RIO DE JANEIRO – Kaj druži Kosovo in Slovenijo? Precej. Tudi skupna polpretekla zgodovina. Slovenska javnost je februarja 1989 z zborovanjem v Ljubljani podprla stavkajoče kosovske rudarje. Slovenija je bila vzor Kosovu na poti v samostojnost. Oboji pa smo danes ponosni na sveže kovani zlati judoistični medalji. Tina Trstenjak jo je osvojila za Slovenijo, prav tako 25-letna Majlinda Kelmendi pa za Kosovo. Judoistka iz mesta Peč je bila najboljša v kategoriji do 52 kilogramov. Na zadnji oviri je opravila še z Italijanko Odette Giuffrida.
Poseben večer za Majlindo Poškodbe slabo vplivajo na psiho športnika. Da se ne bi Majlinda morebiti prepustila malodušju, je Mitja Bračič njenim treningom pridružil kikbokserja Marjana Bolharja in tekvondoista Jureta Pantarja. Poskrbela sta za pozitivno vzdušje. Za nameček pa sta Bračič in ekipa navezala dobre stike s kosovsko in albansko skupnostjo v Sloveniji. Ko so združili moči, so pripravili slovesno večerjo, kjer se je Majlinda izvrstno počutila med svojimi. |
Snubili v Slovenijo?
Majlinda je na igrah nastopila drugič. Leta 2012 je branila barve Albanije. Vmes so jo vabile tudi bogate države z vzhoda, a je verjela, da bo enkrat nadela kimono, na katerem se bo svetila zastava Kosova. Hrvaški kolegi so nas opozorili, da smo Majlindo hoteli za svojo (!) tudi v Sloveniji. Njen trener Driton Kuka bi dobil službo na sončni strani Alp. A le, če bi Majlinda postala slovenska reprezentantka. Iz te moke ni bilo kruha, čeprav ji je mati dejala, naj gre za boljšim jutri na tuje. Majlinda je imela v mislih in srcu le Kosovo. Prepričal pa jo je tudi trener, ki je želel, da nadaljujeta začeto. Leta 2013 je prvič nastopila za svojo domovino, prav v Riu de Janeiru je postala svetovna prvakinja. Zdaj je temu dodala še olimpijsko zlato, s čimer se je zapisala med nesmrtne.
S Fabijem in Urško
Kamenček v mozaik kosovske sreče pa smo vklesali tudi Slovenci. Ni skrivnost, da je program za njeno vadbo in pripravo na igre v Braziliji pripravil naš trenerski mag Marjan Fabjan. Po slovesni razglasitvi Majlinda ni skrivala čustev, precej besed zahvale pa je namenila slovenski judoistični reprezentanci. »Hvala Urški, hvala Fabiju!« je bilo slišati v Riu, ko se je slavila prva medalja Kosova, ki je v olimpijski družini od leta 2014.
Prav Fabjan pa je kriv, da je Majlinda pred dobrim letom in pol pozdravila zahtevno poškodbo kolena. Nad njo je bdel športni diagnostik dr. Mitja Bračič iz Global Sports Clinic v Ljubljani. »Spoznala sva se že na Rogli, kjer smo z judoistično reprezentanco opravljali meritve. Želela je vedeti, kje je v primerjavi s Slovenkami,« se spominja Bračič. Pred tem je že imela težave s kolensko mišico. Vrag pa je šalo vzel, ko si je na pripravah v Avstriji strgala križno vez. Čez par dni so jo v Prištini operirali. Nato pa je bilo treba najti mojstra, ki bo s kirurško natančnostjo in z gotovostjo prvakinjo pripravil, da bo godna za delovne obrate na tatamiju.
Rešili pogačico
Trener Kuka se je spomnil prav na Bračiča. Ni bilo treba veliko besed, da je Majlinda z letalom prispela v Slovenijo. V Ljubljano je prišla na invalidskem vozičku, pri hoji si je pomagala z berglami. »Po tednu dni vadbe je že normalno hodila. To je bil zanjo velik uspeh!« pove Bračič, ki pohvali Majlindo tudi zaradi njene predanosti delu. »Zjutraj, prebivala je v Austria Trend Hotelu, je naprej opravila fizioterapijo, potem sta sledili dve uri stabilizacije in krepitve mišic. Popoldne pa še trening vzdržljivosti in specialne vzdržljivosti,« opiše Majlindin običajen delovni dan. Rehabilitacija je potekala hitro in uspešno. Tudi zato, ker je bila že prej dobro pripravljena.
Nekaj težav je bilo le s pogačico, ki je štrlela na zunanjo stran kolena. »Morali smo jo stabilizirati. Tudi to nam je uspelo – v prvi fazi smo sprostili mišico na zunanji strani in okrepili notranje kolenske mišice. Sčasoma se je pogačica naravnala,« se je napredka razveselil Bračič. Delo je dajalo sadove, napredovala je in se počutila dobro. »Slovenski zdravniki in preostala stroka niso verjeli, da je po dobrih dveh mesecih in pol že začela trenirati. A nam je uspelo. Potem se je priključila Urški Žolnir, ki je zanjo pripravila posebej prilagojene treninge,« opisuje Majlindino rehabilitacijo.
Prava superženska
Majlinda je hotela na evropske igre v Baku, a se je nastopu odpovedala, vse sile in moči pa usmerila v prihajajoče svetovno prvenstvo in olimpijske igre. »To pa je naša skrivnost!« Bračič odgovori, ko ga vprašamo, kako mu je uspelo tako sanirati poškodbo kosovske junakinje. »Imam svojo metodo zdravljenja, razvijam jo že sedem let. V veliko pomoč so mi fizioterapevti, saj imajo ogromno znanja, ki ga mi pri biomehaniki nimamo. Z njihovim vedenjem sem dobil nov pogled na diagnostiko in rehabilitacijo. V veliko pomoč pa mi je moj doktorat, v katerem sem dobro proučil živčni sistem, ki dejansko omogoča, da športnika spet postavimo na noge,« odstre nekaj tančic skrbno varovane skrivnosti.
Hoteli so vedeti vse Kosovski in albanski mediji so hoteli neprestano vedeti, kaj se dogaja z Majlindo v Sloveniji. Da bi tekmovalko osvobodil pritiskov, je komunikacijo z njimi prevzel kar Bračič, ki je že takrat jasno povedal, da bo z njo vse v najlepšem redu pa še olimpijska prvakinja bo. Nekdo tam zgoraj ima Mitjo zelo rad. |
Še danes sta z Majlindo v stiku. Pred velikim tekmovanjem se je Mitja spomni s kakšnim spodbudnim zapisom in jo opomni na preventivne vaje, ki ji jih je predpisal. »Majlinda je izjemna osebnost. Izhaja iz okolja, kjer ji ni bilo z rožicami postlano. Prava borka je, do sebe pa izjemno zahtevna. Krasi jo izjemna osredotočenost in ima telo prave superženske,« še izda Bračič, ki je do zdaj pomagal več kot 200 športnicam in športnikom.
