RIO DE JANEIRO –Na plaži marine Gloria v Riu de Janeiru, od koder je prekrasen pogled na Sladkorni stožec, je sijal od zadovoljstva. Kako tudi ne, Vasilij Žbogar je pri 40 letih osvojil tretjo olimpijsko kolajno, srebrno v razredu finn, potem ko je v razredu laser osvojil bron leta 2004 v Atenah in srebro leta 2008 v Pekingu.
Svoje olimpijsko poslanstvo ste opravili v skladu s cilji in pričakovanji. Kakšen teden v Riu je za vami?
»Uf, težek teden. Ves čas sem dobro jadral in nosil plavo majico za drugo mesto v skupnem seštevku. V finalu nisem mogel več ničesar pridobiti, teoretično pa bi lahko medaljo tudi izgubil. Ker je bil pred regato za medalje prost dan, je bilo še težje. Nimaš česa početi, samo šteješ minute, ki kar nočejo miniti. Ponoči sem sicer malo lažje zaspal, zjutraj sem pojedel nekaj banan in popil veliko tekočine. Vedel sem, da ne smem storiti napake na startu, kar se mi je izšlo. Jadral sem ob Hrvatu in Švedu, vedel sem, da se ju moram držati, ves čas sem nadziral še vse druge jadralce. Na veter se nisem mogel zanašati, sem se pa lahko ravnal po tekmecih. Obdržal sem raven konstantnega jadranja, drugi so zelo nihali zaradi napak. Po jadranju v močnem vetru na odprtem morju sem vedel, da moram zdržati fizično, da ga ne polomim tako močno kot denimo Francoz, Madžar in Danec, ki so tako izpadli iz kroga favoritov za kolajne. Jadranje v mirnejših razmerah v zalivu mi ustreza, to je kot v Izoli, zato imam za to dober občutek. V slabem vetru je selektivno jadranje zelo naporno, tako fizično kot psihično. Treba je biti potrpežljiv, čakati na ugoden trenutek.«
Kakšno zadoščenje čutite ob tretji osvojeni olimpijski kolajni?
»Ne vem, tega ne morem opisati, ker je nisem pričakoval. Vedel sem, da sem dober, ampak veliko je dobrih jadralcev, ki so fizično močnejši od mene. Poskusil sem storiti vse, kar je bilo v moji moči, z ekipo smo delali dobro. To je moje zadnje dejanje. Hvala bogu se je končalo dobro.«
Vasko diplomirani ekonomist Vasilij Žbogar je eden redkih vrhunskih športnikov, ki so med kariero zaključili študij. »Pa saj sem študiral 16 let,« se je pridušal po osvojenem olimpijskem srebru v marini Gloria. Po vsakem velikem tekmovanju si je zadal, da opravi nekaj izpitov. Potem so prišle še poškodbe reber, kolena in hrbta. »Nisem hotel izgubljati časa, zato sem v obdobju zdravljenja delal izpite,« je pojasnil Vasko, ki je študijsko pot začel na ekonomski fakulteti v Mariboru, končal pa lani na fakulteti za management v Kopru. |
Povsem zadnje dejanje v jadranju?
»Zadnje olimpijsko dejanje absolutno. Če pa me vprašate o nadaljnji karieri … Tam je barka, ne bom se je več dotaknil (smeh).«
Ste končali tudi v finnu?
»Zdaj še samo pospravim barko in jo prodam (smeh).«
Torej zdaj sledi hujšanje?
»Takoj, že dan po tekmi. V Pekingu 2008, ko sem tekmoval v razredu laser, sem imel 76 kilogramov. Na začetku olimpijske regate v Riu sem jih imel sto, zdaj pa jih imam okrog 95. Ko so močni vetrovi, gre avtomatično kilogram ali dva, takrat sem pokuril od 12.000 do 16.000 kalorij. Ker težko jem, ko sem živčen, si pomagam z ogljikovimi hidrati v tekočini. V Riu je dobro vsaj to, da imajo na vsakem koraku meso, pa sem se ga lahko najedel. V zadnjih osmih letih sem se moral zelo siliti pri hrani.«
Kako bi primerjali vaše olimpijske kolajne med seboj?
»Prva je posebna, ker je prva in spremeni precej stvari. Imaš več financ, si lahko bolj sproščen, ker si že nekaj dosegel. Druga kolajna je bila neka potrditev, dokazilo, da spadaš v svetovni vrh. Tretja pa je bila posebna zaradi tega, ker sem jo osvojil v drugem razredu kot prvi dve. Mislim, da na svetu ni petih jadralcev, ki bi osvojili olimpijske kolajne v dveh različnih razredih.«
Vasko trener Kakšno bo slovensko jadranje po Vasiliju Žbogarju? »Mislim, da je naše jadranje na dobri poti, saj imamo nekaj dobrih mladincev. V Riu pa imamo tudi zelo uspešni Tino in Veroniko v razredu 470. Če bodo želeli, bi jim rad v prihodnje pomagal, svoje znanje prenesel na mlajše jadralce, vsaj v teh prvih letih, ko bo znanje še sveže.« |
Vi pa ste zdaj nekaj posebnega tudi med najuspešnejšimi slovenskimi olimpijci?
»Dobro je, da sem med najboljšimi slovenskimi športniki. Seveda pa gledam tudi svojo panogo in menim, da zdaj res spadam v svetovni vrh. Vesel sem zaradi tega, vesel pa sem tudi zaradi moje ekipe, ki je dobro delala. Moj brat je žrtvoval ves svoj čas zame, tu je trener Trevor Millar pa Luca Devoti, ogromno mi je pomagala tudi fizioterapevtka Nežka Poljanšek, ki me je po vsaki regati spravila k sebi.«
Zdaj je verjetno napočil čas za družino in dopust.
»Seveda. Ko pridem domov, naredim fešto, potem pa vzamem družinsko jadrnico in me ni nekaj časa. Z ženo Majo in sinom Talinom bomo jadrali bolj lagodno.«