Kapetan odhaja s čisto vestjo, rad pa bi videl več predrznosti

Kapetan rokometne reprezentance Uroš Zorman je pri 36 letih sklenil kariero v dresu izbrane vrste na največjem možnem odru – olimpijskih igrah. Ob slovesu sta ga morda zmotila poraz in neuvrstitev v polfinale turnirja pod petimi krogi v Riu de Janeiru. Toda ne glede na to mu nihče ne more vzeti fantastičnega poldrugega desetletja v svetem dresu. Zbral je rekordnih 224 nastopov za reprezentanco, dosegel je 519 zadetkov. Od slovenskega dresa se poslavlja v sezoni, ko je s poljskim prvakom Kielce osvojil evropsko ligo prvakov.

V četrtfinalu ste morali priznati premoč Danski. Kje tiči razlog za to?

»Hoteli in pričakovali smo več. Nima smisla, da si izmišljamo toplo vodo. Ne iščem nobenega izgovora, toda mi smo premajhni, fizično prešibki, da bi odigrali na visoki ravni vseh šest tekem v dvanajstih dneh, tu pa so še treningi. To je naporno, ampak vedeli smo, da bo tako. Danes smo pregoreli v želji. Zavedali smo se, da lahko pridemo do uspeha, toda Danska je bila tokrat boljša. Še tiste priložnosti, ki smo si jih prigarali, sta njihova vratarja obranila in sanj je bilo konec.«

V prvem polčasu je še delovalo obetavno, držali ste priključek.

»Problem je bil v naših zrelih priložnostih, iz katerih nismo zadeli. Tako so lahko Danci večali prednost na dva, tri, štiri zadetke. V obrambi smo bili skromni. V prvem polčasu smo si priigrali tudi nekaj neumnih izključitev zaradi neizkušenosti. Proti takšnemu nasprotniku v četrtfinalu, kjer odločajo malenkosti, so to velike in pomembne stvari.«

Verjetno ste računali tudi na slovo od reprezentance s porazom, a ne s tako visokim. Je zato grenak priokus?

»Če bi mi kdo pred igrami ponudil slovo po četrtfinalu, bi sprejel z obema rokama. Toda po takšnih igrah v prvem delu mislim, da smo si zaslužili več, vendar tega nismo pokazali na igrišču. Danci so zasluženo v polfinalu. Igralci imamo čisto vest, domov gremo dvignjenih glav. Mislim, da smo v zadnjih štirih mesecih doma povzročili rokometno evforijo, sploh te zadnje dni je Slovenija živela z nami. To je najbolj pomembno, da smo razbili zid med rokometom in ljudmi, da so videli, da smo tudi mi iz krvi in mesa. Pokazali smo pripadnost, patriotizem, srčnost, borbenost, to pa so vrline, ki štejejo. V 60 minutah se tega ne da izničiti ali vreči stran. Od tu naprej je treba nadaljevati, seveda brez mene.«

Vaša reprezentančna pot se je končala pri 224 nastopih.

»Nisem štel tekem. Mirne vesti grem v reprezentančni pokoj. Sanjali smo o drugačnem rezultatu, realnost pa je nekaj povsem drugega. Ponosen sem, da sem bil kapetan reprezentance, kapetan takšnega kolektiva, kot je naš.«

Kam bi uvrstili ta turnir v svoji bogati reprezentančni zgodbi?

»Po rezultatu je lahko to tretji turnir. Imamo srebrno medaljo z EP, četrto mesto s svetovnega prvenstva, zdaj pa smo prišli do četrtfinala olimpijskega turnirja. Toda po kolektivu, njegovem duhu in igrah je to morda kar naš najboljši turnir ali pa je takoj za svetovnim prvenstvom v Španiji, kjer smo z všečno in hitro igro prišli do polfinala. Tu žal nismo. Toda to je preteklost, nanjo se nima smisla ozirati, treba je gledati v prihodnost. Pred fanti je lepa prihodnost, upam, da so se na tej tekmi kaj naučili, da bodo lahko uspešno nadaljevali. Verjamem, da bodo na vseh prvenstvih med najboljšimi ekipami, če bodo tako pridno trenirali še naprej.«

Vodilo vas je devet selektorjev. Bi koga izpostavili?

»Vsak od njih je nekaj posebnega. Tako kot klubski trenerji so mi tudi oni nekaj dali v moji karieri. Od vsakega sem se nekaj naučil, vsakemu izmed njih se lahko zahvalim za ponujene priložnosti, ki sem jih dobil.«

Za kaj mora reprezentanca največ delati, ko vas ne bo več zraven? Kaj še manjka poleg izkušenj?

»Sicer je to bolj vprašanje za njih. Morda jim manjka nekoliko dodatne pozitivne predrznosti. Ko se bodo še to naučili, bodo uspehi tu. Seveda so nujno potrebne izkušnje. Videli ste, da smo v prvih 15 minutah tekme z Dansko imeli tri tako neumne izključitve, da bolj neumne ne bi mogle biti. Ko bodo obvladali še to, bo vse lažje. Vse to je stvar izkušenj.«

Vas bomo v prihodnosti videli v izbrani vrsti v kakšni drugi vlogi?

»To za zdaj puščam ob strani, čeprav imam ambicije glede tega. Toda s klubom imam še veljavno pogodbo, tako da bi se o tem pogovarjal pozneje.«

Kako dolgo še nameravate vztrajali na igrišču?

»Če sodimo po tem, kar sem odigral v zadnjem obdobju, bi še lahko igral nekaj časa. Glava je že nekoliko utrujena, čeprav sem fizično v dobrem stanju, saj sem v zrelejših igralskih letih več pazil pri prehrani in načinu življenja. Očitno mi je prijalo. Imam še eno leto pogodbe s klubom, videli bomo, kako se bodo odvijale stvari. To ni vprašanje samo zame, tu je še moja družina. Otroci so starejši, počasi prihajajo v puberteto, zato velja razmisliti tudi v tej smeri. Težko je, prevevajo me različne misli. Ni čisto lahko reči grem, hvala lepa, adijo. (Tu je obmoknil, pogoltnil cmok v grlu in zadrževal solze.) Določene stvari bodo zagotovo še prišle za mano.«