Medtem ko berete te vrstice, nad Atlantikom letim proti evropskemu dnevu, poln prijetnih vtisov z olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Verjamem, da svojih še niso strnili niti glavni slovenski junaki – zlata Tina Trstenjak, srebrna Peter Kauzer in Vasilij Žbogar ter bronasta Ana Velenšek – niti tisti, ki so se iz Brazilije vrnili razočarani zaradi neizpolnjenih ciljev. Najhuje je tistim, ki so zamudili zadnjo priložnost, da bi se uvrstili med nesmrtne olimpijce, nekateri pa so že nabrušeni, da v naslednjem štiriletnem obdobju bogatejši za nove izkušnje storijo vse za vzpon na oder za zmagovalce v Tokiu 2020. Tudi predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS) Bogdan Gabrovec je že napovedal, da na Japonskem pričakuje še večje uspehe slovenske reprezentance. Tokrat je bil s svojo napovedjo šestih slovenskih kolajn najbližje od vseh prognostikov. Naj na tem področju ostane še naprej v tako dobri formi.
Iz slovenske olimpijske družine so se odzvali na moje pisanje o tem, kako smo pogrešali Trstenjakovo in Velenškovo na simpatičnem sprejemu OKS na sloviti plaži Copacabana. Zaradi izražanja razočaranja, ker tisti večer zaradi komunikacijskega šuma in logistične nespretnosti junakinji s tatamijev nista prispeli na protokolarno druženje s preostalimi športniki, sponzorji, novinarji in drugimi gosti, ni treba nikogar pribijati na križ. Naj bo to dobra šola za naprej, ko gre za tankočutno tkanje vezi med krovno organizacijo, poslovnimi partnerji, mediji in navijači. Nekdo pač ni dobro opravil domače naloge, samokritičnost je dobrodošla tudi takrat, ko gre za pomembne malenkosti. Hkrati pa ne moremo niti nočemo zamolčati, da so bili športniki zadovoljni s podporo OKS med pripravami na igre ter da je tudi v Braziliji vse v glavnem potekalo brez večjih težav.
Še dolgo po igrah v fantastičnem mestu se mi bo naježila koža, ko se bom spomnil na Tinine jeklene prijeme, noro jezdenje brzic Rakete iz Hrastnika, Vaskove taktične manevre v zalivu Guanabara in na odprtem morju, Anino nadčloveško prenašanje bolečin zaradi poškodovanega kolena pa evforije in poenotenja naroda, ki so ju sprožili tudi rokometaši in drugi slovenski asi s svojimi podvigi. Ti sicer niso bili nagrajeni s kolajnami, a so Slovence navdali s ponosom in jim dali vedeti, da znajo in zmorejo, če ob sledenju svojim sanjam močno verjamejo v to, kar počnejo. Adijo, Rio! Dal si nam veliko.
