Odločno, paziti na obrambo

»Nisem junak, naredil sem, kar se od mene pričakuje. V ključnih trenutkih imam rad žogo pri sebi. Raje odločam, kot pa da gledam, kaj se bo zgodilo,« je dejal Emir Preldžić po tekmi med Turčijo in Avstralijo v osmini finala košarkarskega svetovnega prvenstva. S trojko za 65:64, ki je prehitela uro, je zapečatil usodo kengurujev, Turčijo pa pahnil v delirij, ki je trajal pozno v noč. »Prepričan sem, da imamo v konkurenci Litve, Avstralije in Nove Zelandije najboljšo reprezentanco, želimo v polfinale,« je jasen v Žepči v Bosni in Hercegovini rojeni košarkar, ki se je košarkarske abecede učil v Sloveniji. Tja ga je pripeljal Jurij Stavrov, potem je bil na Slovanu, od tu pa je leta 2007 odšel v Turčijo. Slovenijo pozorno spremlja, naš dres je nosil leta 2008 na kvalifikacijah za olimpijske igre. Potem nikoli več. Veliko je bilo povedanega, a nikoli povsem pojasnjenega, kako je lahko menjal slovenski košarkarski potni list za turškega.

Čeprav v drugi državi in drugem dresu, so ostala prijateljstva. Za slovenske novinarje si vedno vzame čas, ni zvezdnik, čeprav je jasno, da je prvo ime Turčije. V Španiji si je segel v roke tudi z Goranom Dragićem in Jako Klobučarjem, z obema se je pri Alešu Pipanu in Miru Aliloviću učil košarke. Pogrešali so četrtega – Gašperja Vidmarja. »Škoda, ker je poškodovan. Nam v Fenerbahčeju je manjkal že med sezono. Ko je moral na bolniško, se nam je povsem porušil koncept. Je eden najboljših obrambnih centrov. Vidim, da ga pogreša tudi Slovenija. Če ga imaš v ekipi, ti daje energijo in gotovost, da bo naredil red v raketi,« opiše Emir vlogo svojega dobrega prijatelja Gašperja Vidmarja, s katerim je pred sedmimi leti družno zapustil Slovan s Kodeljevega.

Prav Emirjevi Turki so v predtekmovanju dokazali, da so Američani ranljivi. Preldžić meni, da so se jim dobro upirali, potem pa sami padli v luknjo, iz katere ni bilo vrnitve. »Ko smo igrali svojo igro, je delovalo. V tistem hipu, ko smo pomislili, da jih lahko premagamo, smo začeli igrati individualno. Amerika je to izkoristila,« opozarja. Nekdanjim soigralcem svetuje, da se Amerjev lotijo odločno, predvsem pa naj pazijo na obrambo. »Tudi kakšen nori met in nekaj sreče bo treba za presenečenje,« sklenemo z Emirjem o Ameriki.

Tja v ZDA pa Preldžića ne vleče, čeprav so ga leta 2009 izbrali na naboru lige NBA. »Moja liga NBA je v Turčiji, srečen sem v dresu Fenerbahčeja, ki je iz dneva v dan bolje organiziran. Tudi sam rastem s klubom,« pravi Emir, ki igra pod taktirko Željka Obradovića. Tega ne zamenja za noben denar. »Privilegij je, da smem sodelovati z Željkom, ki me ne uči le košarke, temveč tudi življenja. Dokler bo tu, bom tudi sam igral za Fener. Če me bo seveda hotel.« Turki vlagajo nesramno velike vsote v košarko, prednjači prav Fenerbahče, ki se že nekaj sezon spogleduje z vrhom evrolige; 27-letni Preldžić je prepričan, da se bo to zgodilo v letu ali dveh.