Kajakaštvo je v Sloveniji že izgubilo prejšnji rang

LJUBLJANA – Primorska je zgodovinsko in naravno svetovno znana. Bistra hči planin zapeljuje, soška fronta pa je ovekovečena tudi s pisateljskim peresom Ernesta Hemingwaya. Soča je tudi športni izvor, kajakaški šport se živahno energijsko pretoči v klub Soške elektrarne. Ker so Primorci dali veliko junakov brzic, v luči zadnjega slovenskega olimpijskega uspeha izpostavljamo enega od asov. Ker pa Soča nekje izvira, ima tudi Fedja Marušič zgodbo o svojih športnih začetkih v Solkanu. »Glede na to, da sem se naučil plavati na jezu, na divji vodi, sem se tudi srečal s kajakaši. V petem razredu osnovne šole smo imeli športni dan, ogled kajakaškega kluba in veslanje, nato sem se vključil v tečaj. Takrat je bil klub še pri Mrzleku, kjer je zdaj jezero, in začel sem veslati. To me je pritegnilo in po dveh letih še vseh drugih mogočih dejavnosti sem se odločil, da bom treniral kajak.« Nadarjenost se je v boju z brzicami prelila v kakovost; Fedja Marušič je nastopil na dveh olimpijskih igrah. V Atlanti leta 1996, tam si je Andraž Vehovar na divji vodi prijahal srebrno odličje, je bil Primorec 26., štiri leta pozneje v Penrithu, gre seveda za sydneyske OI, si je priveslal 15. mesto. Okinčal se je v ekipni kajakaški preizkušnji na svetovnih prvenstvih v letih 1995 in 1999; tako v Nottinghamu kot Seu d'Urgellu so mu za vrat obesili srebrno žlahtno kovino. Na prvenstvih stare celine 1998. v Roudnicah nad Labem in dve leti pozneje v Mezzani pa si je po ekipnem slovenskem boju z brzicami prislužil bron in srebro.

A olimpijske brzice so gotovo tisti lesk deroče vode, ki ga ima le bistra hči planin. »Na Atlanto sem zaradi razočaranja na tekmi kar nekako pozabil oziroma pomaknil globlje v spomin. Olimpijske igre so pač največja tekma za vse športnike, to se tudi čuti. Drugačna energija je, takrat smo vsi visoko motivirani,« je že znano športnoolimpijsko počutje opisal solkanski jezdec na divji vodi. Svet tehnološko napreduje, današnji kajakaški šport ima druge adute kot tisti iz Marušičevih časov. »Kot pri vsakem športu je šel razvoj naprej. Denimo materiali, iz katerih so narejeni čolni, ti so tudi krajši. Pri treningu se uvajajo nove metode, vedno več je profesionalizma. Pri odzivnosti in medijski zanimivosti današnji kajakaški šport nekako caplja, tudi organiziranost mednarodne zveze že nekaj let stoji na mestu. Kajakaštvo na ravni zveze ni naredilo preboja med bolj zanimive športe. Tudi v Sloveniji je v množici športov, ki so se pojavili, kar nekako izgubilo prejšnji rang. Včasih, denimo pred 25 leti, je bilo precej višje, zdaj se morajo v tej množici športov vsi boriti za svoje mesto in medijsko pozornost,« je bil kritičen Fedja Marušič. »Pozornost mladine je težko usmeriti in jo prepričati, da se je na eni stopnji pač treba odločiti. Če želiš vrhunski rezultat, se je treba nečemu odreči, se bolj posvetiti stvari. Pozornost je danes preveč razdrobljena.«

Utrditev živcev

Tradicija slovenskih kajakašev in kanuistov pa se, če smo malce etnološki, uspešno prenaša iz roda v rod. »Tradicija se mora nadaljevati, predvsem zato, ker ti klubi in tradicionalni centri imajo ljudi, znanje, ki se je dolgo nabiralo. Škoda je, da se to pretrga. Je pa res, da so včasih klubi zajemali in nabrali dovolj potencialov iz bližnjega okolja, zdaj pa niso več toliko povezani z lokalnim okoljem. V prestolnici v klub prihajajo otroci z vseh mogočih koncev Ljubljane, največkrat jih pripeljejo starši. Ti imajo morda večje ambicije. V Tacnu bi, znotraj relacij, ko se otroci na trening lahko sami pripeljejo s kolesi in se jim pusti samostojnost, lahko dobili dovolj potencialnih bodočih vrhunskih športnikov. A videti je, da so pač takšni časi. Podobne težave imajo denimo na Bledu, kjer ne morejo več pridobiti veslačev. Stvari se spreminjajo, zato se je treba prilagoditi,« Fedja ve, v čem je težava sodobne Slovenije.

No, Petru Kauzerju pa se je v Riu de Janeiru na njegovih tretjih olimpijskih igrah le uspelo zavihteti na stopničko, ki prinaša odličje – nagrada je bila srebrnega leska. »Finalne vožnje so bile odlične, bila je tudi dobra dramaturgija. Menim, da mora biti Peter z razpletom tekme zelo zadovoljen. Nekdo je bil pač hitrejši, on pa je odpeljal tako, kot je zmogel. Kauzer ima živce, dve negativni olimpijski izkušnji sta ga zagotovo utrdili. Moramo vedeti, da je bil dvakrat svetovni prvak, v vrhu je že kar nekaj časa. Tudi vrnitev po poškodbi ni preprosta, družina pa mu je malce preusmerila pozornost na druge obveznosti. Peter je zrel tekmovalec in se zna pripraviti. Ni več toliko hitrejši od drugih, kot je bil denimo v Pekingu, v Riu pa je bil dovolj hiter, da se je bil zmožen bojevati za katero koli medaljo. Proga je bila takšna, da se je bilo treba na njej pošteno potruditi in garati. Kauzer je v Riu znal odtekmovati. Zanimivo je bilo to, da je bila olimpijska proga po dolgem času takšna, da je tudi bolj laičnim gledalcem omogočala, da so videli razliko, kdo resnično hitro vesla in kje tekmovalci delajo napake. Kajti če je postavitev proge prezahtevna, moraš biti res izurjen, da ločiš, kdo izbira najboljšo linijo. Dogajajo se velike napake, zgrešena vratca, tekmovanje v Riu pa je bilo preprosto razumljivo tudi za navadne gledalce. In zaradi tega zanimivo, to je smer, v katero bi se ta šport moral razvijati,« poznavalsko meni naš nekdanji as.

Mešani občutki

Seveda smo morali omeniti kajakaški olimpijski žlahtni prvenec, srebro Andraža Vehovarja iz Atlante, z olimpijade, kjer je veslal tudi Fedja Marušič. Je možno povleči kakšne primerjave s Kauzerjevim srebrom? »Andraž se je vedno znal psihološko pripraviti in je izkoristil priložnost, kot jo imajo na tekmovanjih vsi. Glede na Petrovo kakovost in izkušnje bi bilo že res hudo, če te medalje ne bi osvojil,« je ocenil zdaj trener v Kajak kanu klubu Tacen. Klubski član je tudi Benjamin Savšek. Veliki kanuistični up za olimpijsko kolajno je v Braziliji v finalu priveslal do šestega mesta, dvojec Luka Božič in Sašo Taljat do sedmega, Urša Kragelj je bila v kajaku deveta. »Beniju se ni izšlo, tako kot je menil, da se bo. Čeprav je to lep rezultat. Vso sezono verjetno ni dobil prave potrditve, ni bil takšen kot bil v preteklih letih in je na olimpijado odšel z malce mešanimi občutki. Beni ima izjemno dober občutek za veslanje in vodenje čolna po vodi. To je zanj velika prednost pred drugimi, užitek ga je gledati veslati. Ko je v dobrem stanju, so njegove linije vožnje videti zelo preproste in lahkotne. Pri kajakašicah je bilo tako, da je na takšni progi potrebnega malce več dirkanja, veslanja, in ne le zanašanja na dobre občutke.«

To je Fedja Marušič navrgel že s trenerskega stališča. »Trenerstvo je lep poklic, ima pozitivne in negativne strani. Res je, da že težko najdem pravo motivacijo, da bi v trenerskem delu naredil nekakšen presežek. Ko to delo postane rutinsko, menim, da nisi več dober. Zdaj iščem neke druge izzive,« zna povedati Primorec, ki se je pred dobrimi petimi leti s kajakom po rekah in morju odpravil okoli Balkana. »Kajakaštvo kot šport mi je povsem v redu, vendar sem se malce prenasitil vsakodnevne rutine treningov, tekmovalnih poligonov, tekmovanj in potovanj na bolj ali manj vedno ista prizorišča,« je za konec svobodnega duha na plan dal nekdanji vrhunski kajakaš Fedja Marušič.