Komaj dober mesec je predsednik Smučarske zveze Slovenije (SZS), pa Enzo Smrekar v olimpijskem Sočiju lahko suvereno prešteva kolajne športnikov iz svoje velike in uspešne družine, sprejema čestitke kolegov z vsega sveta in se verjetno tudi že pogovarja o novih pogodbah s potencialnimi pokrovitelji slovenskega belega cirkusa. Če dve zlati kolajni Tine Maze, srebrna in bronasta Petra Prevca ter bronasti Vesne Fabjan in Teje Gregorin niso najlepša možna podlaga za sklepanje poslov, potem mora biti nekaj hudo narobe v največji športni panožni zvezi v Sloveniji, ki dobi tudi daleč največ državnega denarja.
»Več, kot smo si upali sanjati«
Ko smo prvega moža SZS še pred drugo kolajno Prevca vprašali, ali pričakuje še kakšno odličje na slovenskih prsih, je izstrelil kot iz topa: »Seveda!« Sledili so hvalospevi junakom s sončne strani Alp: »Kot predsednik SZS lahko iskreno rečem, da se olimpijske igre še niso dobro začele, pa smo že dosegli več, kot smo si upali sanjati. To je izjemen dosežek, ki ga bo v prihodnje težko ponoviti. Gre pa za rezultat trdega dela, tako športnikov, trenerjev in vseh preostalih, ki na SZS živijo za te uspehe.«
Na teh straneh smo že pisali o denarnih nagradah za nosilce kolajn, pa ne samo iz sklada Olimpijskega komiteja Slovenije in ministrstva za šport, temveč tudi o pravilniku nagrajevanja po posameznih smučarskih panogah znotraj SZS. Smrekar nam je pravzaprav s svojim odgovorom potrdil, da so v SZS na vseh ravneh slabo pripravljeni na olimpijske uspehe. Kot da ne bi verjeli v svoje fante in dekleta, čeprav je bolj prikladen izgovor kronično pomanjkanje denarja. Prevc in preostala smučarska druščina so tako dobri, da je na mestu vprašanje, kako vse to nagraditi, plačati. »Nagradni skladi se razlikujejo po panogah, saj o tem odločajo samostojno. Panoga za alpsko smučanje tako za to sezono ni predvidela posebnih nagrad, nordijske discipline imajo skupen maksimum predviden za nagrade, ki pa se razdeli tudi za uvrstitve v svetovnem pokalu, ne samo za olimpijske igre. Enako je tudi pri biatlonu,« nam je odgovoril Smrekar, ki ob silnih uspehih ni želel izpostavljati slabših plati iger v Sočiju: »Uspehi naših športnikov in športnic odtehtajo vse morebitne težave, ki se pojavljajo pri organizaciji OI. V takih trenutkih se zavemo, zakaj v športu delujemo, in to ni čas za negativne misli ali dogodke.«
Denar za žlahtne olimpijce
In smo ostali pri denarju za žlahtne olimpijce. Bi morali biti nagrajeni tudi po športni karieri, morda s posebno pokojnino, rento ali kako drugače? »Predvsem je pomembno, da se športnikom zagotovi dostojno življenje po končani karieri. Na SZS sem pobudnik projekta, ki bo tekmovalce vključil v proces dela skupaj s sponzorji SZS, univerzo in drugimi deležniki. Tekmovalec mora imeti možnost vključiti se v družbo prek delovnih procesov in matične športne zveze bi to na tak način morale podpirati. Športniki so zelo marljivi in ne predstavljam si, da bi nekdo, ki osvoji olimpijsko medaljo, po končani karieri končal na fotelju in čakal na starost. Tekmovalci, ki osvojijo medaljo na OI, pa slej ali prej dobijo tudi Bloudkovo nagrado, ki omogoča višjo pokojnino. Vesel sem, da bo pri projektu, ki ga bomo pripravili na SZS, sodelovala tudi podpredsednica Petra Majdič, ki je skozi tako izkušnjo že šla.« Če bo zraven tudi vztrajna Majdičeva, bi ta projekt res lahko obrodil sadove.