Z jekleno voljo do Ria

Dvaintridesetletni parakolesar Primož Jeralič je zaprisežen športnik. Kot izvrsten atlet je navduševal v mnogoboju, lahko se pohvali s srebrno medaljo z državnega prvenstva članov, svojčas je bil celo mladinski slovenski rekorder. Atletiko je začel trenirati pri 12 letih. Takrat je njegov starejši brat Janez osvojil prvo medaljo pri skoku v višino. »Oče ga je peljal za nagrado na pico. Tudi jaz sem jo hotel, zato sem začel trenirati,« se Primož v smehu spomni začetkov na tartanu. Med študijem v Kranju mu je oče vsak mesec dal 100 evrov, da si je plačal stanovanje. »Preostalo je bilo treba zaslužiti. Vse sem delal, tudi stregel za šankom,« se z veseljem spomni študentskih dni. Da bi zaslužil še kak evro, je otroke učil smučanja. Vse do februarja 2008, ko je na Krvavcu obležal poleg hloda v zaščitni mreži ob progi. Poškodoval si je dve vretenci in sedem reber. Pljuča so bila predrta, limfna žleza počena. Kljub diagnozi spastična parapareza je ostal zapisan športu.

»Če povem po pravici, niti vedel nisem, da obstaja šport invalidov. Najprej so mi pokazali košarko. Jože Okoren, še danes mi stoji ob strani, je rekel, da bom igral za novomeško društvo paraplegikov,« Primož opiše svoje začetke, pri čemer so mu bili v veliko oporo v Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja.

A žoga in soigralci mu niso bili pisani na kožo. »Sem bolj individualist. Če ekipa ne diha kot jaz, potem mi ne gre,« prizna in pove, da je preizkusil še atletiko. Metal je disk, kopje in kroglo. »Trpela so ramena, ni šlo, pa še preveč statično je bilo vse skupaj,« Primož ne skriva nemirnega duha. »Mislim, da mnogi še danes dojemajo šport invalidov kot nekaj rekreativnega. Pa mi lahko verjamete – šport invalidov je še kako resna in zahtevna panoga. Bil sem športnik, preden sem postal invalid. Vem, kakšni napori so potrebni za vrhunski rezultat. Pri invalidih je treba še precej več volje in energije,« Primož pošlje jasen apel družbi, ki včasih še vedno kaže nerazumevanje do tovrstnega udejstvovanja invalidov. Pravi pa, da je od poškodbe pogrešal veter v laseh. »Ko sem še hodil, sem to vedno počel hitro, nikoli nisem hodil po stopnicah, raje sem splezal na balkon,« pove o svojem nemirnem duhu, ki je našel spokoj po srečanju z Jožetom Zajcem. Povabil ga je, da ga obišče in preizkusi kolo. »Šel sem po svoje, počutil sem se svobodnega,« pravi. Ni trajalo dolgo, da je kupil svoje prvo kolo.

Vedno je treba gristi do konca

Danes ima četrto kolo. Ponj je šel kar sam v Nemčijo. Potem ko si je priboril mesto v paraolimpijski odpravi v Rio, je aprila doživel prometno nesrečo, v kateri jo je skupilo njegovo dirkalno kolo. S pomočjo sponzorjev in dobrotnikov je vnovič zbral denar za novo. Konkurenca si takšen tip kolesa kupuje vsako leto. »Sam si tega ne morem niti ne smem privoščiti. To je moj zadnji vložek v šport. Imam kredit, družino in dva majhna otroka,« prizna, da še enega takega stroška družinski proračun ne bi prenesel.

Življenjski slog je prilagodil športu. »Ko dobim mesečni načrt treningov, ga posredujem ženi. Zelo cenim čas, ki ga lahko preživim z njo in otroki, in vem, da je zdaj pred Riom zelo veliko na njej,« pove, kako mu družina pomaga do Ria. Nad njegovim delom bdi trener Aleksej Dolinšek. A pri treningu Primož ni sam, z veseljem se mu pridružijo kolesarji iz kluba Ride, katerih član je tudi Primož.

»Za moteče faktorje ni prostora, tega si ne dovolim. Če mi kdo reče, da kaj ni mogoče, potem sem še toliko bolj odločen, da dokažem, da ni nemogočih zadev,« pravi Primož o svoji jekleni volji. »Vedno je treba gristi do konca!«