Kaj še ostane velikim, so se pred leti spraševali v enem od oglasov za jeklene konjičke. Takrat Tina Maze še ni smučala tako dobro, danes pa je glede na uspehe v prejšnji sezoni, ko je osvojila veliki kristalni globus za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala, še vedno prva smučarka sveta. Nadvse izjemna je tudi njena zbirka kolajn z največjih tekmovanj, a še vedno ji manjka olimpijsko zlato. No, pa tudi bron, saj je pred štirimi leti v Vancouvru osvojila srebrni kolajni v veleslalomu in superveleslalomu.
Ne glede na klavrn začetek letošnje sezone v primerjavi s pričakovanji bo 30-letna Korošica v Sočiju napadla vrh v vseh disciplinah. V veliko spodbudo ji je nedavna prva zmaga v tej sezoni svetovnega pokala, ko je dobila smuk v Cortini d'Ampezzo, svojevrstno olimpijsko napajanje pa je nedvomno izkoristila tudi ta konec tedna pred domačim občinstvom na 50. Zlati lisici v Kranjski Gori. »Stopnjevanje forme je bil moj cilj. Tekmi v Cortini in Kranjski Gori, kjer še nisem zmagala, sta pomembni za samozavest pred olimpijskimi igrami. Po teh korakih, ki sem jih naredila v zadnjem času, lahko tekme pričakujem bolj optimistično in bom lažje nastopila. Smuk je moja najboljša disciplina sezone po izidih. To je kar malo smešno. Največ pa lahko naredim na slalomu, zato se naslednje tekme v tej disciplini zelo veselim,« je Mazejeva po velikem olajšanju v Dolomitih z veseljem usmerila misli v nove izzive.
Ronconi spodrsljaj,
Pini rešitev
V tej sezoni je bilo mnogo grenkih izkušenj, ki so nanjo vplivale močneje, kot je menila ali celo pričakovala. Prvi, morda kar odločilni šok je doživela že marca lani. Takrat je postalo jasno, da ostaja brez trenerja Livia Magonija. Italijan, ki je že v zrelih letih, se je odločil dati prednost naraščaju in ženi. Sprejel je ponudbo domače smučarske zveze, kjer je nekoliko manj dela kot v Tinini ekipi. Odzval se je pragmatično, človeško. Šef ekipe Andrea Massi je našel zamenjavo, vnovič v Italiji. Walter Ronconi je bil izbranec, ki naj bi Mazejevo pripravil na novo sezono. V tem času je Massiju uspelo nagovoriti tudi fizioterapevtko in Tinino zaupnico Nežko Poljanšek, da nadaljuje delo. Ekipa je bila pripravljena na nove zmage.
A teh ni bilo. Kot hladen tuš je sledilo porazno 18. mesto na premieri na Tini tako ljubem ledeniku Rettenbach. Tretje mesto na slalomu v Leviju je bil le preblisk v temi. »Začetek ni bil lahek, toda ko nastopijo take težave, se pogovorimo in naredimo vse, da smo znova Team to aMaze,« je bilo takrat slišati iz tabora Korošice. Razmere se niso uredile, težave so se le še stopnjevale. Tinino nezadovoljstvo je doseglo vrhunec v St. Moritzu po prvem odstopu v sezoni, potem pa še v Bormiu, ko je doživela polom v slalomu.
Massi je sredi decembra prvič napovedal menjavo trenerja, januarja mu je bilo jasno, da mora od besed k dejanjem. Za nameček je zaradi poslovno-zasebnega partnerstva s Tino trpelo oboje. Osmega januarja se je ekipi pridružil Švicar Mauro Pini. Beseda mu teče, delal je tudi kot komentator na švicarski televiziji, z zvezdnicami zna (deloval je v švicarski reprezentanci, prej tudi z Laro Gut), Tini pa je dovolil, da je takšna, kot želi biti. Samosvoja, a disciplinirana, na start pa lahko jemlje tudi čustva, s katerimi se spušča v dolino. In po 314 dneh zmagovalnega posta je prišla že omenjena zmaga v Cortini. »Tina je bila res dobra, kar pomeni, da si je v spletu okoliščin, torej verjetno zelo spontano in samodejno, naravnala misli nazaj na staro Tino. Za to je potrebovala relativno veliko časa, po mojem mnenju preveč, kar tri mesece. Vendar so jo lanski rezultati pač pahnili v psihično izjemno nehvaležen položaj. Dejansko je takšno samodejno naravnavanje in utirjanje na pravo oziroma zmagovalno miselnost včasih dolgotrajno,« je Tinino vrnitev med zmagovalke opisal psihoanalitik Roman Vodeb.
Sproščenost za nove zmage
»Velik kamen se mi je odvalil od srca. Že prej sem dobro smučala, vendar nekako vse skupaj ni steklo. Tokrat mi je Mauro Pini, novi trener, kot navodilo pred tekmo prvič dejal, naj smučam s čustvi. Prvič mi je trener rekel, naj tako smučam. Andrea Massi mi vedno reče, naj čustva pustim kje zadaj. A zdi se mi pomembno, da jih ne zatiram, čeprav je to v poklicnem športu včasih treba, če hočeš biti vrhunski. Odkar je prišel Pini, se je napetost v ekipi sprostila. Vsi smo mirnejši in tako pričakamo tudi tekme. Tako lahko bistveno bolj zbrano naredim, kar moram,« je šampionka iz Črne na Koroškem opisala odprtje potrebnih ventilov na poti do vrha. Zdaj je pred njo še velik olimpijski izziv. Sproščena, mirna in samozavestna je seveda sposobna priti do tako želene zlate kolajne pod petimi krogi. Tako bi bil njen tekmovalni krog sklenjen. Imela bi vse najsijajnejše, kar se jih v njenem športu lahko osvoji.