Medijska vas v predelu Barra velemesta Ria de Janeira je ta čas prenočitvena baza za stotine novinarjev z vsega sveta, preostali so razpršeni po mestu. Naselje sestavlja kopica novozgrajenih, še ne povsem dokončanih ali malomarno zaključenih zgradb, zato na hodniku in v liftu nonstop srečujem vodovodarje, električarje in druge mojstre, ki sproti rešujejo, kar se rešiti da.
Na dvorišču so postavili velik šotor, v katerem je priložnostna trgovina, kjer oblikujejo cene po občutku oziroma povpraševanju. Pločevinka piva je najprej stala 6 realov (nekaj pod dva evra), a so ceno po nekaj dneh elegantno dvignili na 8 realov. V prav tako priložnostnem baru streljaj stran je pivo vredno 12 realov. Ob apartmaju so nam ponudili še zajtrk (jasno, v šotoru), kar na noč stane okrog 240 evrov na osebo. Mimogrede: cene hotelov v Riu v času OI so v povprečju poskočile za 230 odstotkov!
Igre so megalomanski, finančno neizplačljiv projekt za vse prireditelje v zadnjih desetletjih. Da na koncu vse izpade pozitivno, vključijo učinke s področij, kot so turizem, promocija, večja zaposlenost kot pred igrami, splošni zagon za gospodarstvo in boljšo družbeno klimo v državi. Braziliji so organizacijo OI zaupali leta 2009, ko je država doživljala gospodarski razcvet, že pred dvema letoma pa je bilo tukaj v času svetovnega nogometnega prvenstva čutiti krizo in nezadovoljstvo prebivalcev zaradi predragih športnih projektov. Zdaj je vse še slabše.
Igre se še niti začele niso, pa imajo organizatorji že približno 135 milijonov evrov minusa. Uradno celoten proračun iger znaša 10,4 milijarde evrov, neposredno s športom je povezanih 4,6 milijarde evrov, preostalo gre na račun infrastrukturnih projektov (gradnja podzemne železnice, cest, …), ki so domena zasebnih investitorjev. Načrtovani proračun so presegli za 51 odstotkov, zvezna država Rio de Janeiro, ki mora zapolniti četrtino budžeta, je tako rekoč bankrotirala. Pred igrami so zaprosili za finančno injekcijo vlade, da lahko sploh plačajo javne delavce, tudi policijo in vojsko, ki imata z igrami precej dela.
Medtem revni prebivalci mesta, ki so v veliki večini med 12,5 milijona dušami, ohranjajo nasmeh na obrazu in neizmerno voljo do življenja, polnega sambe, bossa nove, nogometa in sprotne iznajdljivosti. Tudi najcenejša olimpijska vstopnica za 20 realov je za njih le želja. Malo koga zanima, da je prek 22.000 družin moralo v zadnjih šestih letih zapustiti svoje domove zaradi gradbenih projektov, povezanih z OI. Seveda ni zagotovila, da so na boljšem. Te skromne, a ponosne ljudi v prvi vrsti skrbi, da obiskovalci iz Ria ne bi odšli s slabimi vtisi. Priletni gospod Sergio mi je ob pivu v eni izmed redkih špelunk na Copacabani s pomočjo Googlovega prevajalnika na telefonu sporočil: »Samo nekateri Brazilci so kriminalci. Ne sodite nas po njih. Smo dobri ljudje in radi bi, da se imate pri nas lepo.« Dal sem za rundo.
