BLED, LJUBLJANA – Denis Žvegelj je bil eden tistih, ki so imeli privilegij, da so pred 20 leti pisali zgodovino slovenskega športa. V čolnu z Iztokom Čopom sta se dokopala do prve olimpijske kolajne, pred njima sta prej v cilj prišli posadki Velike Britanije in Nemčije. Danes 42-letni Denis je bil poleg tudi v Atlanti. V četvercu je bil četrti, saj mu je le malo zmanjkalo do drugega odličja. Na doseženo je ponosen. Ne skriva pa, da sta šla z Iztokom v Barcelono po zlato. »Bila sva polna sebe, mlada, morda celo kar malce revolucionarja, prepričana o zmagi.« Na koncu se je bilo treba zadovoljiti z bronom. »Res sva bila srečna in imela sva srečo, da sva živela v takšnih časih. To so bili trenutki sprememb. Tudi zavoljo takšnih okoliščin daš lahko še več od sebe kot sicer.« Kaj pa je dala medalja Denisu? »Na tujem ima izjemen pomen. Še posebno ko iščeš službo ali zgolj poslovno priložnost. Če izvedo, da imaš medaljo, nate takoj gledajo drugače. Pridobiš veljavo in spoštovanje.« Žvegelj poudari, da se na tujem nemudoma zavedo športnikovih odlik, na primer: »Če si segel po odličju, potem si nekaj posebnega.«
Velika izkušnja
Denis ne skriva, da mu je tudi to pomagalo v poslovnih vodah. »Olimpijske igre so mi dale veliko. Predvsem pa energijo in izkušnjo – če sem zmogel takšne napore, kot jih prinese šport, te to obogati s prepotrebnimi izkušnjami za življenje, družino, zakon, posel …« Takrat so bili drugi časi. Optimizem pa tudi volja do življenja v družbi sta bila na vsakem koraku. Država je bila komaj rojena, ponosa na sončni strani Alp je bilo za izvoz. »To je bil velik uspeh, vsa država je bila z nami, dihala je … Lepi časi so bili.« Takrat so bili ravno veslači tisti, ki so prinašali medalje. »Danes se je ta razpon športnikov na srečo razširil,« pristavi Denis, ki se tudi spomni veselja ob kolajni. Takšna konkretna, nič kaj recesijska je bila tudi zabava, na njej pa tudi politični vrh s predsednikom Milanom Kučanom in ministrom Jelkom Kacinom. »Bilo je prijetno, vse pa v znamenju zanosa in ponosa, povsem druga pesem, kot ko prevladujejo zdrahe.«
Predsednik verjame
Danes sta tiha favorita za kolajno v Londonu tudi Denisov sovoznik iz Barcelone Iztok Čop ter nekaj mlajši Luka Špik. »Nič kaj živčen nisem, saj povsem zaupam slovenski posadki Čop-Špik. Prepričan sem, da lahko sežeta do medalje, čeprav mi je še kako jasno, da je konkurenca izjemna,« optimizma in v slovenski dvojec položenih upov ne skriva predsednik Veslaške zveze Slovenije, zavedajoč se, da se je svetovni vrh krepko razširil. »Jasno mi je, to odličje bo lovilo šest ali sedem čolnov.«
Na študij v ZDA
Da je Denis veslač, ni nič presenetljivega. Bled je veslaška meka, povrhu vsega je bil z veslom v čolnu tudi Denisov oče. Po velikem uspehu v Barceloni pa je hotel več, združiti šport s študijem in narediti korak naprej pri osebnostni rasti. Takšen je bil vedno, zato ni čudno, da je šel po novo znanje prek velike luže v Boston. »To so bila najlepša leta,« pravi. Ni bil edini, v teh časih je šlo na drugi konec sveta tudi nekaj Hrvatov. V Ameriki mu je uspelo, da se je lahko povsem posvetil študiju (strojništvo) in treningu, saj so Američani sistem krepko in povsem prilagodili usklajevanju obeh dejavnosti. Konkurenca v razredu, okoli 50 jih je bilo, pa je vse gnala naprej. »Če zmore kolega, bom tudi jaz!« si je večkrat rekel Žvegelj v tistih dneh. Ko se je vrnil, je še naprej veslal, leta 1998 pa končal kariero. Lotil se je zasebnega posla, v katerem je aktiven in uspešen še danes.
Skeptični ob imenovanju
Marca 2009 je postal predsednik Veslaške zveze Slovenije. »Scene nisem poznal,« prizna in razkrije, da se je podal v neznano. »A ker sem bil preskrbljen in uspešen v poslu, sem se odločil, da sprejmem izziv.« Sprva so ga nekateri gledali malce postrani, saj so ga poznali le kot mladega fanta iz čolna. Skepsa in nezaupanje sta kmalu izginila. Denis si je v teh letih ustvaril družino. Otroci so se zapisali športu. »To je dobrina, ki jo potrebujejo. Šport pa jim na prijeten način pojasni, da se vsega ne da kupiti. Medalj prav gotovo ne,« prikaže življenjsko prvino športa. Najstarejši Žvegljev je veslač, preostala dva plavalca, hči pa umetnostna drsalka. »So v letih, ko vse preizkušajo, in prav je tako,« je oče ponosen na celoten kvartet, za najstarejšega pa pravi, »da je očeta prekosil že v vsem, le še v veslanju ne«. Vlado Kreslin bi v svoji zimzeleni pesmi dejal nekako takole: »Še je čas …« In res je tako, ata Žvegelj bo poskrbel za boljši jutri veslanja, sin Gal pa naj osvaja medalje. Tako kot je počel oče.
