V nedeljskem popoldnevu in večeru je slovensko športno javnost, ki budno spremlja dogajanje na olimpijskih igrah, vznemiril nastop mladega judoista Adriana Gomboca. Enaindvajsetletnika iz Rakičana, ki že šest let vadi v celjskem klubu Sankaku pod vodstvom Marijana Fabjana, judo scena dobro pozna, v Riu de Janeiru pa je Gomboc pritegnil pozornost širše javnosti s srčnimi borbami v kategoriji do 66 kilogramov, kjer se je vmešal v boj za medalje. Po treh prepričljivih zmagah ga je v polfinalu ustavil poznejši olimpijski prvak Fabio Basile, v repasažu za bron pa je bil boljši izkušeni Uzbekistanec Rišod Sobirov.
Po treh gladkih zmagah ste se ustavili v polfinalu. Kje tiči razlog za to?
»Mislim, da je bil moj pristop v vseh borbah pravi. Toda Italijan je bil hitrejši od mene, prehitel me je z napadi. Ko sem dobil prvo kazen, sem se moral odpreti, tako da je bilo zame vse težje. Kar se tiče repasaža, letos sem sicer Sobirova dvakrat premagal, toda na najpomembnejši tekmi mi pač ni uspelo. Verjetno so se izrazile tudi njegove izkušnje. V celoti svoj nastop ocenjujem kot uspešen, vendar ni tistega, kar bi bilo treba.«
Kako ste šli v zadnjo borbo, morda utrujeni?
»Psihološko sem bil dobro pripravljen, po porazu z Basilejem mi motivacija ni padla. Res pa je, da nisem imel več tiste surove moči. Nisem čutil utrujenosti, toda ko sem tekmeca zagrabil, to ni bilo to. Sicer mislim, da je bil vazari Sobirova sporen, davil me je pri čeljusti, ampak to je judo, nasprotnik je bil boljši.«
Ste mlad tekmovalec, peto mesto je velik uspeh in spodbuda, a vendarle ostaja grenak priokus.
»Seveda. Peto mesto je sicer fenomenalno, ampak na olimpijskih igrah nekaj šteje le medalja. Tudi jaz sem jo pričakoval. Toda zdaj nisem več tako močno razočaran kot takoj po borbi, ko se mi je skoraj podrl svet. Saj ne, hecam se (nasmeh).«
Kaj vam je rekla vaša trenerka Urška Žolnir?
»Pustila me je pri miru, da sem bil sam pri svojih mislih.«
Najbolje se borite prav na največjih tekmovanjih.
»Dobra psihološka priprava je moj najmočnejši adut. Na največjih tekmah sem pokazal najboljše borbe.«
Prvič ste na olimpijskih igrah. Kako ste doživljali vse skupaj zunaj dvorane?
»Moj sostanovalec v olimpijski vasi je Bojan Tokić. Judoisti smo znani po tem, da se dva, tri dni pred tekmo zapremo vase. Osredotočeni smo na svoje nastope. Teh pet minut borbe moraš biti res skoncentriran na vsako napako.«
Vaš trener iz kluba je Marjan Fabjan, tu pa vas je vodila Urška Žolnir. Kako poteka vaše sodelovanje?
»Fabjan je stric iz ozadja, ki poskrbi za vse programe dela. Na olimpijskih igrah je za nas fante poskrbela Urška, Fabjan je poskrbel za ženski del reprezentance, saj ne more sam voditi vse peterice.«
Zdaj imate pred očmi nove cilje, izzive.
»Seveda, v misli so se mi takoj prikradle olimpijske igre v Tokiu čez štiri leta, sploh ker sem bil zdaj tako blizu kolajni. So pa tu še druge tekme, mislim na medalje z evropskih in svetovnih prvenstev, ki jih še nimam. Morda bi bilo kar malo preveč, če bi začel z olimpijsko kolajno.«
Gombočev podvig brez nagrade
Adrian Gomboc je v prvem dvoboju s hitrim iponom premagal aktualnega evropskega prvaka Gruzijca Važo Margvelašvilija, nato je z dvema vazarijema odpravil Zambijca Matthewsa Punzo, v četrtfinalu pa je bil boljši še od Kanadčana Antoina Boucharda. V polfinalu je bil zanj usoden Fabio Basile, bronasti z letošnjega evropskega prvenstva, ki je v Riu prišel še do olimpijskega zlata. V boju za bron je Gomboca premagal Uzbekistanec Rišod Sobirov, dvakrat tudi že svetovni prvak ter bronast na OI v Pekingu 2008 in Londonu 2012. Zlato je v Riu osvojil Basile, ki je v finalu premagal Korejca Baula Ana. Bronasto kolajno je ob Sobirovu osvojil še Japonec Ebinuma Masaši.
Kolajna ne more uiti
Borbe in dosežek Adriana Gomboca so zagotovo velika spodbuda za reprezentančne kolege in kolegice. Tudi za Tino Trstenjak, ki bo na tatamije v Riu danes stopila kot prva favoritinja za zlato kolajno v kategorij do 63 kg. Anamari Velenšek bo kljub poškodbi kolena stisnila zobe v kategoriji do 78 kg, svoje ambicije ima tudi Mihael Žgank v kategoriji do 90 kg. »Vsi smo trenirali po istem programu. Mislim, da bi morali osvojiti vsaj eno medaljo, čeprav ne bi rad nikomur nalagal nobenega bremena. Toda vsi smo v svetovni špici,« je dejal Gomboc.