Zdaj, ko lahko že (skoraj) potegnemo črto pod nastope slovenskih olimpijcev v Riu de Janeiru, je popolnoma jasno, da so bili najuspešnejši tiste športnice in tisti športniki, ki prihajajo iz tradicionalnih slovenskih okolij, torej klubov in športnih zvez, v katerih tako ali drugače delujejo ali so vanje vpeti tudi člani njihovih družin, očetje, mame, bratje, skratka, iz družinskih in prijateljskih okolij, v pozitivnem smislu, kajpak. In polnih žlahtnega amaterizma, ki žal izumira. Domišljam si, da se lahko v tem z nami kosajo le Skandinavci. Upam, da bodo država, fakulteta za šport in športni birokrati na ministrstvu za šport in še kje vendarle dovolj pametni in bodo končno spregledali, da je v vsestransko močnih klubih polno športnih entuziastov, volonterjev, neutrudnih klubskih funkcionarjev, ki so včasih lahko tudi naporni, a vendarle do konca predani športu in pripravljeni zanj narediti marsikaj, česar ne more odtehtati noben denar. Šport mora biti del civilne družbe, ne pa države in politike, ta ga mora le omogočiti in podpirati. Te dni sem nekje prebral, da je Rio prereven za olimpijske igre, Slovenija pa za vrhunski (profesionalni) šport. S tem se strinjam le delno: dokaz so kolajne v Riu prav v športih, v katerih sicer prevladujejo zgoraj omenjene posebnosti in vrline slovenskega športa; konec koncev je tudi rokomet značilna slovenska zgodba, kar poglejte, od kod prihajajo naši igralci, kako so se kalili, četudi zdaj večina z bogatimi pogodbami v tujih klubih.
Trebanjcu Mihi Zarabcu je bil rokomet položen v zibelko. Še ena tipična slovenska športna zgodba s podeželja, ki je sicer baza slovenskega rokometa. »Miha je vselej malone spal z žogo. Z mano je hodil na treninge, ko sem v Trebnjem treniral mlajše kategorije. Tako je vpleten v ta šport, da se ni moglo razplesti drugače, kot da tudi sam postane rokometaš,« pripoveduje Roman, nekdanji igralec – tako kot sin je bil srednji zunanji – in trener Trebnjega, ki je poleg domačega kluba ter Sviša iz Ivančne Gorice, kjer je trener trenutno, vodil še Dobovo, Grosuplje, Krko in Ribnico. »Če ne bi bilo očeta, tudi jaz ne bi sedel tule, niti z biološkega niti z rokometnega vidika,« pravi Miha, ob rokometnem biseru iz bližnje Sevnice, 19-letnem Blažu Jancu, in le malo starejšem Celjanu Blažu Blagotinšku prihodnost slovenskega rokometa.
Tako judo kot kajakaštvo in jadranje so športi, v katerih se pri nas ne vali veliko denarja, tudi največje šampionke in šampioni iz teh športov so skromni in čvrsto na tleh, četudi popolnoma predani, prav nič manjši profesionalci glede obveznosti in odrekanja od tujih profesionalcev, ki mlatijo milijone evrov. Kaj vse so pretrpeli in koliko so se žrtvovali Tina Trstenjak, Ana Velenšek, Peter Kauzer in Vasilij Žbogar, pa še marsikoga iz teh športov bi lahko dodali, vedo le oni in njihovi bližnji.
Seveda so nekateri očetje slovenskih vrhunskih športnikov zelo ambiciozni, včasih bolj brez dlake na jeziku kot njihove hčere in sinovi, šampioni. Zlasti tisti, ki so tudi sami tako ali drugače del športa, s katerim se ukvarja sin ali hčerka. Tako podpredsednik Jadralne zveze Slovenije Slavko Žbogar, oče Vasilija, nikoli ni skrival drznih načrtov na olimpijskih igrah. »Vsi pričakujemo odličje. Če gre Vasilij na OI, gre po medaljo, ne po četrto mesto,« je Slavko govoril pred igrami. Že res, da je Vasilijev trener Irec Trevor Millar, kondicijski pa Italijan Marzio Braida, oba sta vrhunska strokovnjaka, toda Vasilij se je takoj po osvojeni medalji še posebno in s solzami v očeh zahvalil domačim, zlasti bratu Juretu, ki je tudi v njegovem trenerskem štabu.
Kaj vse je hodilo po glavi nekdanjega kajakaša – slalomista na divjih vodah Petra Kauzerja iz zasavskega Hrastnika, trenerja sina Petra in tudi divjevodaša, pred olimpijsko tekmo v Riu, ni znano, verjetno je razmišljal podobno kot starejši Žbogar. Vsekakor je po tekmi izjavil, da upa, da bo zdaj mir v hiši. Kako so starši vpeti v šport otrok, priča tudi dejstvo, da je Petrova mama Anita vodja njegovih navijačev, ki v Evropi praviloma spremljajo hrastniškega matadorja, često je z njimi tudi župan Miran Jerič. Torej ni čudno, da je mlajši Kauzer že dolgo častni občan Hrastnika. Ob vrnitvi iz Ria se mu je v Hrastnik prišel poklonit tudi Matjaž Savšek, oče nesojenega dobitnika medalje, sijajnega kanuista in Kauzerjevega cimra – Benija Savška. Kajakaši so bili in bodo vedno ena družina.
Poseben primer pa je judoistični guru z Lopate tik Celja, Marjan Fabjan. O njem je bilo napisano že marsikaj, čeprav o sebi skoraj ne govori, pa tudi sicer ni ravno gostobeseden, le strogo gleda in se ne šali. Vsekakor je eden od največjih pozitivnih norcev (se opravičujem in upam, da mi naziva ne zameri, a tako se takim, kot je on, reče), ki jih sicer ne manjka v slovenskem športu – skratka, neverjeten je. Tudi on je svojevrsten oče svojih bork, nekoč Urške Žolnir in Lucije Polavder, zdaj Tine Trstenjak in Ane Velenšek. Pravi starši so svoja dekleta (in tudi fante) že zdavnaj zaupali Fabiju iz Judo kluba z’dežele Sankaku.
Za vrhunske dosežke slovenskih kajakašev in kajakašic na divjih in mirnih vodah v zadnjih dveh desetletjih je zelo zaslužen mož, okoli katerega se v kajaku vrti marsikaj, on je središče kajakaškega omrežja. To je direktor kajakaških reprezentanc Slovenije Andrej Jelenc, malo prek petdeset jih ima. Jelen, kot mu pravijo športni prijatelji, je zelo umirjen in preudaren mož, zanj velja, da zna (skoraj) vedno pravilno reagirati in ravnati ter po potrebi tudi pragmatično in brez pretirane evforije ukrepati. Evforija ga – če me spomin ne vara – še nikdar ni zanesla. Pred igrami v Riu je v krogu kajakaških prijateljev razglabljal, da bo zelo vesel, če bomo iz Brazilije prinesli eno medaljo. Natanko to se je tudi zgodilo. Ljubljančan, doma z Morosta (Barja), od koder je vrsta nekdanjih in sedanjih vrhunskih kajakašev in kajakašic, član kluba z Livade ob Ljubljanici, je bil med svojo športno kariero nadvse uspešen kanuist na divjih vodah. V spustu, ki ni olimpijska disciplina, je osvojil skoraj vse, tudi devet medalj na svetovnih prvenstvih ima, bil je svetovni prvak in je 1989. dobil Bloudkovo nagrado ter bil izbran za slovenskega športnika leta. Kajakaški šampion je po karieri diplomiral na fakulteti za šport in se posvetil trenerstvu. Bil je trener slovenske reprezentance v slalomu na divjih vodah in zraven pri vseh uspehih naših, in ga, hvalabogu, v tujino ne vleče. Pozneje, ko so se spremenile nekatere strokovne zadeve v našem kajaku na divjih vodah in so reprezentante, dekleta in fante, prevzeli individualni oziroma klubski trenerji, je Andrej postal direktor kajakaških reprezentanc. Že zdavnaj bi verjetno magistriral ali pa še kaj več, če njegov kajakaški delovnik ne bi trajal od 12 do 16 ur. Je tipičen primer slovenskega športnega garača, deklica za vse, brez katerega slovenskega vrhunskega športa in z njim medalj ne bi bilo. Družinski oče, z ženo Romi imata odraslo hčer Nino, diplomantko fakultete za družbene vede, ki je prav tako vpeta v kajakaški šport, tako slovenski kot mednarodni. |