Na svidenje v Riu de Janeiru leta 2016. Tako so se včeraj poslovili udeleženci 30. poletnih olimpijskih iger v Londonu, zastor v britanski prestolnici je padel z rock koncertom. Nekoliko burno, rokovsko je bilo tudi med samimi igrami. Žiga Dobnikar, pomočnik vodje slovenske olimpijske reprezentance, odgovoren za logistiko, ve kaj povedati na to temo. »Moram reči, da sem od prirediteljev pričakoval več. Zlasti v smislu usposobljenosti prostovoljcev, saj smo se prevečkrat znašli v položaju, ko smo naleteli na njihovo neinformiranost. Pošiljali so nas na strani, ki niso bile prave, v tisti gneči, ko je dragocena vsaka sekunda, pa smo izgubljali preveč časa. Potrebno je bilo veliko improvizacije, da smo vse speljali. Moram pa pohvaliti njihovo izjemno prijaznost in ustrežljivost, a včasih je bila vprašljiva funkcionalnost,« začne za uvod.
Osvojiti kolajno na olimpijskih igrah ni lahko
V začetku se je zgodilo, da je slovenska divjevodaška ekipa šla na trening v dolino Lee in je šofer tudi z garminom zgrešil pot, se vrnil na izhodišče v olimpijski vasi in šel še enkrat do proge. Namesto ene ure za vožnjo so tako Peter Kauzer in drugi porabili dve. »Zaradi izkušenosti prirediteljev sem pričakoval manj težav kot na igrah v Pekingu, a so bile povsem enake, a tokrat vsaj ni bilo jezikovne. Še vedno je bilo vse sicer izvrstno narejeno, a sem morda prevelik perfekcionist,« je nadaljeval Dobnikar. Kako pa komentira dejstvo, da so olimpijske žlahtne kovine za Slovenijo osvajali veterani? »Menim, da se je na teh igrah v slovenskem primeru zelo jasno pokazalo, da osvojiti kolajno na olimpijskih igrah ni lahko. Za kakšne mlade športnike, začetnike je to praktično nemogoče. Izkušnje in rutina na najvišji športni preizkušnji na svetu nekaj veljajo in tu pridejo do izraza,« o londonskih igrah in slovenskem izplenu še navrže Žiga Dobnikar.
