Na dan zaljubljencev dobrodošli v kaosu

Kar je, je. Kar je narejeno, je narejeno. Brazilija je bila pred sedmimi leti izbrana za gostiteljico 20. svetovnega prvenstva v nogometu, in če je takrat povprečni slovenski zaljubljenec v nogomet začel varčevati za letošnjo spektakularno avanturo v Južni Ameriki, je morda celo privarčeval nekaj tisoč evrov, da bo lahko vsaj dva tedna užival na prizoriščih mundiala. Vstopnice za tri, štiri tekme v predtekmovanju so se že nekako dobile po bolj ali manj sprejemljivih cenah (od 65 do 130 evrov), a vse preostalo zahteva globoke denarnice, pestro turistično kilometrino, iznajdljivost in zelo, zelo veliko potrpljenja. V deželi, ki brezmejno nori za nogometom, je namreč težko sprejeti kaos, ki vlada v njihovem načinu življenja. Seveda se da vsemu bolj ali manj elegantno izogniti, a to turista iz tujine tudi veliko stane. Urejenemu podalpskemu privržencu je na oni strani sveta najbolj priporočljivo pustiti ob strani domači red in se prepustiti doživljajem. Tam bo samo običajni gringo, kakor Brazilci kličejo vse tujce.

V Brazilji pričakujejo, da se bo v času mundiala k njim zgrnilo okoli 600.000 privržencev nogometa z vsega sveta. Glavni strošek je letalska vozovnica, tudi zato ta ogromna država z okrog 200 milijoni prebivalcev ni najbolj priljubljena turistična destinacija; do nje je daleč iz tako rekoč katerega koli dela sveta. Drugi razlog, zakaj zvedavi popotniki neradi izberejo Brazilijo za pridobivanje novih izkušenj sveta, pa je vsekakor visoka stopnja kriminala. V Riu de Janeiru, denimo, zlahka sredi belega dne na ulici ostanete brez telefona, ure, verižice, torbe ali nahrbtnika, če si le privoščite malce preveč sproščenosti in nepazljivosti. Lopovi, praviloma ujeti v boj za preživetje iz dneva in dan, ali pa drzni narkomanski odvisniki, ki jih res ne manjka, so pripravljeni storiti marsikaj, da olajšajo naivnega turista. Tudi zato se v Brazilijo zgrne le kakšnih pet milijonov turistov na leto. Če to številko primerjamo s Francijo (80 milijonov) ali ZDA (60 milijonov), opazimo veliko razliko. Varnost, ali vsaj občutek varnosti, je pač prepomemben faktor za vse turiste.

Valentinovo
 po brazilsko

Prav danes, ko je na sporedu tekma ob odprtju svetovnega prvenstva med Brazilijo in Hrvaško v São Paulu, je v Braziliji – ob božiču in materinskem dnevu – eden od najbolj norih nakupovalnih dni. Trošijo, ker je dan zaljubljencev! Gostitelji SP namreč svojo različico valentinovega v skladu s svojim značajem praznujejo zelo strastno in predano. Trgovci si kajpada manejo roke, če pa se bodo v mrzlici domačinom pridružili še gostje iz sveta, bodo blagajne še bolj polne. Prodajalci praznične ljubezni za en dan se pač ne nameravajo odreči bogatemu zaslužku samo zato, ker je v domovini v ospredju nogomet in bodo vsi hlastali za dresi različnih reprezentanc ter preostalimi mundialskimi rekviziti in spominki.

Brazilsko združenje motelov in največja domača pivovarna sta se združila v ljubezensko-nogometnem objemu z geslom: »Najprej poljubim tebe, potem pa še svoj dres.« Med Brazilci so namreč zelo priljubljeni tako imenovani ljubezenski moteli, kjer se lahko sproščajo v družbi stalnih ljubic ali pa si najamejo tiste na uro. Seveda je prikladno, da v obdobju, ko bo vsa dežela kot eden dihala z domačimi nogometnimi ljubljenci na poti do šestega naslova svetovnega prvaka, pridejo na seanso v nacionalnem dresu zlate barve. V minutkah poželenja tako ne izostane nobena ljubezen, niti do domovine, kaj šele do piva, ki prija tudi zaradi visoke vlažnosti v ozračju.

Ne raziskujte revščine

Brazilija je v zadnjem desetletju doživela gospodarski bum, tudi zato so se na splošno popravile socialne razmere, a revščine je še vedno na pretek. V razvpitih revnih četrtih, favelah, ki so del velemest, stisnjene tudi kar med predele bogatašev, vlada najhujša oblika zakona ulice. To je svet krutega nasilja, droge, prostitucije, trgovine z ljudmi in človeškimi organi, zato obisk teh območij res toplo odsvetujejo nebogljenim pohajkovalcem, ki radi zaidejo v stranske ulice in poiščejo poceni prigrizek in morda celo klepet z domačini.

Kakor je pred dnevi prostodušno izjavil župan Ria Eduardo Paes: »Brazilija ni Anglija, Rio ni London. Kdor misli tako, bo doživel frustracije. Rio je mesto, ki ne skriva najrevnejših prebivalcev, tako kot počnejo drugje.«

Zaradi številnih stavk in protestov uslužbencev v prometu ter nedokončanih razširitev letališč so na vidiku velikanski zamaški potnikov. Mnogo domačinov je obupanih, saj ne želijo, da si jih turisti zapomnijo po popolni zmedi, ki te dni vlada v njihovih transportnih lukah. »Če se bo tako nadaljevalo, bo popolni kaos,« je po pristanku v São Paulu dejal navijač iz Mehike Miguel Jimenez. Tako kot drugi sotrpini je na letališču od dve do tri ure čakal na taksi, potem pa je še enkrat toliko časa potoval do hotela. V mestu je bilo nešteto prometnih zamaškov, saj so štrajkali delavci podzemne železnice. In kje je potem še ena avantura na poti do stadiona in z njega? Ni kaj, nogometne tekme v domovini kariok bodo za vsakega turista vredne suhega zlata.