Kauzer nezavedno dvomil o prevladi

Olimpijske igre v Londonu še niso prašna knjiga na polici, saj vsi udeleženci zdaj v prostih uricah tudi premlevajo, kaj jim je rojilo po glavi in telesu med nastopom v britanski prestolnici. Slovenska odprava je po pričakovanju in športni logiki imela vrhunce in nizke točke, tekmovalno psiho olimpijcev in olimpijk pa je s strokovnega stališča ocenil teoretski psihoanalitik Roman Vodeb, dvojni magister sociologije kulture in kinezioloških znanosti.

Kako bi psihološko ocenili vseh pet slovenskih olimpijskih medaljašev Urško Žolnir, Primoža Kozmusa, Iztoka Čopa, Luko Špika in Rajmonda Debevca?

»Vsi so na neki način briljirali. Čop in Špik sta bila, verjetno ravno zaradi starosti, dream team. Zlato in srebro jima nista ušla zaradi psihe, pač pa predvsem zaradi telesne pripravljenosti, bolje rečeno starosti. Briljanten je bil tudi Debevec, ki se je znal rutinsko lotiti olimpijskega streljanja, odmislil je tremo in blestel. Očitno se zna po desetletjih streljanja sam psihično najbolje pripraviti. V takšnega rutinerja, kot je Debevec, pa tudi Čop in Špik ter Kozmus, se sploh ne splača drezati s kakšno posebno psihološko pripravo. Kozmusovo vnaprejšnje verjetje v uspeh in kronična samozavest sta opravila svoje. Pri Urški Žolnir gre za drugo zgodbo – že zato, ker je ženska. Je v močnem pozitivnem transfernem odnosu, kot se reče v psihoanalizi, s svojim trenerjem, ki na nezavedno simbolni ravni predstavlja dominantnega, očeta. Tudi Urška je – kot judoistka – v psihičnem smislu briljirala. Reči pa je treba, da so vzroki dobrega psihičnega funkcioniranja pri njej drugačni kot pri moških medaljistih. Trenerjev fanatizem je močno prisoten v Urškinem psihičnem funkcioniranju in njeni medalji. Večina ženskih športnih, olimpijskih medalj v resnici v veliki meri pripada njihovim trenerjem. Za moške medalje pa tega ne bi mogli trditi.«

Kaj pa olimpijsko psihološko stanje Petra Kauzerja?

»Je, tako kot v Pekingu, psihično kiksnil. V njegovem nezavednem so določeni konstrukti nezavednega dvoma. Nezavedno je dvomil o svoji superiornosti, in s to njegovo nadlogo se strokovnjaki okrog njega niso znali pravilno soočiti. Zavestna samozavest pogosto sploh ni bistvena, bistveni so nezavedno verjetje, nezavedno pričakovanje in nezavedno dvomljenje o lastni superiornosti. V nezavednem pa marsikaj smeti oziroma nagaja. Če bi bile olimpijske igre vsako leto, bi Kauzer dobil v Londonu zlato medaljo, in to brez kakšnega posebnega posredovanja strokovnjaka za psihično pripravo.«

Tudi drugi kajakaši in kanuisti so ga v finalu polomili.

»Ne gre toliko za to, da je voda nepredvidljiva. Gre predvsem za to, da se nezavedne misli ne da imeti kar tako pod nadzorom. Ne vem točno, kako in s katerimi metodami so se psihologi ukvarjali z našimi čolnaši, menim pa, da ego psihološki pristopi niso vselej učinkoviti. Moje mnenje je, da so dobitniki medalj – vključno s slovenskimi – zmagali zaradi dobre psihične pripravljenosti, ki pa ni bila posledica dobrega dela psihologov, pač pa dobrih trenerjev, ki pozitivno vplivajo na pravilno oziroma dobro psihično funkcioniranje športnikov. Treba je tudi vedeti, da je moški tisti, ki lahko psihično inštruira športnika, kako se zmaguje. Torej: ni problem znanje naših psihologinj, problematičen je spol oziroma ženska izjavljalna pozicija. Strokovnjaki za 'kurčenje', kot bi lahko rekli športnemu zmagovanju, torej strokovnjaki za kastracijsko pretnjo športnim nasprotnikom so moški in ne ženske.«

Kaj menite o nastopu in psihi Bojana Tokića?

»Tokiću je težko med vsemi temi Azijci. Ko vidi poševne oči, mu nezavedno že ubere svoje razmišljanje. Argentinec, ki ga je Tokić premagal v drugem krogu, je bil v resnici Kitajec. Singapurski Kitajec je bil v tretjem krogu pač premočan. S psihičnega vidika je zanimiva Tokićeva poškodba, vnetje komolca, ki gravitira v register psihosomatike oziroma tako imenovane somatične ubogljivosti, torej preventivnega bega v bolečino. Škoda pa je, da v Londonu ni bilo njegovega očeta, ki je pomemben člen Bojanovega dobrega športnega oziroma psihičnega funkcioniranja.«

Atlet Brent LaRue, ki je Američan, je pokazal tipično ameriško pozitivno tekmovalno psiho.

»Slovenski arhetipski karakter včasih slovenskim športnikom zelo zagode. Pri LaRueju pa tipičnega slovenceljstva sploh ni bilo opaziti. Njegov psihični trdi disk je sformatiran tipično ameriško: brez rešpekta, prepotentno, ne krasi ga skromnost, kot se včasih Slovenci radi zgrešeno hvalimo. Za mnoge slovenske športnike se včasih zdi, da se sami sebi smilijo, in so si v samosmiljenju tudi všeč, Brent LaRue pa ne ve, kaj je to konstrukt nezavednega dvoma; on preprosto ve, da je konkurenčen, da je sposoben, da lahko dobro teče. Če se malo pošalim, bi rekel, da občasno verjetno malce ohromi zgolj takrat, ko ob sebi vidi kakšnega črnega atleta.«

Kako bi ocenili neuspeh plavalca Damirja Dugonjića?

»Njemu so malce zagodle kopalke, in zdi se, da mu je preveč energetsko investiranih misli uhajalo v nenadzorovano smer. Očitno ni dosegel sproščenega psihičnega stanja zaradi spleta olimpijskih okoliščin ali zaradi misli, ki se mu niso sproščeno mislile. Z vodo se očitno ni povsem ujel, se z njo zlil. Da bi kaj več rekel o njegovem neuspehu, bi se moral z njim pogovarjati, sondirati njegove nezavedne misli, vsiljive konstrukte in dvome.«

Ali trpi motivacija plavalke Sare Isaković, zaradi študija je v zadnjih štirih letih malce zanemarila plavanje?

»Saro Isaković sem občudoval in v Pekingu tudi dajal za zgled. Zamislite si: ona je takrat že prej vedela (!), da bo dobila medaljo, na dan finala je imela s seboj ličila. V Pekingu je pričakovala medaljo, in ko jo je prejemala, je bila naličena. Ampak vedeti moramo, da ima Sarina samozavest korenine v srbski zmagovalni mentaliteti. Londonskega neuspeha ne morem komentirati, ker imam premalo informacij o njenem treningu in psihičnem doživljanju. Zdi pa se, da je Sara tokrat nezavedno vedela, da ni konkurenčna za medaljo – želela si jo je zagotovo.«

Ne psiha, jadralcem vreme krojilo usodo Ste zaradi slabe psihe zapazili še kakšnega slovenskega olimpijca?

»Kadar se poglabljam v kakšnega športnika, se poglobim v njegovo otroštvo, v njegove potlačitve, v njegovo nezavedno, v njegov način razreševanja ojdipovega kompleksa. Poglabljam se tudi v nezavedno in simptome njegovega trenerja. In potem napenjam možgane, svetujem, ustrezno ukrepam … V slovenske olimpijce se pretirano nisem poglabljal – ker me pač niso prosili. Enega olimpijca sem za krajši čas imel v psihični pripravi, vendar je potem befel nacionalne panožne zveze bil, da bo z njim delal drug psiholog. No, v Londonu potem ta športnik ni briljiral. Kot nekdanji gimnastični trener pa vendarle lahko rečem, da telovadka Saša Golob pod mojim vodstvom na preskoku vendarle ne bi tako ponesrečeno skočila, kot je – kot vem, na odskočno desko ni prišla na korak, kot se reče v gimnastiki, in tudi atletiki. Kriva seveda ni Saša, ampak njen strokovni tim, ki je psihično ni sprostil oz. razbremenil bremena odgovornosti prvega nastopa na olimpijskih igrah – ter splet nekih težko nadzorovanih okoliščin.«

Kako pri jadralcih ocenjujete psiho v kombinaciji s specifičnimi vremenskimi razmerami v Rokavskem prelivu; to pač ni jadranje v milem Tržaškem zalivu?

»Vreme pač jadralcem precej kroji usodo. Po mojem Vasilij Žbogar res nima posebnih psihičnih problemov, imel je bolj težave z vremenskimi razmerami, ki niso bile ujemajoče z njegovimi simbolnimi nezavednimi procesi. Vedeti pa tudi moramo, da se sicer zmaguje v glavi, toda v t. i. enačbi specifikacije je še precej faktorjev, od katerih je odvisen končni uspeh.«

V borilnih športih je potrebna posebna psiha za nastop, agresivnost do dovoljene meje?

»Kadar bo Slovenija imela kakšnega judoista oz. borca v kakšnem borilnem ringu, ki bo dobil olimpijsko medaljo, bo to nekaj neverjetnega. Te ženske pretepačice me nekako ne navdušujejo, in to ravno zaradi poznavanja psihoanalize. Čisto nekaj drugega je, če je borec moški, kot pa če je borka ženska. Meni se ženske v borilnih športih po svoje precej smilijo. Fenomen kastracije oz. ojdipovega kompleksa ima pač svoje zakonitosti in psihoanalitični diskurz je zelo nadležen in boleč, ko je na teoretskem nakovalu faličen ženski šport. Ženski športni ring sploh ne bi zaživel, če teh fantinj oz. moškinj ne bi obvladovalo nezavedno (ojdipano, kastracijsko) zavidanje penisa in zgledovanje po moških, torej kopiranje faličnih vedenjskih vzorcev. In če očetov in trenerjev ne bi obvladovala nezavedna fantazma: Ljuba moja punca, bodi moja fantinja – nosi mi medalje!, ženskega športa sploh ne bi bilo, razen plesa in nekaterih estetskih in manj agresivnih športov.«

Kako je pri kolesarjih in maratoncih, potrebna je vzdržljivostna psiha?

Pri vzdržljivostnih športih je potrebna neka zdrava mera kronične frustracije. Otroštva vzdržljivostnih športnikov so zelo specifična in tudi takrat doživete potlačitve. Tudi nezavedni simbolni procesi so pri vzdržljivostnih športnikih posebne vrste. V nezavednem rojenega maratonca oz. vzdržljivca morajo domovati neke potlačene ali pa iz zavesti izrinjene frustracije, pred katerimi nezavedno in simbolno vztrajno beži, torej teče ali pa kolesari ali celo ultramaratonsko plava ali pa se ukvarja s triatlonom. Kakšni razvajeni otroci, ki so jim bile vseskozi realizirane vse želje, ne morejo biti vzdržljivostni športniki. Vzdržljivost pri človeku je tudi stvar lokomotorne in kardiovaskularne fiziologije in nacionalnega karakterja. Na primer: kenijski dolgoprogaši si lastijo najlepše kenijske ženske. V srednjeevropski kulturi pač ni tako. Subjekt, za katerega se predpostavlja, da ima privilegij v ženski želji, je v Armeniji šahist, v Litvi košarkar, v Avstriji smučar, v Keniji pa atlet, bolje rečeno tekač. Nogometaš pa je domala povsod v libidinalnem epicentru. Za razumevanje športne motivacije je pač treba proučiti nekatere libidinalne procese in kontekste.«