RIO DE JANEIRO – Ipon, vazari, juka. Še malo, pa bodo te besede iz juda, ki opisujejo mete in prijeme, spadale v osnovni besedni zaklad naroda na sončni strani Alp, ki postaja svetovna sila v športu mehke poti. Slovenske judoistke od Aten 2004 redno osvajajo medalje na olimpijskih igrah. V Riu de Janeiru se je Luciji Polavder in Urški Žolnir pridružila Tina Trstenjak, ki je v kategoriji do 63 kilogramov na olimpijskem prestolu nasledila Žolnirjevo. Ta je osvojila zlato kolajno na igrah v Londonu pred štirimi leti, zdaj pa je podobno suvereno do najžlahtnejšega odličja prišla 25-letna Trstenjakova, ki je v areni Carioca 2 na poti do Olimpa prepričljivo opravila z vsemi štirimi tekmicami. V finalu je že po polovici štiriminutne borbe usodni prijem namenila Francozinji Clarisse Agbegnenou. Zbranost, nepopustljivost in hladnokrvnost je ohranila tudi ob podelitvi kolajn in predvajanju Zdravljice. Kot da bi zmagala na povsem običajni tekmi.
»To so sanje vsakega športnika, ko pride na olimpijske igre. Vedela sem, da mi lahko uspe, saj imam dobro podporo doma in v trenerju pa tudi v klubu med sotekmovalci in sparing partnerji. Glede na vse, kar sem prestala in čemur vse sem se odpovedala, sem verjela vase. Vedela sem, da imam vse možnosti, čeprav so olimpijske igre povsem drugo tekmovanje, na katerem lahko zmaga vsak, a tukaj sem res verjela vase,« je pojasnila sveža olimpijska prvakinja.
Taktični kogatame Fabjan je razložil tudi del skrivnosti usodnega prijema Tine Trstenjak, ko spravi tekmice na tla. »To je čisto osnoven končni prijem, vendar mi nekoliko drugače delamo z nogami, kar pozna malokdo. Gre za taktični kogatame, Tina pa tekmico s pritiskom na nogo prisili, da raztegne nogi in se ne more več braniti.« |
Usodni prijem
Trstenjakova je bila prva nosilka turnirja, v Rio je prišla kot evropska in svetovna prvakinja. Breme favoritinje je ni premagalo, v bistvu je prišla po tisto, kar ji je pripadalo. »Ja, lahko rečemo tako,« je v smehu skromno odgovorila v pogovorih zadržana Trstenjakova, ki pa na tatamijih deluje povsem drugače. V 1. krogu je bila prosta, v drugem smo videli tesen razplet v boju z Italijanko Edwige Gwend, ki je dobila dva opomina. Bronasta z azijskih iger Kitajka Junxio Yang v četrtfinalu, zmagovalka panameriških iger Brazilka Mariane Silva v polfinalu in svetovna prvakinja iz leta 2014 Francozinja Agbegnenoujeva v finalu pa so končale v usodnem prijemu slovenske šampionke ter ji morale predčasno priznati premoč.
Smola Velenškove V Riu je zelo prijetno s petim mestom presenetil Adrian Gomboc v kategoriji do 66 kg, Rok Drakšič je končal v šestnajstini finala v kategoriji do 73 kg, včeraj je na tatami stopil še Mihael Žgank v kategoriji do 90 kg, jutri pa nastop čaka še Ano Velenšek v kategoriji do 78 kg, ki pa ima žal poškodovano koleno. »Ana ima potrgano sprednjo in stransko vez. To smo nekako sanirali in ji omogo- čili nastop, toda samo en napačen gib jo bo odnesel z blazine. Če bo ostala na blazini, je sposobna priti do petega mesta,« je prepričan Marjan Fabjan. |
»Morda mi leži ta prijem. To veliko treniramo in vesela sem, da imam nekaj, kar tekmicam ne ustreza. S trenerjem Marjanom Fabjanom sva naredila zelo dobro taktiko. Borba z Brazilko je bila zelo težka, ker je imela na svoji strani publiko. Ostala sem skoncentrirana in vesela sem, da mi je uspelo. S Francozinjo pa se zelo dobro poznava, je zelo močna, a spet sem imela dobro taktiko, izkoristila sem njeno napako in uspelo mi je,« je Trstenjakova preletela sijajni pohod do zlate kolajne. S trenerjem Fabjanom sta do zadnjega prikrivala bolečo poškodbo reber. »Malo me še boli, ni pa tako hudo, da ne bi mogla ničesar,« je skromno dejala jeklena dama, mi pa smo se pri tem spomnili na poškodbo smučarske tekačice Petre Majdič na igrah v Vancouvru 2010. Obe sta na svoji poti zelo odločni in učinkoviti. Tina je pri 25 letih osvojila vse, kar se osvojiti da. Kaj jo bo torej gnalo naprej? »Saj se niso končale še niti ene igre in ne moremo govoriti, kaj bo v prihodnje. Zdaj si želim le čim prej v sobo, kjer bi se v miru ulegla v posteljo in se spočila,« je iskreno priznala Tina Trstenjak, najboljša judoistka v kategoriji do 63 kilogramov na svetu.
Strogo in dosledno
Če pomislimo na strog režim vadbe pri trenerju Marjanu Fabjanu, je zanjo verjetno vsaka tekma pravi praznik. Po osvojeni medalji je odleglo tudi njenemu učitelju. »Občutki so fini, res lepi. Če ne bi osvojili kolajne in bi osvojili denimo dve peti mesti, sem prepričan, da po enem tednu nihče ne bi vedel za to. Sam pri sebi sem se zavedal, da medalja mora biti, in to zlata. Tako sva se tudi pripravljala. S Tino sva se osamila, umaknila sva se pred javnostjo. Storila sva to, kar mora napraviti prvak. Največji delež pri uspehu ima namreč psihološka priprava, da zdržiš vse to. Tini sem pred vsako borbo dejal, da greva do konca,« je svojo plat uspešne zgodbe opisal Fabjan, ki je razkril še eno podrobnost: »V času priprav sem imel težave z zdravjem. Morda sem že malce prestar in nisem mogel več kar tako prestati vseh pritiskov pred igrami. Toda Tina se je odločila, da bo osvojila zlato kolajno, zato ji je bilo treba pomagati, ji dati vse, kar je mogoče. Pri tem sem moral biti strog in dosleden.« Slovenski judo guru številka 1 je vse to prestal že z Urško Žolnir pred štirimi leti. So kakšne vzporednice? »Vsaka kolajna ima svoj lesk. Urškina medalja je bila prva zlata, bila je nekaj posebnega. Tinina je posebna na drug način, o vsaki medalji je možno napisati svojo zgodbo,« meni Fabjan, ki je postaja že serijski ustvarjalec olimpijskih zmagovalk. »Pa saj sem po poklicu zlatar in mi zlata najbolj paše,« se je namuznil strokovnjak svetovnega ugleda, ki ima svoj delež tudi pri olimpijskem zlatu Kosovarke Majlinde Kelmendi, zmagovalke v kategoriji do 52 kilogramov. Ta je pogosto vadila v njegovem centru Sankaku na Lopati pri Celju.
