Ne vemo, ali se na železniški postaji v Hrastniku še vedno bohoti grafit Hrastnik je središče sveta, zagotovo pa so se v sredo v zasavskem mestu počutili, kot da so s svojim športnim junakom Petrom Kauzerjem v Riu de Janeiru, kjer je Kapsl osvojil tako dolgo in težko pričakovano olimpijsko kolajno. In skupaj so se počutili, kot da so v središču sveta. Samo to odličje je še manjkalo v zbirki nekdanjega dvakratnega svetovnega in evropskega prvaka, ki si je že pred časom zagotovil mesto med legendami svetovnega kajakaštva.
Na stadionu Whitewater je Kauzer v slalomu na divjih vodah priveslal do srebrne kolajne, le 17 stotink sekunde je bil od njega boljši Britanec Joseph Clarke, bronasto kolajno pa je osvojil Čeh Jiři Prskava. Hrastničan je odkrito napadal zlato kolajno v Pekingu 2008 in Londonu 2012, a je obakrat pogorel zaradi lastnih napak. Pred dvema letoma si je huje poškodoval rame, zato je bila pot do vrnitve med najboljše zelo trnova. V Braziliji je dočakal svoj veliki trenutek, nagrajen je bil za ves trud in potrpežljivost, za vero vase in pošten pristop do svoje športne ljubezni.
»Na startu sem bil miren, ves dan sem se spraševal, ali je to dobro ali slabo. Nisem se preveč zaletel na progo, po nekaj vratcih sem ujel ritem in potem speljal do konca. Na žalost mi je v 22., protitočnih vratcih nagajala voda in izgubil sem nekaj časa. Lahko da je to bilo odločilno v boju za zlato kolajno, lahko pa tudi da ne,« je Kauzer podoživel srebrno olimpijsko vožnjo, pred katero ni obujal spominov na grenke izkušnje s prejšnjih iger. »Življenje teče naprej. V športu doživiš vzpone in padce, imel sem velike vzpone na svetovnih in evropskih prvenstvih in v svetovnem pokalu, a tudi padce na olimpijadi, a ta krivulja se je enkrat morala obrniti navzgor. Preveč težko je bilo priti nazaj po tako hudi poškodbi rame na raven, na kateri sem zdaj. Prav zato si nisem dovolil, da bi se ukvarjal s tem, kaj se mi je zgodilo pred štirimi ali osmimi leti. Tokrat sem se sebi zahvalil za trud, da sem si priboril še tretji nastop na olimpijskih igrah in da sem v vsem skupaj užival.«
Zdaj je njegova zbirka kolajn popolna. Še bolj kot to ga veseli nekaj drugega: »Izpolnil sem obljubo svoji hčerki, saj sem ji dejal, da bom iz Brazilije prinesel presenečenje. Fajn je, da nisem prelomil te obljube.«
Veliko mu pomeni, da je žena Anja v Riu spremljala njegov uspeh. Doma se bo lažje dogovoril za nadaljevanje kariere. »V tem športu sem že 26 let, torej kaj potem pomenijo še štiri leta. Vem, da prihajajo mladi, a bom vztrajal in poskušal priti še na četrte olimpijske igre. Dokler bom užival v športu in dosegal rezultate kot zdaj in se bom sposoben kosati z mladimi, bom vztrajal. Dostikrat sem rekel, da je kajak moja prva ljubezen, in od nje se zelo težko ločiš (smeh).« Zbodli smo ga še, da je Raketa iz Hrastnika, ki je eden izmed njegovih vzdevkov, zdaj končno pristala na pisti uspehov. V smehu je odvrnil: »Ja, res je. Nobenih turbulenc ni bilo, danes je bil miren let.«
Takšen naj bo tudi njegov jutrišnji let iz Ria v Evropo z dragocenim olimpijskim tovorom. »Komaj čakam, da objamem hčerko. Ko se dobro odrežem, me običajno pokliče in reče: 'Oči, ti si car!'« (smeh).
| Nola spremenila vse »Po igrah v Londonu sem dobil hčerko Nolo. Takrat so se mi spremenile prioritete v življenju. Druge stvari niso več tako pomembne, važno je, da je hčerka zdrava in da se kot družina dobro razumemo ter da uživamo v življenju. Če imaš vse stvari v življenju urejene, če imaš podporo doma, ni težko vztrajati in dosegati takšnih rezultatov. Včasih je že dovolj kanček dvoma, ki te ustavi.« |
Hvaležen svojim najbližjim »Na žalost je v športu pa tudi drugje v življenju tako, da te vsi trepljajo po ramenih, ko si dober, ko dosegaš odlične rezultate in ti gre vse kot po maslu. Ko se poškoduješ, se marsikdo obrne stran in ostaneš sam. Če znaš to pravilno izkoristiti, se obdaš z ljudmi, ki jim zaupaš in jih imaš rad, oni pa te podpirajo, potem ni težko iti čez vse ovire. Zato sem hvaležen ženi in hčerki, ki mi polepšata vsak dan in me nasmejita, hvaležen sem očetu, zato ker z mano vztraja že ne vem koliko časa, hvaležen sem mami, pa svojim fizioterapevtom in vsej ekipi, da smo po dvajsetih letih spet osvojili olimpijsko kolajno za slovenski kajak. Prelitega je bilo veliko znoja, bilo je veliko nervoze, ali bo po Andražu Vehovarju še komu uspelo. Zdaj je kolajna tu,« je dejal Kauzer, ki je Vehovarjevo veslanje na OI v Atlanti leta 1996 spremljal z domačega kavča. |
