Na 22. zimskih olimpijskih igrah bo imela Slovenija najštevilnejšo in najmočnejšo reprezentanco v svoji kratki zgodovini. Srca nam bodo bila za 66 športnikov in športnic. Še nikoli doslej ni bilo toliko izrazitih kandidatov za osvojitev olimpijskih kolajn. Na zimskih igrah se junaki s sončne strani Alp niso okitili le še z zlatom, bronasto oziroma srebrno obdobje je z velikim ponosom že arhivirano na najsijajnejših straneh zgodovine slovenskega športa. Bomo torej le dočakali zlati olimpijski lesk s slovenskim nasmehom in solzami sreče ob Zdravljici? Prvič bo na največjem športnem dogodku na svetu sodelovala tudi hokejska reprezentanca, ki si je v kvalifikacijah pred enim letom na Danskem senzacionalno priigrala vstopnico za najprestižnejši turnir.
To pa še ni vse. Slovensko olimpijsko odpravo bo prvič vodila ženska. Nekdanja šampionka v teku na smučeh Petra Majdič je na igrah pred štirimi leti v kanadskem Vancouvru z nesrečnim padcem v kanal med ogrevanjem – sledil mu je dramatični boj s tekmicami in časom, predvsem pa z neznosnimi bolečinami zaradi polomljenih reber – svetu pokazala neomajno voljo ter tudi zmago duha nad trpljenjem. Vemo, končalo se je fantastično, resnično na meji verjetnega – z bronom. Tudi zato se včasih v misli marsikaterega današnjega slovenskega olimpijca prikrade Petrina misel: »Življenje me je naučilo, da se zgodi, kar ti je namenjeno, in da si naloži obremenitve, ki si jih sposoben prenesti. Za vse športnike bodo olimpijske igre dobra šola. Upam, da v pozitivnem pomenu, in upam, da bo kar najmanj razočaranih.« Ali je po štirih letih garanja, odrekanja, predajanja, vzponov, padcev, upov, sanj in pričakovanj sploh še treba kaj dodati za popotnico sodobnim gladiatorjem v arene, kamor noga navadnega smrtnika pač ne more stopiti?
Dovoljeno je sanjati
»Med vami je sedem dobitnikov odličij na svetovnih prvenstvih v olimpijskih športih v prejšnji sezoni. Naša naloga je, da vam dajemo podporo, da boste na največjem tekmovanju v štiriletnem obdobju prikazali vse, kar znate in zmorete,« je športnike nagovoril predsednik Olimpijskega komiteja Slovenije Janez Kocijančič. Številka sedem je pravljična in greh bi bil, če bi pričakovali toliko kosov žlahtne kovine okrog vratov slovenskih športnikov. Res pa je, da zanesenjaki začnejo pri številki dve, ustavljajo pa se šele pri petici. Dovoljeno je sanjati, prav zaželeno pa je podpirati in navijati za srčne ter poštene boje ljubljencev in ljubljenk naroda, ki pred očmi svetovne javnosti zastopajo Slovenijo.
Med izrazitimi individualci bo tokrat premierno moštvo hokejskih risov, ki so pristali v družbi elitnih 12 reprezentanc. To je bilo še pred nekaj leti nepredstavljivo, zato fantje s palicami in ploščkom že pred začetkom tekmovanja pod petimi krogi dejansko živijo svoje sanje. Na ledu bodo občutili olimpijsko moč hokejskih in tudi dveh splošnih velesil, Rusije, ZDA in Slovaške. »Vse smo že naredili z uvrstitvijo na OI in sproščeno pričakujemo veliki dogodek. Igralci, ki so v različnih klubih, so prek družabnih medijev ves čas v stikih, kemija je odlična. Želimo si, da bi prikazali odlične igre in bili konkurenčni tekmecem. Želim si, da bi igrali na 110 odstotkih sposobnosti, potem bi prišel tudi uspeh. Upamo, da bo čim manj poškodb in da bodo dejansko nastopili vsi igralci, ki so na seznamu. Pričakovanja so velika, ker igramo proti velikim reprezentancam. Upam, da bomo pozabili, da smo izpadli iz elitne skupine hokeja na svetovnem prvenstvu, in da bomo v Sočiju prikazali dobro igro. Želim si, da bi naš olimpijski nastop pozitivno vplival tudi na razvoj hokeja pri nas, vendar, resnici na ljubo, česa pomembnega ne vidim na obzorju,« ostaja realen, a športno nabrušen selektor risov Matjaž Kopitar. Lahko pa vsaj verjamemo, da bo olimpijski nastop hokejistov izdatno pripomogel k preporodu domače klubske scene, ki je na robu obstoja. Tako bi dobili dokaz, da se lahko tudi sodelovanje šteje za zmago. Ne prvič.
