Miha in Jure močnejša od tekmecev in bolezni

Zdravje je človekovo največje bogastvo. Hendikepi in ovire pa pridejo na pot. Tisti močni in hrabri jih preskočijo in grejo naprej. Med take junake, tu je naziv povsem upravičen, lahko mirno uvrstimo 31-letnega Miho Zupana in 33-letnega Jureta Balažića. Slovenska košarkarska reprezentanta igrata vrhunsko košarko, čeprav je Miha naglušen, Jure pa se bori z močnim diabetesom.

Izpod košev na infuzijo

Balažić s sladkorno boleznijo živi že od 19. leta, začelo se je na začetku igranja pri Slovanu, kamor je prišel iz Novega mesta. »Ko sem bil še igralec Slovana, sem začel naglo izgubljati kilograme, 10 jih je šlo. En mesec je bilo resnično težko, nisem se mogel odžejati. Na vsakih 15 minut sem moral na malo potrebo. Hudo je bilo. Zdravniki so ugotovili, da imam diabetes,« se Jure spominja težkih trenutkov in pričakovanja diagnoze. Po še eni odigrani tekmi je pristal v bolnišnici na infuziji, ki pa mu je koristila. Hitro je pridobil moči in tudi kilograme. Zavedal se je, zakaj so prišle te težave. Kriv naj bi bil šok ob smrti očeta, ki je bil priznan zdravnik v Novem mestu. Prerano slovo je Jureta strlo in pretreslo. Kako naprej, ni vedel. Sprva se je zdravil s tabletami, potem inzulinom. Na košarko ni mislil.

Ko so se mu vrnile moči, se je spet lotil treningov. Sprva je igral za dušo, potem so ga na uličnih turnirjih opazili v Krškem. Po uspešni sezoni v 2. ligi se je vrnil v novomeško Krko. Danes sta za njim dve dobri sezoni v Turčiji, bolezen pa obvladana. »Naučil sem se živeti s tem. Sprva sem imel injekcije za redno dovajanje inzulina, potem pa sem se na pobudo dr. Janeža, priznanega slovenskega diabetologa, odločil za inzulinsko črpalko, ki jo imam še danes okoli pasu. Ne moti me, pomaga mi, živim kot navaden smrtnik,« pove Jure, ki se je o sladkorni bolezni dal poučiti na seminarju v Nemčiji (tja je šel s pomočjo tete, ki ima prav tako diabetes), danes pa je tudi glasen ambasador bolezni, ki preži na nas.

Tudi film o Mihi

Zupan se je rodil gluh, resne košarke pa se je lotil šele po selitvi na Kodeljevo k Slovanu. Prej je igral za reprezentanco gluhih in naglušnih. Pri Slovanu mu je tedanji trener Ivan Sunara predlagal tehnološko izboljšavo slušnega aparata, ki mu koristi še danes. Da se ne zmoči, že skoraj deset let Miha nosi trak, ki pomaga. Zupan se je iz Slovana preselil v Union Olimpijo, kjer je v sezoni 2007/2008 zaigral tudi v evroligi, prej in potem to ni uspelo nikomur s takšnim hendikepom. Z igranjem na tujem – v Grčiji, Rusiji in Turčiji – je Miha postal vzor vsem gluhim in naglušnim.

RTV Slovenija se je odločila, da izjemno zanimivo življenjsko zgodbo gluhega slovenskega košarkarskega reprezentanta Mihe Zupana ovekoveči z dokumentarnim filmom. Snemanje pravega dokumentarnega filma poteka pod vodstvom odgovornega urednika dokumentarnega programa Petra Povha in izvršnega producenta Jake Hemlerja. Za umetniško podobo skrbi ambiciozna režiserka Maja Seneković - Haidy, ki je z veliko občutka posnela tudi dokumentarni film o uspešni slovenski glasbeni skupini Silence. Za vsebino je poskrbel scenarist Luka Šefic. Zgodba o Mihi Zupanu je majhna zgodba o sreči, ki je tiho, brez prepotentnosti, postala velika zgodba o našem vsakdanu, kjer se nevede prepletajo poti slišečih in gluhih. Film želi prikazati zgodbo gluhega človeka, ki se vsak dan srečuje z različnimi preprekami. »Vesel sem, ker se snema film. Z njim želimo opozoriti na problematiko gluhih,« pravi Miha, ki upa, da bo film na ogled prihodnje poletje. Smeha in prigod ne bo manjkalo, tudi zaradi Marka Milića in Gorana Dragića, ki sta bila in ostala Zupanova sopotnika na košarkarski poti.