Junaki so včeraj prileteli v domovino, v domače nedrje, gnezdo pa je bilo brniško letališče. Košarkarji slovenske državne vrste so po pristanku letala nekaj po 15. uri pri izstopu skozi vrata, namenjena za potnike ob prihodih, s polnim kupom prtljage, ki so ga vlačili za seboj, kazali mešane občutke. Grenkoba kar ni šla z obraza in iz ust. Že res, da so Avstralci v slovenski skupini igralnega dela svetovnega prvenstva v Španiji preračunavali in namerno izgubili tekmo proti Angoli, a fantje selektorja Jureta Zdovca bi vse kalkukacije lahko z mirno metlo pospravili pod predpražnik, če bi ugnali Litvo. Tako so v četrtfinalu dobili košarkarskega orjaka ZDA in vse je bilo, bolj ali manj, jasno. Junaki so še vedno junaki množic in na osrednjem slovenskem letališču jih je pričakalo približno nekaj desetin ljudi, ki doma niso pozabili zastav in dresov. Zdovčevi fantje, zdaj se bodo zaradi klubskih zadev raztepli po svetu, so vsaj za delček poskušali pozabiti na prehojeno igralno pot na Kanarskih otokih in v Barceloni. V ospredju vrveža in zanimanja je bil seveda Goran Dragić, prvo ime slovenske košarke, in eden od tistih, ki so se jim klanjali tudi Američani; nič čudnega, da so bili zbiralci avtogramov najprej pri njem.
Njegov mlajši brat Zoran Dragić se je medtem pozdravil s hčerkico svojega reprezentančnega soigralca Jureta Balažića, nato pa je padel še v objem žene Svetlane, s katero je v zakonski stan skočil pred kratkim. Starejši Dragić je sedel v avtomobil, za katerega volanom je bila njegova boljša polovica Maja, in se odpeljal izpred letališke zgradbe. Uroš Slokar je podpisoval avtograme, tudi Domen Lorbek je bil pogosta tarča košarkarskih navdušencev. Reprezentantje so se tako porazgubili vsak na svoj konec, množično, za veliko tekmovanje, pa se bodo zbrali spet pred evropskim prvenstvom naslednje leto, ki ga bodo gostile Francija, Hrvaška, Nemčija in Latvija.