Žan Košir bronu dodal srebro: Bil je že čas, da nekaj pokažem

Deskarji in deskarke so na olimpijskih igrah v Sočiju zajetno poživili sicer zelo okostenel svet zimskih športov. V snežnem parku, kanalu ali pri paralelnem vijuganju so v svet olimpijade vnesli toliko miru in sloge, da so bili videti kot kakšna športna hipijevska komuna. V olimpijski vasi so bili najbolj družabni in sproščeni, mične deskarke pa so vabile tudi poglede drugih zimskih športnikov.

Samozavest, zadostno prepričanje v lastne sposobnosti in tekmovalna nirvana so bili tudi formula briljantnega Žana Koširja. Potem ko je 29-letni Tržičan v sredo do bronastega odličja žlahtno deskal v paralelnem veleslalomu, je v soboto še s sijočim srebrom okronal spektakel v paralelnem slalomu! Ta je bil ognjemet brez primere, Američan z ruskim potnim listom Vic Wild je v slogu priimka deskal divje in si z brezkompromisnimi nastopi na koncu za enajst stotink sekunde v finalu proti velikemu prijatelju Koširju prigrabil še drugo zlato na igrah. Vic Divji je res deskarski mojster, Avstrijec Benjamin Karl je bil bronast, a Žan Košir je ponovno dokazal, da se je kakovost, ki jo premore, naposled zlila v žlahtni mozaik telesa in duha. Posebnež, kot je, je znal pozneje v pogovoru povedati marsikatero zanimivost, malce filozofska, a iskrena pripoved pa je tako in tako posebnost deskarskega sveta. Deskarskega Rogerja Federerja, Koširjev vzornik je švicarski teniški zvezdnik, je doletela tudi čast, da je na slovesnem zaključku iger nosil slovensko zastavo.

Zlato pustil za Pjeongčang

A beseda gre poleg Petra Prevca in Tini Maze še enemu med sijočimi Slovenci, ki so jim v Sočiju za vrat obesili rekorden izkupiček žlahtnih kovin: po dve zlati in srebrni ter štiri bronaste! Za začetek je napovedal, da bo nastopil tudi na naslednjih olimpijskih igrah, leta 2018 v Južni Koreji. »Čas je že bil, da nekaj pokažem. Moj talent je stopil na plan na najboljši način, na olimpijskih igrah. Tudi sam sem se najbolj bal novega deskarskega razočaranja. Zdaj bo lažje delati, vem, kakšen je postopek, in ga lahko ponovim. Zlato sem pustil, da ga bom vzel v Pjeongčangu, zdaj bom imel še večji motiv. Menim, da bom takrat v idealnih letih, imel jih bom 33. Zdaj se je starostna meja, do katere lahko dosegaš vrhunske rezultate, premaknila navzgor, saj se dela bolj sistematično. No, morda malce prehitevam, pojdimo bolj počasi. V nasprotju z Vancouvrom, po katerem sem razmišljal o koncu kariere, je zdaj moje razmišljanje mnogo bolj optimistično. Takšno, da razmišljam še o desetih letih nastopov. Toda moral bom razmišljati tudi o zdravju. To že zdaj ni najboljše, menim, da bi že moral na operacijo kolka,« je razgrnil misli.

V štiriletnem obdobju do Koreje pa bo imel še druge tekmovalne cilje. »Prvi je zagotovo kristalni globus. Ta bi mi veliko pomenil, saj moraš za njega biti v vrhu vso sezono. Prav tako želim postati svetovni prvak, čeprav teh olimpijskih kolajn ne bi zamenjal ne za eno ne za drugo. Ve se, kaj največ pomeni. Prav tako pa srebrne in bronaste kolajne zdaj ne bi zamenjal za olimpijsko zlato. A do vseh teh želenih uspehov bo treba še priti, ne mislim, da bodo prišli kar sami od sebe. Še vedno bo treba trdo delati, še vedno bo potrebnega veliko odrekanja, zdaj nekakšen sistem imam, še naprej mu bom moral slediti,« v obzorje gleda Duka, kakor ga tudi kličejo, in pogleduje tudi proti opremi, kjer ima še rezerve. »V Švici, kjer mi delajo deske, so že dobili moja naročila. Deske bom dobil, ko se vrnem domov, bile pa naj bi hitrejše. Menim, da bom z njimi pridobil sekundo časa.«

Ne želi si pametovanja

Vse pa ni le šport. »Dobro je, da je sezona končana, lahko se bom posvetil še željam staršev. Rad bi dokončal študij na fakulteti za organizacijske vede, manjka mi le še diploma. Študiral sem sproti, po koncu izpitov pa vse stavil na tekmovalno kariero, še posebno ko sem videl, da mi gre dobro v športu. Moj glavni cilj pa je, da se naposled povsem osamosvojim,« načrtuje Žan, ki ima za položaj v domačem deskarskem športu tudi kakšno kritično misel. »Stanje se zagotovo ne bo izboljšalo. Ne govorim o financah, morebiti teh niti ne potrebujemo najbolj, vsaj sam ne. Dobim nekaj od zveze, nekaj od sponzorjev, tako da sezono, ki stane od 50.000 do 70.000 evrov, pokrijem. Težave so drugje. Predvsem bi potreboval nekaj več pridnih rok, ki bi kaj delale, za zdaj vse opravljam praktično sam. Sam treniram, na treningih sam postavljam vratca, vse delam sam. Praktično mi je najlažje priti na tekmo. Potrebujem tudi poligon za treninge, to je najbolj pomembno. Da ne bo treba vedno iti na treninge v tujino. Menim, da se je celotno slovensko deskanje na igrah prikazalo v dobri luči, imamo kar veliko vrhunskih uvrstitev, ne samo v paralelnih disciplinah, ampak tudi v snežnem žlebu. Zato si boljše razmere za trening zaslužimo, naš šport potrebuje takšne razmere, kot jih imajo skakalci. In želim si čim manj ljudi, ki bi pametovali,« je Žan Košir miselno sklenil deskarsko žlahtno revolucijo.

Med drugimi slovenskimi deskarji v slalomu se je v izločilne boje uvrstil še Rok Marguč, na koncu je zasedel 12. mesto, Rok Flander je bil v kvalifikacijah 22., Izidor Šušteršič pa je padel in ostal brez uvrstitve. Gloria Kotnik je pri dekletih pristala na 23. mestu. Posebno so zanimive Margučeve besede o razlogih, da ni, je svetovni prvak v slalomu, posegel višje: »Na progo sem šel s strahom. Halo? Star sem 27 let,« je bil kot vedno iskren in neposreden savinjski deskarski šampion.