Na Telemachovem turnirju v Ljubljani smo videli dva obraza naše košarkarske reprezentance. Proti Iranu se je igralo toliko, da se je zmagalo. Morda se je Azijce celo podcenjevalo. A važno je, da se je z zmago prebil led. Z Brazilci in Litovci je bilo precej bolj gledljivo. Južnoameričani so nas nekajkrat v režiji Tiaga Splitterja in Neneja krepko izigrali pod košem, težave z višino pa smo imeli tudi proti Litvi, izgubili smo skok, manjkala je kontrola visokih tekmečevih mož v raketi. Videlo se je, da niti nimamo igralca, ki bi s hrbtom odigral pod obroč. Vsi smo upali in računali na Erazma Lorbka, a ga žal ni v ekipi. Višja sila je naredila svoje.
Pohvalil bi našo igro z dvema krilnima centroma, kjer smo precej okretnejši in hitrejši, zato pridemo do številnih odprtih metov. Skrbi pa, ker pri igri pet na pet pozicijsko nimamo pravih in uporabnih rešitev. Vse se začne in konča s hitrim protinapadom ali pa zadeve rešujemo v igri ena na ena. Vesel sem zmage proti Litvi, aktualnemu evropskemu podprvaku, to je pomembno tudi za samozavest ekipe! Zelo pa pogrešam Jako Blažiča. Ne vem, kaj se z njim dogaja, a Jaka je s svojo igro in delovnim karakterjem ter borbenostjo naša velika rezerva. Upam, da ga uspe Zdovcu aktivirati in uporabiti.
Je pa Jure ohranil svojo filozofijo, ki jo je imel, ko sva še sodelovala v reprezentanci in Union Olimpiji. Kot rojeni organizator igre sovraži izgubljene žoge! Razjezi ga tudi kakšna nora podaja ali zabijanje. Če zadeve niso gotove, potem zahteva, da se postavi napad na postavljeno obrambo. A na to je mlade igralce včasih težko navaditi. Na zadnjih tekmah je bilo še toliko bolj očitno, da se preveč zanašamo na met z razdalje. To je precej nehvaležno. Dejansko igramo precej podobno kot lani, v ekipi imamo izvrstne strelce. Ko nam gre, smo boljši od vsakogar. Če met ne steče, se bomo mučili z vsakim.
Ko je Goran Dragić na klopi, imamo težave z vodenjem. Pa tudi Goran še ni pravi. Pogrešam njegovo hitrost, ki jo kaže le na trenutke. A to ni tisto, kar zmore in se od njega pričakuje kot alfe in omege naše ekipe. Želim pa si, da ne bi spet vsi na koncu čakali le njega in mu dajali žoge v roke, kot je bilo lani proti Franciji. Vidim, da se je Jure Zdovc odločil, da na prvenstvo odpelje Alekseja Nikolića, Matica Rebca ne. Alekseja niti ne poznam dobro, po statistiki sodeč se je izkazal v državnem prvenstvu BiH, Rebca pa precej dobro poznam. Očitno pa je Zdovca prepričal Nikolić.