RIO DE JANEIRO – Prva slovenska junakinja olimpijskih iger v Rio de Janeiru je judoistka Tina Trstenjak, ki se je vpisala na seznam slovenskih dobitnikov zlate olimpijske kolajne. Na poti do zlata je Celjanka učinkovito uporabljala končni prijem, s katerim je premagala tri od štirih tekmic.
Kdaj je bilo posebej težko
Najtesnejši je bil uvod z Italijanko Edwige Gwend, kjer je Trstenjakova delovala suvereno, napredovala pa po dveh opominih za tekmico. Bronasta z azijskih iger Kitajka Junsjo Jang v četrtfinalu, zmagovalka panameriških iger Brazilka Mariane Silva v polfinalu in svetovna prvakinja iz leta 2014 Francozinja Clarisse Agbegnenou v finalu pa so predčasno zapustile tatami, potem ko so se znašle v jeklenem prijemu slovenske šampionke.
»Morda mi leži ta prijem. To veliko treniramo in vesela sem, da imam nekaj, kar tekmicam ne ustreza,« je dejala tekmovalka, ki bo čez 14 dni dopolnila 26 let, največje darilo pa si je pripravila kar sama. A pot do uspeha v dvorani Carioca 2 v olimpijskem parku je bila veliko več kot trije končni prijemi. Posebej težki sta bili popoldanski tekmi, v katerih so se merile štiri najboljše judoistke na turnirju. »S trenerjem Marjanom Fabjanom sva naredila zelo dobro taktiko. Borba z Brazilko je bila zelo težka, ker je imela na svoji strani gledalce. Ostala sem skoncentrirana in vesela sem, da mi je uspelo. S Francozinjo pa se zelo dobro poznava, je zelo močna, a spet sem imela dobro taktiko, izkoristila sem njeno napako in uspelo mi je.
Tina: Verjela sem vase
Na blazini zelo agresivna šampionka pred mikrofoni deluje prej plaho. A videz vara. Gre za tekmovalko z jasnimi cilji, ki je o olimpijski medalji začela razmišljati že na olimpijskih igrah v Londonu 2012, kjer je bila v vlogi vadbene partnerice takrat zlate Urške Žolnir. Zdaj jo je v kategoriji do 63 kg nasledila sama. »To so sanje vsakega športnika, ko pride na olimpijske igre. Vedela sem, da mi lahko uspe, saj imam dobro podporo doma in v trenerju, pa tudi v klubu med sotekmovalci in sparing partnerji. Glede na vse, kar sem prestala in čemu vse sem se odpovedala, sem verjela vase.« A res verjeti v medaljo je začela šele po vseh zadnjih uspehih. »Vedela sem, da imam vse možnosti, čeprav so olimpijske igre neko povsem drugo tekmovanje, na katerem lahko zmaga vsakdo, a tukaj sem res verjela vase.«
Za večino tekmovalcev bi bila vloga prve favoritinje tudi breme, toda Tina je vlogo odigrala v slogu izkušene šampionke. »S pritiskom se nisem obremenjevala, čeprav vem, da sem psihično zelo močna. Šla sem iz borbe v borbo. Pred finalom pa sem tako ali tako vedela, da nimam česa izgubiti. Finale odločajo napake, stotinka sekunde. Šla sem na vse ali nič in vesela sem, da se je obrnilo v mojo korist,« pravi športnica, ki je šele pred kratkim dobila službo v okviru zaposlovanja športnikov na različnih ministrstvih.
Kako je ignorirala ministrico
V bučni razprodani dvorani je bila tudi peščica slovenskih navijačev, vnovič tudi najizkušenejši med njimi Iztok Čop, vodja delegacije v Riu, pa ministrica za področje športa Maja Makovec Brenčič ter zdajšnji in prejšnji predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Bogdan Gabrovec in Janez Kocijančič, ki je na igrah kot član združenja evropskih olimpijskih komitejev. »Na blazini ne slišim nič, samo trenerja, a potem ko sem videla, kdo vse navija zame, sem bila zelo vesela, da so prišli,« je o podpori povedala tekmovalka, ki sebe opisuje kot preprosto dekle iz enega od celjskih blokov. Za hobije in druge aktivnosti nima veliko časa, nekaj si ga vzame, da pogleda še kakšen drug šport, včasih pa prisluhne radiu, kjer ni izbirčna in se razveseli tako slovenske narodne glasbe kot rocka ali pa kakšnega dalmatinskega napeva.
Boleča rebra
O tem, kaj pomeni medalja, ali se bo kaj spremenilo in kakšni bodo cilji za naprej, še ne razmišlja. »Saj se igre še niso niti končale in ne moremo govoriti, kaj bo. Zdaj si želim le čim prej v sobo, kjer bi se v miru ulegla v posteljo in si spočila.« Po olimpijskem zlatu se je očitno nabrala tudi utrujenost po 18 letih treninga, ki jo je na koncu pripeljal na olimpijski prestol. Za njen današnji uspeh so zaslužne tudi Petra Nareks, Lucija Polavder in Urška Žolnir ter druga dekleta, ki so v zadnjih 15 letih osvajala odličja na največjih tekmovanjih. »Seveda sem jih spremljala in si to želela tudi sama, zdaj pa mi je uspelo.«
Ob tem ne gre spregledati, da je na olimpijskih igrah nastopila tudi s poškodbo. »Malo me še boli, ni pa to tako hudo, da ne bi mogla ničesar,« dodaja tekmovalka, ki jo dva dni še čaka sodelovanje s slovenskimi judoisti v Riu, potem pa si bo privoščila zasluženi dopust, da si odpočije telo in dokončno sanira tudi boleča rebra.
