Legendarni strelec Debevec je še vedno lačen uspehov

Rajmond Debevec je legenda slovenskega športa. Velika in izjemna. Številke ne povedo veliko, a kljub temu zajamejo nekaj te veličine. Mineva 28 let, odkar je bil prvič na olimpijskih igrah. Leta 1992 mu je pripadla čast, da nosi slovensko zastavo na igrah v Barceloni. Iz Sidneyja (2000) in Pekinga (2008) se je vrnil z medaljo. Zlato in bronasto.
Z malokalibrsko puško v trojnem položaju si je pristreljal največ veselja. Tako v Avstraliji kot v Aziji. Tudi danes je z mislimi pri totalnem treningu, saj kuje taktiko in formo za odhod v London. »Vse gre po načrtih. Bil sem na pripravah v Novem Sadu, kjer sem pilil formo skupaj s konkurenti iz več držav.« Po vrnitvi iz Novega Sada je nadaljeval delo na domačem strelišču, kjer je minuli vikend potekalo državno prvenstvo. Po tednu v Ljubljani pa ga že čaka pot na tuje. »Šestnajstega julija odpotujem na zaključne priprave v London, kjer bom ostal do nastopov 3. in 6. avgusta.« Pove, da forma za zdaj še ni dovolj dobra, a do nastopov je še ves mesec: »Nekaj je še piljenja tehnike, v Londonu pa bom na pripravah na olimpijskem strelišču poskušal naštudirati vetrovne razmere in temu primerno izbrati pravo taktiko za nastop.« Izkušeni Debevec ne stavi na srečo ali sedmi čut, vse bo odvisno od znanja in bogatih izkušenj: »Ne zanašam se na sedmi čut. Na tekmi bom dal vse od sebe, vendar je uvrstitev odvisna tudi od pripravljenosti konkurentov.«

Igre št. 8

Olimpijsko areno je prvič okusil leta 1984 v Združenih državah Amerike, potem pa so sledili Seul, Barcelona, Atlanta, Sidney, Peking in Atene, vse do evropskega Londona. »Vsak nastop na OI je zgodba zase in vseh sedem do zdaj mi je ostalo v lepem spominu. Najpomembnejša se mi zdijo prijateljstva, ki sem jih stkal in jih negujem.«

Izkušnje dodajo tudi to, da iger ne dojema več čustveno ampak kot posel. »Ukvarjanje s strelskim športom je moj poklic, ki ga opravljam z veliko vnemo. Nastop na igrah pa je vedno vrhunec štiriletnega cikla in kazalnik uspešnosti.« Kolajne se je načakal. Na petih igrah je segel najvišje. »Obnovljeno sodelovanje s proizvajalcem nabojev Eley leta 1991 in s prvikrat testiranimi naboji za mojo puško na testnem strelišču v Birminghamu je vodilo k največjemu dosežku moje dolgoletne strelske kariere – osvojitvi zlate kolajne z novim olimpijskim rekordom z MK-puško v trojnem položaju na Olimpijskih igrah v Sydneyju 2000,« je še danes ponosen. Z nekaj grenkobe se spomni strela v Atenah, ki mu je leta 2004 odnesel drugo zlato in ga posadil na četrto mesto, a se je leta 2008 vse vrnilo v Pekingu. »Po izjemno razburljivem finalu sem na olimpijskih igrah v Pekingu v trojnem položaju osvojil bronasto kolajno.«
Vprašamo ga, kaj mu je dala, morda tudi odprla, zlata, pa tudi bronasta, kolajna. »Zmagati na OI je sen vsakega športnika in zmaga v Sydneyju je zagotovo vrhunec moje kariere.« Kljub številnim pomladim je še vedno lačen uspeha: »Ambicije so ostale in s kolajno sem dobil celo nov zagon.«

Z olimpijsko kolajno se ne da obogateti

Proslave prve kolajne se 49-letni Debevec niti ne spomni več: »Sydneyjske igre so že tako daleč za mano, da je proslavljanje takratne zmage le kamenček v mozaiku spominov, saj sem imel po tem dogodku še veliko priložnosti za slavje.« Sta pa obe odličji zavzeli posebno mesto v dnevni sobi. »V roke jo primejo predvsem obiskovalci, ki take priložnosti niso imeli, sam pa bolj redkokdaj,« še dodaja. Ob koncu pa iskreno športno pove: »Tak uspeh zagotovo znatno dvigne prepoznavnost v Sloveniji, dvigne ugled in odpre tudi kakšna vrata. Tudi nekaj nagrad je bilo, a resnično obogateti se s tem v Sloveniji ne da.«
Da pa so bili včasih boljši časi za športnike, pa je tudi že več let stara resnica: »Pred 20 leti, ko se je Slovenija šele osamosvojila, je bilo več entuziazma, Slovenci smo se bolj poistovetili z uspehi posameznikov. Zdaj pa se v medijih pojavljamo vse manj, v glavnem pa lahko spremljamo formulo 1 in dogajanja v ameriških ligah.«

Ob strani mu stoji družina, v zakonu z ženo Metko sta se rodila sinova Matej in Andrej. Rajmond prihaja iz Postojne, kjer je leta 1971 začel svojo športno pot, prvi naslov pa datira v davno leto 1975 – pionirski prvak s serijsko zračno puško. Istega leta se je družina odselila v Ljubljano, kjer je začel svojo bogato športno pot, pod uspehe pa se je podpisoval s trenerjem Lojzetom Mikoličem. Še danes ima v lasti olimpijski rekord iz Sidneyja z MK v trojnem položaju (1177 krogov), štirikrat je bil zmagovalec svetovnega pokala v tej disciplini (1992, 1993, 2003, 2006), v svetovnem pokalu pa je zbral 27 zmag. Ni še rekel zadnje, manjka mu še olimpijsko srebro. Ga bo prinesel iz Londona?