Primož Kozmus se je z metom kladiva v Pekingu postavil na Olimp svetovne atletike. Orodje je v Ptičjem gnezdu 17. avgusta 2008 zalučal 82,02 metra daleč. »Ta Peking ... Spomini so prijetni. Tu sem dosegel vrh svoje kariere,« sporoča Kozmus, ki smo ga ujeli na Češkem. V mestu Nymburk, slovenskim ljubiteljem športa je znan zaradi košarkarskega kluba, ki je še lani igral v košarkarski ligi ABA, atletski krogi pa ga cenijo zaradi olimpijskega centra. »Čehi so mi priporočili ta center. Morda je res malce starejši, a razmere so zelo dobre,« še doda Kozmus, ki gre četrtič na igre. Prvič je med izbranci nastopil leta 2000, a končal kot 38. s skromnimi 68 metri in 38 centimetri. Leta 2004 je bil krepko boljši – 6. mesto (78,56) mu je pripadlo v zibelki olimpijskih iger. »Na Kitajsko sem šel po medaljo,« je bil delovni načrt, izvemo pa detajl iz šampionskega jutra: »Ko sem se zbudil na dan finalne tekme, sem hotel le in samo zlato.« Bil je odlično pripravljen, tako fizično kot psihično. »Težje sem vrgel slabo kot dobro,« slikovito opiše počutje v Aziji, na katero ima prijetne spomine.
Šestkrat čez 80 metrov
Leta 2007 je bil svetovni podprvak v japonski Osaki, lani pa je prišel domov z bronom iz Južne Koreje. V Pekingu je tekmecem nagnal strah v kosti, komolce in mišice že v prvem metu (79,44 m) kvalifikacij, ko je z lahkoto dosegel kvalifikacijsko normo (78,50 m). Dva dni zatem je bil nared, da stopi na vrh. Tekmovanje je začel brutalno dobro. »Na tekmo sem šel napadalno, navzven pa umirjeno.« V prvem metu je orodje letelo prek 80 metrov (80,75), kar je bila do takrat najdaljša daljava dneva. V drugi je zalučal kladivo prek 82 metrov, boj za zlato pa je napovedal tudi Belorus Vadim Deviatovski (81,66), a se je zatem vdal pritisku in zabeležil še tri ničle in en met prek 80-metrske znamke. Na tretje mesto se je katapultiral njegov rojak Ivan Tsikhan (81,51), slovenski »Korl« pa je tekmovanje sklenil s kar šestimi meti prek 80 metrov. »To je bila izjemna tekma. Ko pa sem videl, da sem zlat, sem padel v trans ...« še danes ne skriva občutkov, ki so ga prevevali ob uspehu kariere.
Pozabil na bolečino in metal
Ob vsem tem je Kozmus pozabil (nekaj jih je tudi odmislil) na vse težave, ki jih je imel pred odhodom v Peking. Že na pripravah na Hrvaškem je zopet začutil bolečino v kolenu, s poškodbo se je ubadal štirikrat v tisti sezoni. Pred igrami je celo izjavil, da sploh ne ve, ali bo tja potoval, če ne bo nared za medaljo. Pri okrevanju sta mu bila v veliko pomoč in oporo doktor Rasto Stok in Stokov sodelavec, atletski trener, biolog in strokovnjak za fiziologijo mišic Srdjan Djordjevič.
Na Kitajskem, nekaj več kot 8000 zračnih kilometrov od domačih Brežic, je Primož dosanjal svoje deške upe in pričakovanja. Ukvarjal se je z različnimi športi, nogometom in smučanjem, na koncu je pristal v atletiki. Danes je ponosen oče hčerke Marije Rose, ustvaril si je dom in družino. Vrhunski šport mu je dal veliko, ne skriva: »V prvi vrsti so se mi uresničile sanje, dobil sem tudi poseben status v družbi pa tudi finančno sem si opomogel.« Po koncu iger v Pekingu je začel odkrit boj za boljši jutri slovenskih športnikov. A pravega razumevanja za rente za zaslužne v družbi ni bilo. »Tako radi se primerjamo s severom ali zahodom, a smo še daleč za njimi.« On ima to srečo, da je svojo slavo in znanje znal unovčiti.
