir pade v senco podivjanega budala, ki se preprosto ne zna obnašati.

Okej, je ugriznil. Nagon, primitivizem, ki ga težko razumem. Ampak potem? Potem je ta Grizli Sralec še odigral čudovito vlogo žrtve, češ da ga je Chiellini s komolcem lopnil po zobeh. Ubogega njega, čudovitega napadalca, ki je nič hudega sluteč pošteno krenil v dvoboj, da bi svojemu moštvu morebiti priigral zadetek prednosti več. Peljite ga domov, prevaranta, ki ogroža zdravje, fizično in mentalno. Kako se je držal za svoje zobe in tarnal, protestiral, javkal, stokal, mijavkal! Kako ga ni sram pred lastno družino in prijatelji! Kako ga ni sram pred soigralci in trenerji! Kako ga ni sram pred navijači in oboževalci! Kako ga ni sram pred samim sabo!

No, in kaj zdaj, boš vprašala. Imam rešitev? Imam. No, vsaj predlog. Fifa bi ga morala vsaj za eno leto suspendirati kot nogometaša tako na reprezentančni kot klubski ravni. V tem obdobju bi moral po vsem svetu aktivno sodelovati pri izobraževanju mladih nogometašev s poudarkom na fair playu. Iz njegovega Liverpoola pa bi mu morali že včeraj takoj po tekmi sporočiti, da prekinjajo pogodbo, ga po potrebi izplačati in mu reči: »Bye, bye!« Vse to v imenu nogometa! Ampak ker gre za denar, za velik denar, bodo gospodje lepo preračunavali in zavijali v celofan ter ob množičnem prdenju vonjave vztrajno parfumirali, da bo vse skupaj še bolj smrdelo.

Italija domov (zasluženo), Hrvaška domov (zasluženo), BiH domov (ne tako zasluženo), Španija domov (zasluženo), Anglija domov (zasluženo), Slonokoščena obala domov (zasluženo). Grki so zares dali tinte piti slonom. Kako so se dvignili, borili, tresli okvir vrat, napadali, bili željni igre … Vidiš, nekdo tam zgoraj to vidi, tako da sledi nagrada. Zato naj sledi tudi kazen za Sralca.

Ja, pa spomnil sem se Zidanovega čelnega Materazziju v finalu SP 2006. Gospod Zidane ga je položil, mirno odkorakal z igrišča in končal kariero. Pika.

Se torej vidiva danes, da pospremiva Bosance.

Uživaj!

Dragi pilot privatnega letala, ki me bo v sredo odpeljalo v Split,

razočarana sem. Še vedno. Od bosanskega propada sredi Pantanala je minilo že skoraj 48 ur, a se kar naprej vprašujem, kaj je ta narod storil, da ga tako tepe usoda. Če odmislim vojno v prejšnjem stoletju in dejstvo, da je BiH danes kot država triumvirat unikum v širšem evropskem prostoru, so imeli nedavno katastrofalne poplave, katerih posledice jim zdaj »pomaga« odpravljati Monsanto. In ker tragedija še ni dovolj vseobsegajoča, je usoda zelene kaznovala še sredi zelenja v Cuiabi. Žal mi je zanje, eto, res mi je.

Presoja novozelandskega sodnika je bila sumljiva, da ne zapišem kaj hujšega, toda tudi Safetova presoja ni bila na mestu. Zakaj je Kolašinca pustil na klopi? Resda je v tekmi proti Argentini pomagal žogi v gol, a v obrambi je naredil tudi veliko dobrega. Predvsem pa je bil hiter in prav hitrost je Bosancem v soboto močno manjkala. Zakaj mu ni kapnilo, da imajo resen problem z nadzorom Eminekeja, saj je večinoma prav on prodiral do gola? Zakaj je v drugem polčasu, ko so vendarle nekoliko pritisnili na plin, v igro poslal nečaka? Zakaj so Bosance pokrivali po trije Nigerijci, Nigerijce pa po največ dva Bosanca? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Bosno so oropali na 30 stopinjah Celzija in Safet je bil soudeleženec tega ropa. Pika.

Upam, da bova v sredo, ko me boš – kot si napovedal :) – z najhitrejšim prajvit džetom odpeljal v Split na ogled tekme BiH – Iran, gledala drugačno Bosno. Iranci bodo hudi, to že zdaj vem, saj lahko še vedno upajo na uvrstitev v osmino finala, toda BiH bo hotela zapustiti prvenstvo ponosna. Čeprav je v smislu uvrstitve zanje vse odločeno, pa z gledišča njihovih sodržavljanov, ki bodo upali najmanj na gol in največ na zmago, vse ostaja odprto. Tudi Džeko bo najbrž hotel odrezati kak skalp, saj je bil na prvih dveh tekmah tako rekoč neviden. Pardon, »čakal je na žogo«. Pih!

Včeraj sem gledala prvi polčas ZDA – Portugalska. Spomnila sem se, da sem Američane prvič gledala tistega usodnega leta 1998, ko sem spoznala lepote mednarodnih nogometnih prvenstev. In Američani takrat niso imeli pojma o fuzbalu. Še celo meni, ki sem o njem vedela toliko manj kot oni, se je zdelo, da so na igrišču res kekci. Toda medtem ko sem spala, so izenačili. Skupina G se utegne izkazati za približno tako zagatno, kot je pregovorno bojda zagatno iskanje točke G. =)

In seveda dobro vem, kaj je rekel veterinar in prostočasni komentator dr. Stare ... Poetično je ubesedil, da »Ronaldo pred prostimi streli stoji v poziciji smrekice, z nogami narazen kot žirafa, ki se je pravkar skotila«. Ne vem, ali je kanil biti smešen ali ne, me pa veseli, če se je ob tej kubistični prispodobi hahljal vsaj sam sebi.

Rok, bojim se, da bodo Hrvati danes dobili po pi*ki. Da jih bodo Mehičani stolkli tako močno kot mehiški otroci na božično jutro tolčejo piñato, da bi iz nje popadali bonboni. In Hrvatom bodo ostali le še ovojni papirčki. Zato prav res potrebujem novo moštvo, za katero bom navijala. Razmišljam o Kostariki? Kaj praviš?

Veselim se najine srede in že delam spisek zate,

Anuška

Draga Anuška,

Res škoda, da so Bosanci izgubili z Nigerijo. Njihove neizkoriščene priložnosti gor ali dol, glavno vlogo je odigral sodnik Peter O'Leary. Preprosto ne more biti, da v osmih minutah ne dosodi regularnega zadetka brez prepovedanega položaja Džeka in potem ne dosodi niti prekrška Eminekeja nad Spahićem. Tu ni bil problem v tem, da sta se z rokama grabila in prerivala s telesi, to je bilo obojestransko 'koškanje', kakor bi rekli Bosanci. Kleč je v tem, da je Emineke pri tem prerivanju spotaknil Spahića, ko je bil še za njegovim hrbtom. In to je prekršek, čist kot solza obupanega navijača BiH. Selektor Sušić je pa itak izpadel velik gospod, ko se sploh ni preveč oziral na to, ampak je iskal razloge v porazu v slabši igri oziroma učinkovitosti svojih izbrancev.

Upam, da drevi ne bomo spet spremljali sodniškega masakra Balkancev. Med Hrvati in Mehičani se bo iskrilo, da bo joj. Zna biti, da bo to res spektakularna tekma, napeta čisto do konca. Hrvati morajo nujno zmagati, Mehičanom je dovolj pika. Mislim, da so pri Fifi spet fenomenalno imenovali sodnike. Glavni je Uzbekistanec Ravšan Irmatov. Pomočnika: njegov rojak Abdohamidulo Rasumov in pa Kirgizijec Bahadir Kočkarov. Krasno! No, sicer je Irmatov dobro odsodil Švica – Ekvador 2 : 1. Nekateri mu pojejo hvalospeve, kako je v 93. minuti dopustil prednost v igri Švicarjev, potem ko je bil že storjen prekršek nad Behramijem, a se je ta takoj pobral, nadaljeval akcijo, za 2 : 1 za Švico pa je potem zabil Seferović. No, pa da vidimo Irmatova danes.

Je pa sinoči proti ZDA spet daleč od svoje prave forme igral Cristiano Ronaldo. Pa mu ne zamerim, ker se bori, teče, igra kolektivno, spodbuja soigralce. Navsezadnje je na koncu, pa res čisto na koncu, podal Vareli za izenačujoči gol. Portugalci tako še imajo nekaj teoretičnih možnosti za napredovanje v osmino finala, ampak bi moral v zadnjem krogu izdatno premagati Gano, hkrati bi pa morali Nemci pošteno naklofati ZDA. Je pa imel dr. Stare eno globoko med opisovanjem položaja Ronalda pred izvajanjem prostega strela. Saj veš, ko stoji tako razkrečen. Doktor je to primerjal s položajem žirafe, ko povrže mladička. Ne, Anuška, ne da se mi guglati, da bi našel to in pripel.

Sem pa kar hvaležen, da ni več tekem ob polnoči. Je pa nastopil drug problem. V zadnjem krogu predtekmovanja sta obe tekmi v skupini istočasno, po dve ob 18. in ob 22. uri. Kaj češ, nikoli nam ni prav ... No, midva v sredo skupaj gledava BiH – Iran ob 22.00. Na dan državnosti torej. Navodila: ob 16.00 bodi na Brniku in se vkrcaj v tole mašinco; saj ne moreš zgrešiti, stevardese te bodo pričakale.

Po urci leta boš pristala.

O nadaljevanju poti pa po oglasih. ;-)

Lepo bodi,

Rok

Dragi nesojeni igralec Hajduka,

moram ti priznati, da sem bila v zadnjih dneh povsod drugod kot v nogometu in sem malo padla iz ritma. Včeraj smo v Mestnem muzeju Ljubljana odprli razstavo Adijo, tovarna in prav tako smo lansirali interaktivno infografiko o propadlih ljubljanskih tovarnah. Vmes sem preiskovala hudo zgodbo, ki jo bomo, upam, kmalu objavili. Urejala sem podatke za podatkovno zgodbo o volitvah. Ni, da ni. Le navijala nisem za nikogar in zato sem se morala pred pisanjem tega pisma malo aktualizirati. Zategadelj bo današnje pismo morda nekoliko bolj trivialno ali pa vikendaško, če hočeš.

Hudo! Kostarika je sesula Italijo! Rekla sem že, da moja intuicija pravi, da bo to še prvenstvo presenečenj, mar ne? Mislim, da ima prav. Tako je v 95 odstotkih primerov, res pa je, da bo treba še počakati, preden bo jasno, ali se je spet znašla v tistih petih odstotkih, ko povsem zgreši. Želim si presenečenj, navijam zanje in navijam za underdoge (nefavorite), kar najin bralec do zdaj najbrž že ve. In danes tudi jaz ne bom spala, ker seveda ne smem zamuditi tekme med Bosno in Nigerijo. Upam pa, da ti je danes uspelo nadoknaditi kakšno uro spanja. Tebi je ta čas kot športnemu novinarju, tudi zaradi časovne razlike, precej težje kot meni. Jaz zgolj najdem čas, se usedem, malo pomodrujem in odpošljem pismo.

Tvoja zgodba o otroških upih o igranju za Hajduk me je navdušila. Tudi zato, ker sva na tak poseben način nogometno povezana. Oba sva rasla med belimi zastavicami s starim Hajdukovim znakom iz rdeče zvezde in oljčne vejice, toda meni je bilo za zastavice še kar vseeno, medtem ko je magični znak napajal tvoje otroške sanje. In sklepam, da imaš tudi zato v srcu poseben prostor, ki je rezerviran za Dalmatinke. Mimogrede, tvoja prejšnja nogometna dopisovalka Jela Krečič ima prav tako del dalmatinskih genov. Ampak Jela je v nasprotju z menoj velika fuzbalska znalka.

Danes sem v Mladini brala Stanko Prodnik, ki je sesula stand-up Martine Ipše v nogometni oddaji na TV Slovenija 2, češ da je žaljiv do žensk, »saj jih prikazuje kot popolne debile«. Seveda me je zanimalo, kaj za eno poneumljanje se gre Ipša. Po dolgem iskanju sem našla njen nastop v včerajšnji nogometni oddaji in moram reči, da je bil ... nekam dolgočasen. Resda v njem žensk ni učila o nogometu, ampak je govorila o odojkih, ki jih bodo spekli bosanski sosedje. In o tem, da navija za Hrvaško, ker ima hrvaške starše in je bila rojena na Hrvaškem. Še najbolj me je zmotil posneti smeh, ki so ga v režiji povsem po nepotrebnem spuščali med njenim nastopom. V najbolj neprimernih trenutkih, kakopak. Ne razumem, zakaj je treba v vsaki stvari kopirati anglosaške TV-oddaje!

Me je pa toliko bolj razvedril posnetek na youtubu iz tvojega pisma, tisti o Bosancih, ki so uzurpirali argentinsko navijaško prepevanje z »malo vas je, malo vas je, pič****!«. Ista oseba, ki je ta spot pripela na youtube, je pripela tudi tega, v katerem Bosanec Argentincu kaže fuzbalske trike in je res hud!!

Nakar sem med brezciljnim guglanjem naletela še na ... tole. Del besedila »pesmi«: »Hey boy, I am so horny, I want your money, I need your money /.../ Honey, honey, take me to Brazil. We can make a great business deal. I've got my beauty and good will so spend some money and take me to Brazil.« Katastrofa! To pa JE žaljivo do žensk, njihovih intelektualnih zmogljivosti in sploh vsega ženskega. Poleg tega itak ne razumem, kaj bi prsata deklina rada. Da ji plača pot v Brazilijo, kjer se bo prodajala (»We can make a great business deal«)? Se bo v zameno za keš prodala njemu? A vrhunec bizarnosti je seveda videospot. Ob prvih kadrih, ko se bejba sprehaja po neki zabačeni ulici, sem se spomnila na bosansko parodijo TV-oglasa za Volvo, v katerem Jean-Claude Van Damme naredi špago med tovornjakoma.

Rok, ker si se strinjal s spremembo načrta za skupni ogled tekme v sredo namesto danes, ti prepuščam izbor lokala. Prosim te le, da je kadilcem prijazen, da ima torej vrt (in streho za primer dežja).

Na zdravje,

Anuška

Draga Anuška,

kako fino sem mi zdi, da je Kostarika tudi proti Italiji igrala tako lep in enostaven nogomet. Kostaričani so opravili že z Urugvajci, zdaj grejo lepo v osmino finala, briga jih za vse prognoze pred turnirjem. Pa še penal bi morali dobiti po prekršku nad Campbellom. Če pri azzurrih ustaviš Pirla in Balotellija, je posel opravljen. Povsem drugače kot pri Francozih, kjer nevarnost preži z vseh koncev in krajev. Galski petelini so bili pred štirimi leti v Afriki zares prava razbita vojska, zdaj pa meljejo, da je joj.

Polnočne zgodbe med Hondurasom in Ekvadorjem pa nisem spremljal. Podrl se mi je bioritem, hodim naokrog kot zombi, ker v času mundiala hodim spat ob pol treh. Očitno moram res počasi v Brazilijo, da bom gledal tekme ob normalnih urah.

Ko me že vprašuješ, kaj sem kot otrok pravil, da bom počel v življenju ... Glede nogometa je tako, da sem najprej spoznal splitski Hajduk in potem osvojil še nogomet. Pa je bila življenjska ljubezen rojena in tako lepo po tej liniji že cel lajf. Ko sem igral za slovenjgraški Partizan, sem si seveda želel, da bi nekdo le videl, kako hudičevo talentiran sem, in me odpeljal na preizkušnjo v Split. Tam bi najprej podpisal štipendijsko pogodbo, potem pa pri 18 prvo profesionalno. Tako bi dočakal trenutek, da bi na Poljudu pred nabito polnimi tribunami zabil gol zagrebškemu Dinamu oziroma beograjskima Partizanu ali Crveni zvezdi (ja, takrat je bila še Jugoslavija). Potem bi pa po recimo štirih letih podpisal za neki angleški klub. Ne zato, ker bi bil nor na premier league, ampak zato, ker spoštujem njihov odnos do nogometa in ozračje, ki vlada v njem. Z ekipo bi po uspešnih tekmah skupaj šli na pivo v pub, navijačem bi se usedel v srce, rezultati bi bili okej, zadnjo sezono v karieri bi pa seveda spet odigral za bile v Dalmaciji. Brezplačno. Pomagal bi mladim, da se hitreje kalijo, kot se reče.

Po koncu igralske kariere bi živel lagodno, prva štiri leta bi hodil po Evropi in gledal tekme v živo ter spoznaval mesta, ljudi, običaje in take stvari. Življenjska usoda mi je pa namenila, da moram to zadnje početi že od najstniških let. Pustil sem nogomet, šel delat na lokalni radio in potem me je že čakala dolga pot spremljanja nogometnih tekem. Vmes sem se sicer nekaj pačil, da bi bil pilot, a se mi res ni dalo na šolanje v Mostar, kjer bi bil obsojen na tekme Veleža v prvi jugoslovanski zvezni ligi. Pa sem si rekel: »Mah, bom športni novinar, bom lahko celo življenje športal in modroval.«

Seveda pa okrog teh zadev, kakor tudi okrog brazilskega mundiala, ni vse bleščeče. Ko sem gledal prizore preganjanja ljudi iz favel, sem se spomnil na podobne žalostne zgodbe iz Južne Afrike. Siromaki itak niso ničesar imeli, pa so jih pregnali še iz tistih kolib, ki so bile njihov dom. Kakršen koli že, bil je dom, tam so imeli svoje ognjišče. Spomnim se tudi na dogajanje pred Evrovizijo v Azerbajdžanu. Podrli so celo četrt v Bakuju in zgradili veličastno dvorano in okrog novo naselje. Tamkajšnjim prebivalcem so dali neka nadomestna stanovanja v obupno grdih, napol dokončanih blokih na obrobju mesta. Potepuške pse so pobijali na najbolj krute načine, brez kančka usmiljenja. To so take svinjarije, da bi jim najraje prepovedal prireditev za Evrovizijo. Pa naj malo razmislijo o človečnosti.

Vse je v službi denarja, množicam pa prodajajo javna dela, nove zaposlitve, spodbude gospodarstvu, pozitivno klimo v družbi, promocijo države, nacionalni ponos, izboljšanje kakovosti življenja. Saj ne rečem, da mnogi ne pridejo do zaslužka ob takih prireditvah, toda še več je takih, ki so zaradi njih prikrajšani za osnovne stvari. Mislim, tako zaslepljeni pa že ne smemo biti, da bi menili, da bodo igre vse rešile. Kakšne igre, če ni kruha?

Uf, spomnil sem se, da sem lačen. Nazadnje sem jedel včeraj kosilo, pa še to samo zelenjavno mineštro. Jej, jej, kako ga lomim. Tale nogomet te pa res lahko zapelje. Ko končam tole pismo, bom skočil do Rijeke, se po opravkih vrgel v morje na plaži v Ičićih, tam pogledal tekmo med Argentino in Iranom, ob drugem polčasu tekme med Nemčijo in Gano bom že nazaj v Ljubljani, tako da se bom fino pripravil na polnočni obračun BiH in Nigerije. Idemo ludo, idemo jako!  

Tole pa lahko naredijo le naši Balkanci!

V sredo pa se vidiva na naslednji tekmi Bosancev. Malo razmisli, kje jo bova gledala.

Ajde!

Rok

Dragi Rok,

hehe, me veseli, da te moje feministično stališče ni pripravilo do tega, da bi na igrišču in v prostoru iz čistega gneva fasal rdeči karton. Lep gol si dal, tak, idealen. Nasploh pa se vprašujem, ali te je morda kdaj v rosn(ejš)ih letih, in ko še nisi vedel, da boš zrasel toliko v višino, prijelo, da bi bil nogometaš? Kaj si odgovarjal tetam, stricem, dedkom, babicam in drugemu sorodstvu, ko so te vprašali: »Rokec, kaj boš pa ti, ko boš velik?« Si pribil: fuzbaler? Kdo je bil nogometni junak tvojih rosn(ejš)ih, neobremenjenih in upa polnih let?

Strinjam se, da mora biti nepopisno noro zabiti gol na svetovnem prvenstvu. Še celo jaz, ki se mi zdi nogomet zgolj ena od možnih postranskih stvari v življenju, se lahko vživim v zmagovitega golodajalca. Dobro, če bi gol zabila jaz, najbrž ne bi dvignila majice čez glavo, kot to počno fantje, bi pa na primer naredila kolo tako kot Tina Maze. No, najbrž bi delala kolesa okrog góla, dokler me ne bi sodnik spodil nazaj v igro. Pred prvim kolesom pa bi si majico seveda zatlačila za pas.

Drobna semantika v tvojem pismu mi ne da miru. In ne, ne ciljam na špičko, za katero nisem potrebovala prevoda. Špičke se denimo uporabljajo tudi v plesu, ki sem ga trenirala dolga leta. Nekaj drugega je. Tistega tretjega, ki si ga preigraval »najprej v levo in potem v desno,« si naposled »ujel na krivi nogi«. Mar nimajo vsi fuzbalerji krivih nog?! In če da, kako lahko le enega ujameš na eni sami krivi nogi?

Malo se hecam.

Ni pa več do heca Špancem, slišim po radiu. Tekme, na kateri so aktualni prvaki začeli pakirati kovčke, namreč nisem gledala. Marakana je očitno usoden stadion. Za Bosance v dobrem in za Špance v slabem. Ko so pred dvema letoma zmagali na evropskem prvenstvu, sem dobila stavo. Z gospodom, ki je bil prepričan, da nimam pojma in bo zmagala Italija. Včeraj so v čeri polne vode zajadrali tudi meni neprijetni Nizozemci, a so se naposled izvlekli. Toda vse bolj se mi zdi, da bo to prvenstvo pred finišem postreglo s presenečenjem. To bi se glede na prisilno odrekanje Brazilcev navsezadnje tudi spodobilo. Koliko usod stane svetovno prvenstvo v nogometu?

Med tekmo »moje« Hrvaške sem, dragi dopisovalec, zaspala. Da, res so dali štiri gole, to jim priznam. Toda nasproti jim je stal Kamerun. Nekaj pisem nazaj sem pisala o 'underdogih' in neizmerno večja poznavalka športa med novinarji od mene, Nataša Briški, me je po twitterju okarala, ker sem jih zasilno prevedla v luzerje, češ da so luzerji ostali doma in ne igrajo na prvenstvu. A Kamerun je bil včeraj prav luzerski. Hrvati se zdaj sicer lahko trepljajo po prsih v ritmu batukade in se širokoustijo, da so jih še premalo razbili, a tej resnici se ne gre izogibati. To včeraj pa je bil ... bolj Dekamerun, fuzbalerska priredba Boccaccievega Dekamerona, v katerem gredo hrvaški nogometaši za dva tedna v Brazilijo, se kopajo goli, si pripovedujejo zgodbe o šibkosti sodnika, ki jim je odrekel sokola, saj ga je skuhal, in o zmagi moči nad srečo, to je nad Kamerunom. Šele tekma z Mehiko bo prava in odločilna preizkušnja zanje.

Da ne pozabim! To z eno modro in rožnato kopačko mi sploh ni všeč. Že tako ali tako bi moštvom zapovedala, naj se odločijo, katero fluorescentno barvo kopačk bodo obuli. Nosijo različne drese, spotikajo se, si *ebajo vse po spisku in dajejo čelne (se spomniš Materazzija in Zidana?), toda prav nič jih ne moti, da nosijo iste fluorescentno rumene kopačke. Če bi igrale babe, bi bil gotovo red.

Kar zadeva najin skupni ogled tekme, pa bi vendarle glasovala za sredo, 25. 6., in BiH proti Iranu. Na en sobotni načrt sem pozabila ... Ker prihodnji dan potuješ v »mojo« Brazilijo, pa se mi zdi ta dan naravnost odličen! Povrhu se utegne zgoditi, da bo bosanska usoda na prvenstvu odločena prav v sredo. In še: v Salvadorju igrajo, Rok, v srcu in duši capoeire.

Axe!

Anuška

Oj, oj, draga upornica!

Prav učinkovito si se razpištolila z zadnjo podajo.

Bi rekel, da si mi dala uporabno žogo globoko v prostor, jaz tečem za njo, pobegnil sem že prvemu branilcu, drugega spretno odrinil z levico, opraskal me je, tretjega preigravam najprej v levo in potem v desno, ujel sem ga 'na krivi nogi', s kančkom očesa vidim, kako je postavljen vratar, zdi se mi čudno, ker stoji malce predaleč od prve, bližnje vratnice, prodiram po desni in udarjam z desno nogo, zato je vse skupaj toliko težje, ta zadnji branilec me je še malce lopnil po levi nogi, malce sem izgubil ravnotežje, ampak zmogel bom še udariti, najprej sem se ulovil na levo stojno nogo, z zunanjim delom desnega stopala hočem udariti, to bo tako imenovani zunanji felš, tvegam s strelom med vratarjem in vratnico, ne morem več z zunanjim delom stopala, zato počim kar s špičko (s prsti), žogo silovito odnese naravnost v mrežo – GOOOOOOOOOOOL!!!!!!!

Vidim, kako me vratar začudeno gleda, ne vem, zakaj je pričakoval podajo v sredino. Obrnem se proti tribuni, navijači so ponoreli, vse se trese, ustavim se po treh korakih, razširim roke, navidez hladnokrvno pokimam in zakričim: »Tooooo pa jaaaaaaaaa!« Dva soigralca že imam na hrbtu, čez nekaj trenutkov sem objet v gruči, ne registriram, kaj mi pravijo, oglušel sem od hrupa, adrenalina in zmagoslavnega občutka. Končno sem zabil ta gol, na katerega sem čakal vse življenje. O. K., gremo naprej!

Anuška, si predstavljaš, kakšni občutki morajo zajeti strelce zadetkov na svetovnem prvenstvu. To je nepopisna sreča! In kaj vse se dogaja v glavi igralca tistih nekaj sekund pred zaključnim strelom? Uau!

Evo, hotel sem malo prvinske igre, v kateri sva soigralca, skupaj v boju za zmago. Ne, v proslavljanju nisem pozabil, da si mi prav ti podala uporabno žogo. Na koncu slavja ob robu igrišča te objamem, obrnjen proti navijačem pokažem nate, stopim korak stran in se ti priklonim. In briga me, ker si ženska. V bistvu toliko boljše.

No, Španci grejo domov. Furia roja je postala brezkrvno moštvo, ki potrebujo svežo kri in še bolj svežo idejo. Tako kot se je izpela Barcelona, tako je prišla tudi španska reprezentanca do konca čudovitega poglavja. Vsa čast jim, toda zdaj so v središču pozornosti drugi fantje. Tudi Hrvati, ki so se razgaljeni ob bazenu in takšni objavljeni v medijih močno užalili, prekinili stike z novinarji in potem povsem uničili Kamerunce. Še dobro, da jim niso nasuli še več golov. To bi bilo že na meji športnega.

Privoščim Hrvatom, da pridejo vsaj do četrtfinala, polfinala. Enako privoščim tudi BiH. Ja, Anuška, tisto tekmo BiH in Nigerije v soboto ob polnoči bi lahko spremljala skupaj. Ta svoj majčkeni urnik tekmovanja nosim kot kakšno svetinjico v prav tako majhni listnici. Ko nekaj trenutkov nimam kaj početi ali se mi nič ne plete po glavi, ga prelistam še desettisočič in na primer preverim, ali je tekma med Italijo in Urugvajem res 24. junija ob 18. uri. Ko to ugotovim, pomirjen nadaljujem z drugimi opravki. In seveda sproti vpisujem izide. Doslej so bili na 20 tekmah le trije neodločeni rezultati, dve tekmi sta se končali brez golov. Prva med Nigerijo in Iranom je bila bog pomagaj, druga med Brazilijo in Mehiko pa je bila najspektakularnejša tekma brez golov v mojem življenju. In Guillermo Ochoa je postal mehiški Jezus. Amen. 

Aha, o kopačkah različnih barv pri nekaterih igralcih si me vpraševala. Pač so radi bolj pisani. K'r neki. Sam imam trenutno tudi neke smešno črne-roza-in-ne-vem-kakšne-še kopačke. Nazadnje sem igral na umetni travi koprske Bonifike pred desetimi dnevi in so se kar dobro obnesle tudi na tisti podlagi. Če znaš, znaš, če pa ne znaš, ti tudi kopačke ne morejo pomagati. Tisto špičko z začetka pisma je bilo pač treba ravno prav zadeti. ;-)
Pred sobotnim polnočnim nogometnim srečanjem si pa še itak kaj napiševa, a ne?

Uživaj,

Rok
 

Dragi ljubitelj žensk in nogometa,

uf, vznesenost te je res malce odnesla. :) Ženskam, ki razumejo nogomet, si pripisal tako rekoč znanstvenofantastične lastnosti! Skratka, vse, kar mora Prava Baba razumeti, je nogomet, in že je proglašena za boginjo. Kaj pa, če se ­­­­­­­– medtem ko njen partner gleda nogomet, ki ga ona seveda do potankosti razume, a ima prav v času tekme njunega najljubšega moštva nujne opravke ­­­­­­­– onegavi s sosedom?

Tvoja vznesenost je simpatična in ljubezniva, tvoje pismo pa naravnost poetično, a zakaj bi morala biti v dobi interneta in instantnih informacij »odgovorna naloga moškega«, da ženski pomaga razumeti nogomet? Če ga bo želela razumeti, poznati ali zgolj gledati, ga bo, če ne, pač ne. Ni frke! In prav ta »ni frke« odnos do žensk in nogometa pogrešam v tvojem pismu. Ne verjamem v mit, da ženske ne razumejo ali ________ (vstavi poljubni glagol) nogometa, in ne strinjam se, da bi ga morale po novem vse gledati, ker je dandanes temu namenjena celo facebook skupina Nogomet za punce, katere članica sem, da ne bo pomote. Kot da vsi moški na Zemlji gledajo nogomet, ga (pravilno!) razumejo in se jim ob vsakem prvenstvu utrga, vse ženske pa so v tem smislu nezemeljska bitja, ki za en mesec postanejo nebodijihtreba, saj jim je treba kar naprej pojasnjevati, zakaj vas še ni domov ter zakaj smrdite po pivu in čevapih s čebulo, ali pa zakaj je sodnik dvignil kartonček in zakaj ga ni, zakaj ni lila barve, ali ni prepovedani položaj misijonarski, koliko centimetrov čez rob igrišča se lahko žoga zakotali, preden pripade drugemu moštvu, zakaj se fantje spotikajo, zakaj si dajejo čelne, zakaj si v živem zidu zakrivajo mošnje ... Da ne naštevam.

Dragi Rok, kam je poniknilo spremljanje športa iz užitka, ki je stvar osebnih preferenc posameznika, ne glede na spol? Kdaj smo podpisali družbeno pogodbo o obveznem spremljanju fuzbala, sicer sledi nekakšna mehka sorta družbenega izobčenja oziroma pripenjanje oznak »nesrečni« moški in »neprava« baba? Vedno sem bila upornica in nasprotnica črednonagonskih dogodkov, posploševanja in predalčkanja. Pustimo si dihati, kolikor svobodno je to mogoče, že tako in tako nas morijo davki, gospodarstvo, politika, korupcija, klimatske spremembe, karma in še kaj.

Ne zameri mi, ker sem iskrena in neposredna, saj drugačna ne znam biti. Še vedno menim, da je tvoja kolumna prav ljubka, toda izkoristila sem jo za poskus refleksije stereotipnega dojemanja žensk in nogometa. Zdaj pa bom nehala težiti. In zato ne bom pisala o Merklovi Angeli, ki fuzbala po mojem ne bi spremljala, če ji ga ne bi bilo treba po službeni dolžnosti, ampak bi najbrž vezla gobelin z motivom kakšnega nemškega impresionista.

Moram ti povedati, da imam novo najljubše moštvo in da bom do zadnje sekunde navijala za Bosno in Hercegovino. V nedeljo, ko sem se vpraševala, kako bom zdržala do polnoči, ko se je začela tekma med BIH in Argentino, me je pokonci držala gola radovednost. In ko se je tekma začela, sem čakala na gol. Pa so si ga dali sami. No, potem sem čakala na pravega, se krohotala taksistu Ibru na twitterju, obupala, ko ga je Messi mojstrsko uvalil Bosancem, in naposled dočakala: prvi gol BiH na prvem nastopu na svetovnem prvenstvu, in to na Marakani! Resda se je žoga na pol prisiljeno odkotalila v gol, a dejstvo je, da je prišla na cilj. In dejstvo je, da so v očeh fuzbalske analfabetke igrali dobro, bolje od Hrvatov. Ko sem včeraj z enim očesom gledala Nigerijo in Iran, z drugim pa premetavala podatke v Excelovi preglednici, sem si rekla, da se bosta iz skupine F v osmino finala gotovo uvrstili Argentina in BiH. Stava?

Sicer pa se vsekakor strinjam, da bi si morala eno izmed predtekmovanj ogledati skupaj. Katero si imel v mislih? Če slediva urniku BiH, je to sobota ob polnoči z Nigerijo ali pa sreda ob 18. uri z Iranom. Ali greva na Hrvaško? Tekmo, mislim.

Me pa nekaj zanima: zakaj za vraga nekateri fantje igrajo, obuti v eno rožnato in eno modro kopačko (npr. Fernandez ­­­­­­­– Argentina, Godin in Stuani ­­­­­­­– Urugvaj)? Feminizacija fuzbala? =)

Po babje te pozdravljam,

Anuška

Oj, Anuška!

Medtem ko si nisva pisala, sem se počutil malce vzneseno, zato sem v kolumni v Slovenskih novicah pod naslovom Nogometne ženske zapisal nekaj misli. Ne zaradi zaslepljenega mačizma, šovinizma ali kaj podobnega. Temveč zato, ker menim, da imamo moški manj odgovornih nalog od žensk, a se moramo vsaj teh lotiti dosledno. Moški imamo namreč odgovorno nalogo; da ženskam pomagamo razumeti nogomet. Takole sem zlil na zaslon:

Ste svojim ljubicam in ženi že razložili, kaj je to prepovedani položaj v nogometu? Ali je razumela? Pa si je zapomnila? Bi znala na izust pojasniti, kaj je to ofsajd? Če ste na vsa zastavljena vprašanja odgovorili pritrdilno, ste zagotovo srečen moški. Srečni ste, ker imate ob sebi družico, ki razume nogomet, to najvažnejšo postransko stvar, kakor ji tudi radi rečejo, čeprav sam ne vem, zakaj so jo popredalčkali v kategorijo postransko.

Ženske, ki razumejo nogomet, so bogatejše od ostalih. Ženske ki razumejo nogomet, so lepše od ostalih. Ženske, ki razumejo nogomet, so bolj seksi od ostalih. Ženske, ki razumejo nogomet, bolje kuhajo od ostalih. Ženske, ki razumejo nogomet, se znajo bolje nositi od ostalih. Ženske, ki razumejo nogomet, se znajo bolje obleči od ostalih. Ženske, ki razumejo nogomet, bolj razumejo svoje može in sinove. Ženske, ki razumejo nogomet, so neizprosne komandantke v obrambnih nalogah, nenadkriljive ustvarjalke v povezovanju ter brezkompromisne, drzne in hudomušne, ko je treba napasti. Kadar koli in kogar koli.

Ženske, ki razumejo nogomet, ne solirajo. Ženske, ki razumejo nogomet, krasi kolektivni duh, zato so se pripravljene prilagoditi ali celo podrediti za skupni cilj. Ženske, ki razumejo nogomet, bodo za sabo potegnile upehanega in utrujenega moškega, ki se je izgubil v svoji igri in ne vidi več nasprotnikovih vrat. Ženske, ki razumejo nogomet, bodo svojemu dragemu pojasnile, zakaj je še vredno igrati in na katera vrata streljamo. Ženske, ki razumejo nogomet, bodo mirno sprejele dejstvo, da je njihov izbranec samo začasno pristal v prepovedanem položaju. Ženske, ki razumejo nogomet, bodo med odmorom svojemu ljubljenemu privoščile kakovosten počitek in mu dale priložnost tudi v nadaljevanju. Ženske, ki razumejo nogomet, bodo svojega sanjača znale počakati, da končno stori to, kar od njega pričakujejo. Ženske, ki razumejo nogomet, pokrijejo hrbet svojemu moškemu in ne dopustijo, da bi kdorkoli igral z njim pepčka. Ženske, ki razumejo nogomet, so zakladnica našega sveta. Pomagajmo jim ga razumeti.

Evo, Anuška, tudi nemška kanclerka Angela Merkel je denimo ena izmed bogatih žensk. Ne se mi zdaj tu obešati na seksi, prosim. Kako je uživala ob uvodni zmagi svoje reprezentance proti Portugalcem! Grem stavit, da si je kasneje privoščila še vrček lokalnega piva med sproščenim nogometnim klepetom. Potem pa je še Brazilcem podelila par nasvetov, kako čim bolje izkoristiti svetovno prvenstvo za boljši jutri Brazilije in Brazilcev.

Na mundialu leta 2006 sem tako užival v brezhibni organizaciji, potovanjih, ozračju, da je bilo pravo veselje. Takrat sem se tudi dokončno znebil še zadnjih predsodkov o Nemčiji in Nemcih. A veš tisto: red, delo, disciplina, hladnost, zategnjenost ... Pa kaj še! Multikulti je naredil svoje. Tudi v nogometu. Imajo boatenge, kloseje, podolskije, özile, khedire, mustafije ... Shkodran Mustafi  ima simpatično ime, čeprav ni prav nič skodran.

Aha, pa predlog imam! Eno tekmo v predtekmovanju bi si lahko morebiti ogledala skupaj. Kaj praviš? Kar ti izberi, katero. Bova zraven spila kakšen vrček piva in pomodrovala, da nihče ne bo nič štekal. Ampak brez selfijev, prosim.

Uživaj!

Rok 

Olá!

Zanimivo, da si v kontekst angleško-italijanske tekme privedel še ... Fanny. Glede na to, kaj njeno ime kot slengizem pomeni v Veliki Britaniji, bi si bila v soboto želela biti muha na steni britanske slačilnice, da bi lahko prisluškovala šalam, ki so gotovo padale na račun nasprotnikov z Apeninskega polotoka, do poraza seveda. Recimo na račun Maria, njegove Fanny in njene fanny. Kar zadeva notranjo lepoto, pa je ta v njunem primeru še kar irelevantna. Ne on ne ona se mi namreč ne zdita zaprisežena notranji lepoti. Sploh pa, pomisli, kakšno klotildo si je navlekel Beckham. In jo še vedno vlači naokoli.

Tvojo zamisel o nogometno-gledalski transverzali z vsem srcem podpiram. Morda bi predlagala le oglede tekem v manjših krajih, saj utegnejo biti slikovitejši. Na primer v Velikih Laščah.

Jaz včeraj nisem zdržala do tekme med dvema močnima nasprotnikoma, sem si pa pred njo z užitkom ogledala igro močnega nasprotnika proti »underdogu« (pojma nimam, kako to prevesti v slovenščino ... luzer?). No, prvi polčas me je skoraj pripravil do protestne menjave TV-programa, ker je bil res mučen. Urugvaj je polovičarsko igral fuzbal, Kostaričani pa so se večino časa šli badminton, kot ljubkovalno pravim zmedenim brcam žoge visoko v zrak in daleč nad golom. Seveda sem navijala za Kostariko. Sem proti temu, da se luzerji vnaprej odpišejo, ker so luzerji in nimajo nikakršnih možnosti za nič drugega kot pot nazaj domov. Če na to pristanemo, potem bi bilo treba sodelovanje na svetovnem prvenstvu preprečiti vsem luzerskim moštvom, kar bi sicer precej pocenilo ta fuzbalski cirkus, a bi bilo hkrati tudi v diametralnem nasprotju z načeli športnega boja med nacijami in diskriminatorno. A kakor koli: v drugem polčasu je Kostarika res hudo pritisnila, iztisnila zgodovinske tri gole in dokazala, da luzerjev ne gre podcenjevati. Zmaga je na strani pogumnih!

Če sem že pri luzerjih in šampionih: danes bosta na teh dveh bregovih stali Bosna in Argentina (Idemo Ludo, Idemo Jako je super, hvala za link!). Držim pesti za Bosno! Privoščim jim, da uvalijo Argentincem gol. :) RES moram iznajti učinkovito protispalno metodo, ker te tekme nočem zamuditi. Kava odpade, ker ne bom spala vso noč. Red bull je izbrana pijača predsednika države in je torej zame, navadno peško, simbolno nedosegljiva. Kokini listi, morda?

Diletanti in nesposobneži, praviš, so zafurali slovenski klubski nogomet. Ker o teh ne vem nič, se s teboj lahko le strinjam. So pa zafurali tudi državo, meu amigo. Ne razumem, kdaj, kje in zakaj se je pri Slovencih ukoreninila miselnost, da je treba na položaje postaviti nesposobneže, ker so manj škodljivi kot sposobneži. Ker so poslušnejši in vodljivejši? Od kod ta strah pred odličnostjo, napredkom, kreativnostjo, močnimi in samosvojimi osebnostmi? In potem se čudimo, da smo na kantu, psu, dnu in kar je še teh negativnih refleksij našega družbenega stanja. Ne moremo imeti obojega – uspešne družbe (nogometnega kluba oziroma poljubne druge entitete) in vodljivih voditeljev –, ker se koncepta med seboj izključujeta. Danes vsi trpimo zaradi dolgoletne vladavine fahidiotov.

Včeraj sem na tviterjih čitala pripombe zaradi sodelovanja Mance Košir v nogometni oddaji na TV Slovenija, češ da o fuzbalu nima pojma in tam pač nima kaj iskati. Hm, najprej sem pomislila na tole najino dopisovanje in se vprašala, ali morda nisem iste sorte grešnica kot ona. Potem pa sem si rekla, zakaj dafak Koširjeva ne bi smela sodelovati v oddaji?! Ker ne sme imeti mnenja o športu? Govori neumnosti? Ne loči sodnika od golmana? Zakaj? Bomo za to, da bodo o nogometu izražali mnenje izključno znalci uvedli nekakšne licence? Od kod ta ekskluzivizem? Rok? Od kod?

Veš, kaj mi gre prav tako zelo na živce: navzkrižna promocija prvenstva in najrazličnejših artiklov. Zadnjič sem nekje zasledila tiskani oglas za brazilski čips, danes sem med nedeljskim nakupovanjem obstala pred zobnima ščetkama v zeleni in rumeni barvi, katerih ščetine so prikazovale brazilsko zastavo. Vse se je obarvalo rumeno-zeleno: pivo, mobilne storitve, trgovine, prehrambni artikli, časniki – ni, da ni. Tega res ne razumem. Ali oglaševalci menijo, da bodo, če bodo v oglasu zlorabili eno najlepših zastav na svetu, uspešneje prodajali kramo potrošnikom? Bi sam zamenjal operaterja, ker se je za čas prvenstva prebarval v rumeno-zeleno? Bi kupil brazilski čips? Čista neumnost in še ena v vrsti potrditev, da nas imajo za ovce.

Tudi jaz delam, Rok. Nedeljsko dežurstvo, saj Delo tudi jutri izide.

Na zdravje!

Anuška

P. S.: Rokinho mi je všeč. In da, tvoj dres bi kupila, sploh če bi imel dolge rokave, na katerih bi bil izpisan Rokinho. Moj brazilski nadimek bi bil ... Dela. Res predvidljivo in dolgočasno. Delić, Delo, delati, Dela. Moja usoda je zapečatena.

Ljubljana, 15. junij

Ciao, Anuška!

Sem rekel nekdanjemu nogometnemu asu Senadu Tignju, da ga bo 'Matrio' Balotelli zabil Angležem že v prvem polčasu. In izgubil stavo. A Mario je potem kmalu razdrl Anglijo, jaz pa sem važen kot pav zakorakal okoli mize. A veš tisto: »No, fantje, kaj sem vam rekel?« Sladka mala zmaga, čeprav sploh ne navijam za Italijane. Toda če na mundialu nimamo Zlatana Ibrahimovića, se mi zdi Super Mario pravšnja faca, da prevzame njegovo mesto v soju žarometov. Zdaj pa sploh, ko se je tik pred mundialom še zaročil s Fanny Neguesha. Luštkana, a ne vem, kaj je to z njeno notranjo lepoto.

Kako lepo je, ker je Slovenija tako majhna. Lahko pogledaš eno tekmo v Ljubljani, naslednjo pa že na Bledu. Razmišljam, da bi si tris tekem v enem dnevu ogledal na treh različnih koncih Slovenije. Ampak ne bi rad divjal z avtomobilom na začetek naslednje tekme, ker je le dobra ura med obema. Morda bom naredil nogometno transverzalo Maribor–Ljubljana–Koper. To bi šlo, a ne?

Hvala ti za izobraževalno noto v pismu. Jenningsa sem bral, korupcija v nogometu je pa itak tako razširjena kot droga na ladjah v neapeljskem pristanišču. Razlika je samo v tem, da se tam ne delajo fine, v nogometu pa marketinško negujejo spoštovanje in fair-play. Močna šminka, ni naj.

Nogomet je ogledalo družbe, življenja. Še preden je šlo slovensko gospodarstvo s tajkunčki in povzpetniki, ki so si pač lahko uredili velikanske kredite prek zvez, k vragu, so propadali preambiciozno nastrojeni nogometni klubi. Tako je bilo z mojim koroškim Korotanom s Prevalj. Tako je bilo z murskosoboško Muro. Tako je bilo z ajdovskim Primorjem. Poglej, kje je danes Izola, na začetku samostojne Slovenije je pa igrala v pokalu Uefa z Benfico!!!

Predsednika obeh klubov sta se na izolski stadion pred tekmo spustila s helikopterjem. Portugalci so samo debelo gledali, ko so jih v nekaj minutah odpeljali pod Alpe, kjer so fino jedli, potem pa so že bili na tekmi ob morju. Pa kdo bi mene s helikopterjem vozil s tekme na tekmo v času mundiala?

No, da se ne izgubim. Klubi so propadali, v nekem pomenkovanju pa sem takrat rekel, da bo klubov itak dovolj, nogomet se bo še naprej igral, samo da bo pravi hudič nastal, ko bodo začela propadati podjetja. Ker podjetja so vodili ti isti loleki in lopovi, ki so na kant spravili klube. In seveda ni bilo treba dolgo čakati. Mislim, primerov je milijon. Diletantov in nesposobnežev pa še več.

Všeč mi je, ker pri nogometu hitro dobiš po glavi, če hočeš nekaj prehitevati ali preskočiti. Evo, Urugvaj je lepo pokasiral tri gole proti Kostariki, pa se Cavaniju in druščini niti sanjalo ni, da bi lahko stopili na mino. Španci zagotovo niso šli s takšnim prepričanjem v tekmo z Nizozemsko, a sta vseeno Pique in Ramos izgledala tako nebogljeno, ko so mimo njiju švigali van Persie, Robben in Sneijder, da sta se mi že zasmilila. Mislim, vrhunski so v vseh pogledih, potem pa se nekdo na veliki sceni pred milijardami gledalcev dela norca iz tebe.

Si videla, kako je del Bosque tik pred koncem šel do vsakega igralca na klopi posebej in ga očetovsko pogladil po glavi. Čisto vsakega. To je bilo dejanje velikega človeka. Skupaj v zmagah in porazih. Kot da jim je govoril: »Sinovi, težko je, toda jutri bo posijalo sonce. Ostanite dostojanstveni v porazu. Z vami sem, pomagal vam bom. Skupaj bomo še močnejši.« No, tako mi je vse skupaj delovalo.

Nedelja je. Delam. Delam 24/7. Uživam v tem. Če bi mi kdo to vzel, bi umrl. In danes zvečer ne bi videl Bosancev in Argentincev na svetovnem prvenstvu! Kako se bo to iskrilo, kako bo to letelo, kako bo to čustveno, kako bo to našponano. Ajde, Bosno moja, pokaži se!

Lepo se imej,

Rok

P. S.: Če bi bil brazilski nogometaš, bi imel ime ROKINHO. Bi kupila moj dres?

Meu caro amigo,

ne da bi koga želela linčati vnaprej, ampak bodimo iskreni in tehnični: Brazilija, moja draga Brazilija, je prvi gol na 'svojem' svetovnem prvenstvu dala sama sebi. Mislim, da je že to dovolj očiten signal, da nekaj smrdi v deželi sambe. Vsaj v karmičnem smislu so si nadeli zanko okrog vratu. Če imaš dar za gledanje v prihodnost in se bo apokaliptični scenarij iz tvojega pisma uresničil, bova videla najpozneje čez slab mesec. Moja ženska intuicija pa pravi, da se bo v neki meri nemara res uresničil. Žal mi je Brazilcev. Država jih je okradla in zdaj si bodo ukradli še prvenstvo.

'Moji' Hrvati so bili sicer že od kakšne 20. minute dalje videti precej upehani in bolj ko so bili videti upehani, bolj mlahavo so igrali. Tako, balkansko mlahavo: zdaj malo tečem, zdaj zavijam z očmi, zdaj spremljam žogo v lastni gol, zdaj pizdim na sodnika, čeprav je že zdavnaj dvignil kartonček in nima nobenega smisla, zdaj se mi res ne da več, ker nima smisla ... Tako nekako pogosto doživljam igro slovenske reprezentance. Medtem ko upehanost Brazilce očitno navdaja s prav posebnim elanom, kar je že po prvem polčasu potrdila grozljivo neuravnotežena 65-odstotna posest žoge. In bolj ko sem se drla na Hrvate: »Vzemi žogo Braziiiiiilcu!!!"«, manj so me slišali. Potem pa še ta *ebena enajstmetrovka, ki sem ji jaz, analfabetka, na posmeh preostalih gledalcev seveda rekla kazenski strel. :)

A prav to, dragi Rok, boj med nacijami, je tisto, kar me peha v spremljanje tekem svetovnega in evropskega nogometnega prvenstva. Klubski fuzbal je v moji fuzbalsko omejeni glavi zadnja 'rupa na svirali'. Iz igre rada berem nacionalne značaje moštev. Zato se mi ne zdi prav nič narobe, da je prvi spopad med nacijami sodil Japonec. Narod, ki nam je dal suši, res ne more biti slab. Mimogrede, si opazil, da sestava brazilske reprezentance sporoča, da je Brazilija tako rekoč država temnopoltih? To seveda ne drži. In ko boš v Braziliji, boš najbrž opazil tudi številne belopolte in premožne mamice, katerih otroke pestujejo temnopolte varuške, medtem ko same srkajo koktajl in berejo magazin, ki oglašuje artikle za tako imenovani 1 % družbe. Prepad med družbenimi razredi par excellence.

O delu sodnikov pa si vsled svojega sramotnega znanja o nogometu res ne upam soditi. Toda ker berem in sem novinarka, si mislim, da jim mora biti včasih težko zavrniti ugodnosti ali koristi v zameno za rop enega od moštev. Več o podtalnem svetu Fife si lahko prebereš pri starosti britanskega športnega novinarstva Andrewu Jenningsu. In ja, mundial so ti/nam že davno ukradli. Oprosti, če ta bridka resnica boli. Vendar pa to ne pomeni, da je treba zdaj vreči puško v koruzo in igrati žrtev zarote, kot si lepo opisal svojo skrb za hrvaško moštvo. Igre so za ljudstvo, denar pa za tiste, ki jih dirigirajo. To je naša žalostna realnost in še dolgo bo takšna. Apatija, ki ob vsaki polni luni preskoči v agresijo, bo ta prepad zgolj še poglobila.

Bodo 'moji' Hrvati vrgli puško v koruzo? Ne vem. Če jih bo popadel balkanski duh, bodo na naslednji tekmi sesuli nasprotnika, sicer pa se bodo prepirali o tem, kdo ima dovolj denarja za nakup Šmarne gore. Sem pa povsem prepričana, da bodo Nizozemci danes brezkompromisno pretepli Špance. Ne napovedujem, da bodo zmagali, ampak konstatiram, da so na igrišču huligani. Nizozemci vedno tepejo nasprotnike, igrajo pokvarjeno igro in jih zato ne maram. Že od leta 1998, ko sem padla v gledanje fuzbala.

Rok, danes je polna luna, a jaz sem okej. Včeraj sem pila neko slabo rdeče vino, boli me glava, toda ker sem oddala članek za ponedeljkova Ozadja in ker ravno končujem pismo tebi, bo tudi glavobol kmalu minil. In s tem ne pravim, da me od tebe glava boli. Prav fino je tole dopisovanje s teboj. Za nagrado dobiš komad A Minha Menina (slovensko: moje dekle) ene mojih najljubših brazilskih skupin Os Mutantes.

Na špansko zmago!

Anuška

PS: 'Karioka' je prebivalec Ria de Janeira, 'paulista' pa prebivalec Sao Paula. To dihotomijo si moraš do odhoda v Rio nujno zapomniti, da ne boš zabredel v težave, če boš kaj zamešal. ;) Je nekaj podobnega kot dihotomija štajer'c/žabar.
 

Draga moja Anuška,

Mladen Delić bi dejal: »Pa ljudi moji, da li je to moguče?!« Nišimura, Nišimora, Nisi Mora, Si Mora, Si Mora za Hrvaško. Navijam za Brazilijo, a ne slepo, torej sočustvujem s Hrvati in razumem njihovo jezo. Čeprav ni treba zaradi tega pozivati na linč ali kaj podobnega.

Brazilija proti Hrvaški ni bila nič posebnega, a je nekajkrat nakazala, da je vsekakor sposobna do vrha. Saj veš, prve tekme so vselej najtežje in težko je prebiti led. Toda … da potem vse skupaj tako močno zaznamuje sodnik, ki – z vsem spoštovanjem do njegove strokovnosti, kar se tiče sojenja – prihaja iz Japonske (!?). Ker so modre glave rekle, da te tekme pač ne more soditi Evropejec ali pa Južnoameričan, ali kaj? Žalostno, res žalostno, ker je jasno, od kod prihajajo najboljši sodniki.

Turnir v Braziliji se bo sprevrgel v film s slabim scenarijem; ves čas bo v ospredju en samcat glavni igralec, vse bo predvidljivo, drugi bodo pa po službeni dolžnosti statirali. Tisti z največjim potencialom bodo sicer nekaj pridobili, ko bodo po nareku pravilnika tekmovanja morali izpasti ravno proti domačim zlatim fantom. Tako bo nastalo krasno delo, ki opisuje šesti pohod seleçaa na svetovni vrh, Neymarja bodo oklicali za kralja in malo zatem za boga, Blatter in njegovi podložniki pa bodo svetu pripovedovali, kako je ta nogomet res čudovita stvar, pa fair-play, pa enotnost, pa podobne klobase.

Po drugi strani pa nočem, da zdaj Hrvati do naslednje tekme igrajo žrtve velike zarote in že vnaprej predajo orožje pred naslednjimi tekmeci, češ že na začetku so nas tako grdo zjebali, da vse skupaj nima več nobenega smisla.
 

Scolarija je strah kot psa, ob vsem pritisku nacije in limitiranosti svojega moštva mora zdaj pregnati še slabo karmo, ki se mu je nakopičila v slačilnici. Slabo, slabo ...

V bistvu je zdaj že mene malo strah, da Brazilija ne bi prišla do finala. Kaj, če karioke izpadejo, denimo, v četrtfinalu? Brazilci bodo ponoreli, milijoni bodo na ulicah, kričali bodo: »Hočemo denar nazaj!« Že zdaj kažejo nezadovoljstvo s stanjem v državi, s pretiranim trošenjem za svetovno prvenstvo in olimpijske igre leta 2016. Izpad najbolj oboževanega moštva na svetu bi pomenil nacionalno katastrofo, finančni kolaps, ogrozil bi dokončanje letošnjega turnirja. Ne, ne, to bi bilo že preveč.

Stran grde misli, stran, čeprav vem, da je tudi Blatterja strah kot psa.

Anuška, nočem moriti, ampak zakaj zdaj mislim, da bodo danes Nizozemci spet brezkompromisno pretepali nežne Špance? Da bo spet nekaj narobe. Kam gre ta mundial? Ali nam kdo krade mundial? Strahoma te vprašujem: Kako si?
Bodi lepo,

Rok

Dragi Rok,

me veseli, da si navdušen nad svojo, kot praviš, voljno dopisovalko. Upam, da te ne bo(m) razočarala :).

Naj začnem s takojšnjim priznanjem: Rok, jaz sem fuzbalski analfabet. In prav zato sem se kljub preobilici siceršnjega dela strinjala s podajanjem dopisne žoge z nekom, ki je pred 20. svetovnim prvenstvom navdušen kot otrok. In naj v ilustracijo svoje sramotno nizke ravni privrženosti nogometu to uvodno podajo popopram s še enim priznanjem: da je to 20. prvenstvo, sem izvedela iz tvojega pisma.

Se bova sploh lahko o čem pogovarjala?!

Moj odnos do nogometa je kompliciran. Kot smrklja sem mnoge nogometne vikende pretrpela ob družinskem Iskrinem televizorju, ker je moral oče – Splitčan in seveda zaveden hajdukovec – gledati to ali ono tekmo. Ni mi bilo jasno, zakaj bi nekdo hotel tako zavzeto spremljati travo, po kateri tekajo majhni možiclji, in poslušati komentatorja, ki je zdaj zamrmral to, zdaj ono, nakar je na lepem vzrojil in se drl. Jaz pa sem na primer želela že 500-tič gledati Lassie se vrača ali kak drug otroški ali mladinski film.

Toda že tedaj sem vedela, da je legendarnemu komentatorju Mladenu Deliću ime tako, kot je ime mojemu polbratu Mladenu Deliću.

No, potem med menoj in fuzbalom še dolga leta ni bilo kemije. Nikakršne. Na živce so mi šli možiclji, tekanje, komentatorji, dolgčas. Do 14. junija 1998 (hvala, Wikipedia). Takrat sem živela v New Yorku. Bila je nedelja ali sobota in čutila sem hudo domotožje. Med brezciljnim menjanjem TV-programov sem padla v prvi polčas tekme med Hrvaško in Jamajko na svetovnem prvenstvu v Franciji (hvala, Wikipedia), pa sem si rekla, da bi možiclje na travi morda kazalo gledati. Seveda ne predolgo in izključno v smislu zdravljenja domotožja. Resda je igrala Hrvaška, a človeškemu bitju slovensko-dalmatinskih genov je, kadar na tujem išče stik s koreninami, vendarle nekoliko ... lažje.

Veliko težje je, kadar igra Slovenija proti Hrvaški. Razcepljenost je huda, a Slovenije nikoli nisem izdala. Sem pa leta 2000 med evropskim prvenstvom, ko sem kot natakarica delala v lokalu v East Villageu, z največjo radostjo klienteli – izključno srbski in črnogorski – zagravžala večino tekme med Slovenijo in (tedaj še) Jugoslavijo. Kot gotovo pomniš, se je končala s 3 : 3 ... A več o tem kdaj drugič, da ti ne bom prehitro vsega izdala.

Vendarle Slovenija letos na prvenstvu ne igra in za ta podatek žal nisem potrebovala Googla. Letos se lahko načelno prepustim navijanju za Hrvaško, če bodo v očeh analfabetke dobro igrali. A danes zvečer bom spet razcepljena. Hrvaška igra z Brazilijo, z državo, v katero bi se preselila, če bi bilo življenje, denimo, ena sama pravljica.

Moram te sicer malo popraviti: Brazilija (še) ni moja. Tam sem bila prvič kot turistka in drugič kot udeleženka svetovne konference preiskovalnih novinarjev. Vsekakor premalo, da bi bila Brazilija moja, si pa želim, da bi bila. Kot boš sam kmalu spoznal, te začara kljub vsem političnim svinjarijam, izjemnim družbenim razlikam, zagrajenim favelam, policistom na vsakem vogalu, komarjem in neidentificiranim žužkom, grozljivim cenam v Riu ... Brazilija diha čisto drugače kot katera koli druga država, ki sem jo obiskala doslej. In brazilska alegria (veselje, radoživost) te, če si odprtega srca in duše, okuži takoj, ko se tam prvič zbudiš spočit od dolgega poleta. Tam sem pustila del sebe. Če mi bo sreča naklonjena, se morda še kdaj vrnem.

In ja, vsekakor boš pravočasno dobil seznam artiklov, ki jih potrebujem za brazilsko kuhinjo. Obrigada!

Zdaj pa čakam na žvižg. Za koga boš navijal ti?

Lepo tekmo! O jogo bonito!

Anuška

Hej, Anuška!

Hvala, da sem te našel nogometno strastno in dopisovalsko voljno, ki si hočeš dopisovati v času tega svetega enomesečnega praznika, ki ga poznamo kot svetovno prvenstvo v nogometu.

Vzhičen sem kot mali otrok, vzhičen sem kot leta 1982. Takrat sem namreč prvič dojel, da gledam najboljše nogometne enajsterice na svetu, ki so v Španiji igrale za naslov prvaka. V kampu Ježevac na Krku so se Italijani postavljali v svojem slogu, ko je njihov Paolo Rossi rešetal mreže. Paolo takrat in nikoli več. Spomnim se, da sem z njihovih miz pred prikolicami in avtodomi basal rezine sira in pršuta v vsesplošnem veselju ob zmagoslavju v finalu. Pri enajstih sem nerodno objemal potencialne lepotice s košatimi pričeskami in širokimi nasmeški, za trenutek sem želel biti Italijan. Kričali smo: »Forza, Italia!« Kasneje sem od družinskega prijatelja, sicer tovornjakarja, dobil spominske kovance tistega mundiala v Španiji. Bil je na dopustu na Mallorci. Eviva Españ a!

Evo, 32 let pozneje sedim v Ljubljani v pričakovanju jubilejnega, 20. svetovnega prvenstva, Španci pa branijo naslov svetovnega prvaka. V nogometu je najlepše to, da vedno znova povezuje. Pozabi na same izide, vso statistiko, kdo je kdaj dal gol in podobne reči. Nogomet rojeva zgodbe, vedno znova in nezadržno. Mar nisem prej zapisal delček zgodbe?

Sam kot pes sem se leta 2002 kot televizijski komentator potepal po Južni Koreji, na sledi slovenski reprezentanci, ki je s Srečkom Katancem prvič igrala na svetovnem prvenstvu. Bilo je zgodovinsko, v vseh pogledih. Štiri leta pozneje sem za Delo največ člankov napisal na vlakih široko Nemčije. Tako dobrega mundiala ne bo več, ti povem. In Južna Afrika 2010? Spet s Slovenijo na odbitem turnirju, v katerega je verjel malokdo. A bilo je lepo, nepozabno, spet zgodovinsko. In zdaj je napočil čas za Brazilijo.

Tvojo Brazilijo, kajne? Nikoli v življenju še nisem bil tam, ti pa si malodane domača v deželi sambe in nogometa, govoriš portugalsko, imaš prijatelje od tam. Zavidam ti in hkrati sem hvaležen, da te poznam. Torej, piši mi, prosim. Piši mi o svojem nogometu, svoji Braziliji. Ko odrinem čez ocean v drugem delu turnirja, ti bom v zameno za to poiskal vse tisto, kar potrebuješ, da si ustvariš okuse te dežele brazilske. Odigraj z mano to dvojno podajo, ki jo lahko ponavljava do konca turnirja. Ne vem, ali veš, toda v finalu 13. julija bo igrala reprezentanca Brazilije. Če ne bo tako, bomo v težavah. Ampak kje je še 13. julij!

Hej, kje in s kom boš gledala odprtje turnirja? Jaz bom dober sosed in še boljši prijatelj. Ah, ta nogomet, ki povezuje ljudi ...

Lepo se imej,

Rok