Zveza še ni plačala Sari za medaljo

Peking je dal slovenskemu plavanju tisto, kar mu je do tedaj še manjkalo – medaljo. Srebro se je 13. avgusta 2008 z zlatim sijajem svetilo okoli vratu tedaj komaj 20-letne gorenjske plavalne princese Sare Isakovič. Segla je po srebru na 200 metrov prosto, pred njo je bila le Italijanka Federica Pellegrini, bron je šel domačinki Džijing Pang. Trojec je plaval bolje od svetovnega rekorda.

Še danes, skoraj štiri leta po dosežku, pa Plavalni zvezi Slovenije (PZS) ni uspelo plačati vsega, kar si je Sara priplavala oziroma kar so ji obljubili. Obljubili so ji 30 tisočakov, a so jih do danes nakazali le 18.000. Od tega je za polovico (15.000) poskrbel nekdanji predsednik PZS Darjan Petrič, tri pa je prispevalo sedanje vodstvo z Miranom Kosom. Zveza je Sari še vedno dolžna 12.000. »Ne drži,« je na naše vprašanje v telefonskem sporočilu z dopusta odgovoril predsednik zveze Kos, vendar očitno brije norce iz Sare, ki si tega ni zaslužila. A to ni tisto, kar tare našo olimpijko, ki je optimizem ne zapušča kljub težavam: »V četrtek sem izvedela, da bioterapevta Braneta Skubica ne bo z nami na igrah v Londonu. Tako sem se ujezila, da sem rabila ves dan, da sem se pomirila.« Priljubljeni Lungo ji je stal ob strani v Pekingu in jo psihično pripravil. Letos je na državnem prvenstvu malodane zagrozila, da ne gre v London, če Skubica ne bo v odpravi. Pa njene volje niso upoštevali. Po eni strani se je pač sprijaznila z danim dejstvom, a po drugi jo boli – to je kar v posmeh slovenskemu vrhunskemu športu –, ker so ji pred dvema tednoma obljubili, da bo Lungo poleg! Zdaj mu niso uredili niti akreditacije. Težava je še toliko večja, ker sta bila od marca v rednih stikih, Sara pa je rasla tudi energijsko predvsem zavoljo Lunga, ki je bil tudi boter pekinškega odličja. Srebrna olimpijka si tega prav gotovo ni zaslužila.