V nasprotju s političnim in gospodarskim položajem v Sloveniji, ki je katastrofalen, so naši zimski športniki na olimpijskih igrah v Sočiju dosegli več medalj kot kadarkoli z letnimi igrami vred. Vse skupaj je v popolnem nasprotju s trditvami in logiko, da lahko le uspešne, urejene in bogate države žanjejo uspehe tudi v svetovnem športu. Narobe svet, torej.
Nemalo zaslug za izjemne dosežke svojih varovank in varovancev imajo poleg njih samih – trenerji in nasploh strokovni štab okoli njih. Smučarske skakalce izjemno uspešno vodi Goran Janus, biatlonce Uroš Velepec, hokejiste Matjaž Kopitar, očitno je tudi tekaški trener Marko Gracer pravi, čeprav je bil do zdaj pogosto omalovaževan. Andrea Massi, spiritus movens ekipe Tine Mazi, je posebna zgodba. Resda ni Slovenec, toda meni je všeč že zato, ker Italijan bolje govori slovensko kot mnogo Slovencev, pa še iskren je.
Janus, dober skakalec in še boljši letalec, prvi Slovenec, ki je skočil več kot 200 metrov, je po končani tekmovalni karieri takoj začel delati kot trener. Najprej je učil skakati najmlajše pri Iliriji v ljubljanskem Mostecu, enem od kultnih središč slovenskega skakanja, kjer je desetletje pred Goranom prve skakalne korake naredil od njega osem let starejši Primož Ulaga. V Mostecu je začel skakati tudi Miran Tepeš, oče zdajšnjega Janusovega varovanca Jurija; iz Braslovč, kjer ni mogel več napredovati, pa je v Ilirijo pripeljal sina Matjaža oče Debelak, tako kot je Gorana oče Stevo.
Danes imamo pod Janusovim vodstvom še boljše fante, tujim konkurentom se pred njimi še bolj tresejo hlače kot nekoč pred Ulago, Tepešem starejšim in Debelakom: 33-letnega Roberta Kranjca, ki – odkar ni več Primoža Peterke, v reprezentanci je bil marsikdaj zli duh – skače bolje kot kadar koli, dve leti mlajšega Jerneja Damjana, Jurija Tepeša, šampiona Petra Prevca, najmlajšega med njimi Jaka Hvalo, pa vrsto fantov, ki jim dihajo za ovratnik.
Obzirni in tudi diplomatski Janus nikdar ne pozabi omeniti, da brez odličnega strokovnega štaba, pomočnikov Janija Grilca in Nejca Franka ter drugih, ne bi šlo. Prav tako pa sem, vsaj javno, pred novinarskimi mikrofoni in kamerami prvič od kateregakoli dozdajšnjega glavnega reprezentančnega trenerja slišal, da se je zahvalil Ljubu Jasniču, vodilnimu slovenskemu skakalnemu funkcionarju. Jasnič je skakalni stric iz ozadja, o tem ni nobenega dvoma, a za Gorana in njegovo druščino je predvsem zelo dober stric.
Ko se je Jakov Fak, sijajni biatlonec, doma v hrvaškem Gorskem kotarju, pred leti odločil, da bo vzel slovensko državljanstvo in nastopal za našo državo, je dejal, da hoče trenirati pod vodstvom Uroša Velepca, ki ga je vodil tudi, ko je še tekmoval za Hrvaško. Ker Velepec ni hotel na Hrvaško, so Jakovu vodilni velmožje hrvaškega športa in politike za trenerja ponudili sicer odličnega trenerja, poslovenjenega Belorusa Vladimirja Korolkeviča, a Jakov je hotel Uroša...
Senzacija v globalnem smislu je bila že uvrstitev naših hokejistov na olimpijski turnir v Sočiju. Matjaž Kopitar je prvi slovenski selektor, ki je popeljal našo hokejsko reprezentanco na olimpijske igre, in prvi, ki jo je popeljal tako visoko, turnir so naši končali na sedmem mestu. Leta 2010 je sprejel ponudbo predsednika hokejske zveze Matjaža Rakovca – kakopak sta oba Gorenjca – zdaj je sicer večno mrkemu in resnobnemu perfekcionistu silovito uspelo.
Moram omeniti Ihan, majhno naselje na levem bregu Kamniške Bistrice ob cesti Domžale–Dol. Najbolj je znano po prašičji farmi (prašičkom od tam rečejo tudi ihanski brancini), a tudi po odličnih smučarskih tekačih, Ihan je pravo tekaško gnezdo. Večina med njimi je šla med biatlonce, tako da so imeli Ihanci na igrah poleg Teje Gregorin še dva biatlonca, Klemna Bauerja in Petra Dokla, za ihanski klub SSK. Sam pa skače zadnje leto tudi Ljubljančan Jernej Damjan. Le nekaj kilometrov od Ihana proti Dolu je v vasi Brinje doma Petra Majdič, iz tistih krajev, natančneje Dolskega, sta brata Velepec, starejši Jure (mimogrede njegova žena Anja Valant je nekdanja odlična atletinja, troskok je bila njena specialnost), štirikratni olimpijec v biatlonu, in Uroš, prav tako olimpijec, pozneje triatlonec in zdaj trener naše biatlonske reprezentance.
Takle čas pred pol stoletja je bilo v organizaciji Partizana v Ihanu odprto občinsko prvenstvo zveze za telesno kulturo Domžale, na 40-metrski skakalnici, ki je danes ni več, se je pomerilo 80 smučarskih skakalcev. Zmagal je Marjan Pečar, Mojstrančan, ki je tedaj skakal za JLA. Skakal je tudi zdaj že pokojni Božo Jemc z Bleda, obakrat boljši v daljavi in slogu od Pečarja, vendar obakrat ni obstal na nogah, tako da ga ni bilo med deseterico. V Ihanu je bil še en državni reprezentant, Jože Šlibar, svetovni rekorder, ki je tedaj prav tako služil domovini. Jože je takrat padel le enkrat, zato je bil sedmi. Med mladinci je zmagal Jože Dovžan, Pečarjev sokrajan iz Mojstrane, pozneje kombinatorec in oče naše zelo uspešne alpske smučarke Alenke Dovžan, zdaj gostilničarke na Jesenicah, s partnerjem, nekdanjim hokejistom Edvinom Karahodžičem, sta ponosna na sina Luko in hčerko Niko.
Najboljši tudi s slovensko opremo
V slovenski smučarski šport so poleg begunjskega Elana s smučkami vpeti še številni naši odlični proizvajalci smučarske opreme in izdelkov. Eden takih je nedvomno tovarna obutve Alpina iz Žirov. Obvladuje tretjino svetovnega trga tekaških čevljev, približno tak delež pa ima tudi med tekmovalkami in tekmovalci, ki te dni tekmujejo na olimpijskih igrah v Sočiju. Vodilni oblikovalec je Jure Miklavc, večkrat tudi z mednarodnimi priznanji nagrajeni mož, letnik 1970, ki je leta 1998 postal stalni zunanji sodelavec Alpine, za katero je oblikoval celoten program smučarske in tekaške obutve ter v zadnjem času tudi njihove druge programe. Dare Svetina iz Radovljice, nekdanji član slovenske izbrane vrste v padalstvu, ter njegova življenjska sopotnica Lili sta podjetje Dali, ki se ukvarja z izdelavo zahtevnih tekstilnih športnih oblačil lastnega dizajna, na noge postavila pred štiriindvajsetimi leti. Družinsko podjetje Dali – mimogrede, ime je skovanka imen Dare in Lili, se je osredotočilo na izdelavo dresov oz. kombinezonov za smučarske skakalce, padalce, pilote in oblačila za hribolazce. Kombinezone znamke Dali nosijo vsi naši najboljši skakalci, njihov hišni maneken in testni mož pa je Robert Kranjec. Pomemben člen opreme smučarskih skakalcev je nedvomno tudi Peter Slatnar, strojni tehnik iz Cerkelj na Gorenjskem, v njegovem kovinostrugarskem podjetju Slap izdelujejo varnostne vezi (okovja) za smučarje skakalce, Slatnarjev izum in patent, na katere prisegajo vsi naši najboljši in mnogo tujih. Kot zanimivost dodajmo, da že vrsto let skakalne kombinezone šiva mama skakalca Jurija Tepeša Zlata, vendar njene nosijo predvsem mlajše kategorije skakalcev, tudi sin skače v Slatnarjevem.
