Oblekel sem se pražnje, kolikor pač lahko ima novinarska duša na zalogi tako imenovanih lepših oblačil na tritedenski turneji po prizoriščih olimpijskih iger, kjer je edino pomembno biti pravočasen in priseben – na tekmi, v mešani coni za intervjuje, pri oddaji članka in v postelji. To zadnje je vselej misija nemogoče, če lovimo oceno odlično. Torej v petkovem večeru se je slovenska odprava v Riu de Janeiru v prešernem ozračju zbrala na vznemirljivi plaži Copacabana, v enem tistih lokalčkov na promenadi. V naši družbi so bile tudi štiri brhke brazilske plesalke, na mizah in šanku so se bohotile domače delicije, tudi športnikom in športnicam, ki so že vsi opravili s svojimi nastopi, je bilo dovoljena sproščena zabava.
V prvi vrsti smo se zbrali, da bi se še enkrat poklonili judoističnima junakinjama, zlati Tini Trstenjak in bronasti Ani Velenšek. A ju nismo dočakali. Pojasnilo na prvo žogo je bilo, da sta sicer s trenerjem Marjanom Fabjanom bili na poti iz predela Barra, kjer je olimpijska vas, na Copacabano, ki je oddaljena kakšno uro vožnje z avtobusom, če ni prometnega zamaška. Sicer ne vem, ali so naleteli na gnečo in zamudo ali je Fabjan preprosto dal prednost sprejemu, ki ga je priredila Mednarodna judo zveza ob koncu tekmovanja na tatamijih. Kar koli je že botrovalo njihovi odsotnosti na slovenskem večeru, ne morem mimo občutka, da smo Slovenci spet malce ponagajali sami sebi. Tako smo bili na kultni plaži okradeni za prijetne trenutke s Tino, Ano in Marjanom zunaj tekmovalne arene, kjer bi med klepetom zagotovo izvedeli še kakšno zanimivost iz njihovih priprav in tekem na OI. Da ne pišem o številnih fotografijah za neprecenljiv olimpijski spomin. Od petka je tako Copacabana zame le še sinonim za grenko olimpijsko izkušnjo s slovenskim pečatom.
Ne vem, kako se je lahko zgodil takšen flop in zakaj Slovenci tako premalo cenimo sami sebe. To nam med drugim razlagata selektor rokometašev Veselin Vujović in selektor odbojkarjev Andrea Giani. Zakaj ne moreta biti naša država in vse, kar je v zvezi z njo, za nas svetinja? Zakaj na lestvici prioritet na prvem mestu niso domovina, nacionalni ponos in vse, kar gre s tem vštric? Zakaj nam primanjkuje medsebojnega spoštovanja in povezanosti? Saj, saj, Tina in Ana sta osvojili kolajno, zato sta tudi bili v Riu. Toda šport je veliko več kot samo rezultat. To lahko dobitniki olimpijskih kolajn in njihovi kolegi spoznajo tudi na sprejemih doma in v tujini, kjer plapolajo slovenske zastave.