Jokali so tudi njegovi najbližji – prijatelji, Izolani in družinski člani, ki so ves torek trepetali in stiskali pesti, da bi Vasilij dobil tisto, kar si je zaslužil. Solz ni skrivala niti mama Dragica, s katero smo se pogovarjali le nekaj ur pred zmagoslavjem prvorojenca Vaska, kot mu pravijo domači. O Vasilijevem uspehu na olimpijskih igrah ni dvomil nihče, njegova mama pa se je na dan zmagoslavja družine Žbogar spomnila sinovih začetkov, prvih regat, vzponov in padcev, zaradi katerih je postal legenda slovenskega jadralstva.
Po očetovih stopinjah
»Bil je izredno živahen otrok. Ukvarjal se je z nogometom, rokometom, košarko, kolesarstvom, na koncu pa se je odločil za jadranje, saj je sledil očetu Slavku, ki je bil pozneje tudi njegov trener,« se spominja mama Dragica, ki je ob tem dodala, da je bil Vasilij vodljiv otrok, njegov oče pa mu je privzgojil skoraj špartansko disciplino in mu vseskozi govoril, da mora biti potrpežljiv, vztrajen, saj šampioni ne nastanejo čez noč, temveč po dolgih letih krvavega dela. »Vse to je Vasilij sprejemal, včasih se je negativno odzval, toda v njem sta se rodila trma in čut, da se samo z delom pride do rezultata.« Mati našega junaka se še danes spominja njegovega prvega uspeha. V času Jugoslavije je osvojil naslov državnega mladinskega prvaka v razredu optimist. S petnajstimi leti je šel v jadralni razred 470, jadral je v dvosedu, po štirih letih pa ga je zapustil član posadke. »Spominjam se, kot bi bilo včeraj, ko mu je oče svetoval, naj začne jadrati na laserju. Jasno je bilo, da mu ta jadrnica ni bila pisana na kožo. Bil je zelo razočaran, vendar druge rešitve ni bilo. S trdim delom in z leti se je jadrnici prilagodil in si leta 1998 priboril nastop na olimpijskih igrah v Sydneyju.« Takrat je pokazal zanimanje zanj irski trener Trevor Millar, ki je v Vasku videl idealnega krmarja in jadralca. Njuna skupna pot se je začela leta 2003, ko je Vasilij osvojil prvo zlato medaljo. Leto pozneje je zbirki dodal bronasto medaljo iz Aten, nato pa srebrno iz Pekinga leta 2008. Od takrat pa vse do danes je v razredu finn nanizal vrsto uspehov, ki jih je okronal z letošnjim srebrom.
»Bedela sem in čakala«
Vasilijeva karierna pot ni bila posuta z rožicami, a ker mu je družina vseskozi stala ob strani, je prepreke laže premagoval. Mama Dragica nam je zaupala, da ji je bilo najteže na začetku Vasilijeve kariere, saj mu z očetom nista mogla nuditi velike finančne podpore. »Na tekmovanja, ki so bila oddaljena po tisoč kilometrov in več, je potoval sam. Barko smo naložili na streho avtomobila in je šel na pot. Bilo me je izredno strah, saj nismo imeli mobilnikov, ni bilo navigacij, zato nismo vedeli, kje je in ali je srečno prispel na cilj. Nikoli se ni naspal. Utrujen od tekmovanj je šel takoj na pot, jaz pa sem bedela in čakala, ali bo srečno prispel. Na avtocestah so se takrat dogajale grde stvari, tudi kraje človeških organov, in zaradi vsega skupaj sem prebedela nič koliko noči,« nam je razkrila svoje največje strahove. Vse odsotnosti, trud in strahovi so končno poplačani, saj je Vasko s srebrno medaljo v velikem slogu zaključil svojo jadralsko pot. »To je bilo to. Pri svojih letih bi se težko še kosal s konkurenti, tako da je konec. Vesel pa sem, da sem končal na tak način. S kolajno, ki je nisem pričakoval. A zaradi tega je toliko bolj sladka,« je povedal ganjeni Vasilij, ki bo jadrnico pospravil in prodal ter se z družino odpravil na zaslužene počitnice.