Super športni Blažičevi

Jabolko ne pade daleč od drevesa, je nekaj, kar se je potrdilo tudi v Las Palmasu, kjer smo preživeli popoldne z družino Blažič. Mirne vesti lahko zapišemo, da so med slovenskimi košarkarskimi družinami ena najbolj športnih, morda pa celo prvaki. Glava je ata Dušan Blažič, ki ga javnost pozna kot nekdanjega trenerja, smučarja, uslužbenca Elana, nazadnje pa šefa alpincev na slovenski smučarski zvezi. Danes je na trgu, prost trener, menda pa ga v službo vabijo Azijci. Proti tem ponudbam ni imun, a se mu nikamor ne mudi. »Zime ne pogrešam, to bo šele oktobra ali novembra,« pove, da mu je v teh dneh prav fino. »Saj ga moramo vsakič čakati. Toliko ljudi pozna, tudi v Las Palmasu ni nič drugače,« potarna njegova žena Ksenija. V hipu, ko nam to prijazno pove, pa se k mizi vrne Dušan. Izvedeli smo, komu je padel v objem. »Bil je doktor Rok Vengust, ki nam je rešil sina,« pove resno, v glasu pa je čutiti hvaležnost do doktorja, ki je prišel na španske otoke sprostit svojo zdravniško dušo.

Jaka Blažič je leta 2010 igral na Slovanu. Po vrnitvi z olimpijskih iger v Kanadi ga je prišel oče gledat, po tekmi pa se je sin pridušal, da ga boli hrbet. »Prikloni se,« mu je velel oče. Pa se Jaka ni mogel, tam na polovici se je ustavil. Bil je petkov večer, preudarni Dušan je do nedelje rešil in uredil pregled za magnetno resonanco. »Masaže in rentgen niso dovolj,« je bentil nad Slovanovo nonšalanco ob sinovih težavah. Mati ga je odpeljala na pregled, dr. Vengust pa je hipoma dobil rezultate, ti so bili porazni. »Normalen smrtnik bi s tem živel, športnik ne bi mogel,« je bil jasen, zato so se odločili za operacijo, bila je uspešna. Jaka se je rešil diskus hernije, danes pa je članski reprezentant in član kultne beograjske Crvene zvezde.

Namesto
 hokeja košarka

»Vem, da precej veste o naši družini. Tega pa, da imamo evropsko odbojkarsko podprvakinjo, pa ne?« nas je pobarala Ksenija. Res je, spregledali smo, potem pa hitro segli v roke 16-letni Patriciji, ki je kot najmlajša v zasedbi s slovenskimi mladinkami segla po srebro na evropskem prvenstvu. »Dve leti je mlajša od soigralk,« še doda mati, nam pa je jasno, da so jo vzeli kot nadarjeno igralko, ki bo v prihodnjih letih nosila breme svoje generacije na velikih tekmovanjih.

Odbojkarske gene je najmlajša podedovala po materi, ki je bila uspešna igralka Bleda in kadetska reprezentantka Jugoslavije. Zagrebška Mladost Monter jo je snubila, a je doma niso pustili na tuje. »Tudi zato danes podpiram otroka na vsakem koraku na njuni športni poti,« pravi Ksenija, danes dejavna v kongresnem turizmu, pred leti pa glavna šoferka sina Jaka, za katerega je ded upal, da bo hokejist. Pa se je Jaka pri devetih odločil, da ne bo šel po poti stricev Staneta in Božidarja, ki sta bila tudi jugoslovanska olimpijca. Jakovo dekle Veronika ni športnica, je pa plesalka in vestna študentka. »Po napornih predavanjih in študiju prija balet,« pravi Ljubljančanka, ki ji je Jaka namenil nekaj ur prostega časa v Las Palmasu, oče Dušan pa je skuhal dobro ribo. Tako je to v najboljši športni družini slovenske košarkarske reprezentance.