Sladkost osvajanja odličij po uvodni tekmi je za nami, skakalce v olimpijskem cirkusu Sočija drevi že čaka nova predstava. Tokrat se bo petdeseterica najboljših z včerajšnjih kvalifikacij merila na veliki skakalnici v RusSki Gorkiju, Slovenci s Petrom Prevcem na čelu pa bodo tudi na 125-metrski napravi napadali uvrstitve na stopničke, za katere dobiš nagrado kovinskega sijaja. Enaindvajsetletniku iz Dolenje vasi velika olimpijska naprava leži, na treningih se je v trenutku spoprijateljil z njo, saj ima nalet podobno položen kot tista v Planici.
»Res je, skakalnica mi je kar sedla, ujel sem se prej kot na mali. Ima položen nalet, menim, da so kopirali malo skakalnico in jo raztegnili. Pozna se tudi, da je hitrost na naletu štiri kilometre višja. Način skakanja, način spuščanja v počep, to sem prenesel z male skakalnice. Treningov pa sem se lotil osredotočen na tehnično izvedbo. Upam, da bom visoko raven skokov prenesel na tekmo,« je sproščeni Prevc navrgel novinarjem v podnožju večjega od dveh objektov za smučarske skoke v vasi Estosadok (Mali estonski vrt v prevodu) blizu Rdeče Poljane. Kako je športno tremo in živčnost spustil na zimski pašnik, pa priča tudi dejstvo, da je drugega dne preizkušanj s 138 metri in pol imel daljavo dneva.
Drugačni občutki Kranjca
Robert Kranjec po padcu v kvalifikacijah čuti načeto levo koleno, na drugem dnevu treninga, prvega je izpustil, je skakal z opornico na kolenu. Vse tri skoke je opravil v bolečinah, nato pa ocenil svoje počutje: »Stanje ne more biti dobro. Poškodba potrebuje zdravljenje od šestih do osmih tednov. Skoki seveda niso stoodstotni, v smučini imam, z opornico na kolenu, povsem drugačen občutek. Prvič sem se po skakalnici le odpeljal. Vem, kje so rezerve, zaradi poškodbe pa ciljev ne bom znižal. Kako bo v resnici, bomo pa videli.« Dvaintridesetletni Kranjčan je na treningu doskočil pri 111,5, 122 in 121 metrov, kar je pomenilo 59., 33. in 34. mesto.
Jernej Damjan se na sočijsko velikanko bolj ali manj še prilagaja, v četrtek je (130,5 metra, 6. mesto) enkrat skočil kot pravi slovenski orel, Jurij Tepeš in Jaka Hvala pa s 125-metrsko napravo še nista na ti. »Spoznal sem, kaj moram storiti, zdaj poznam smer. Vesel sem, da se mi je pravočasno posrečil dober skok,« je Damjan napeljeval na optimizem. »Veliko stvari ni v redu, med drugim tisto, kar je bilo moje najmočnejše orožje, letenje v zraku,« je bil bolj pesimističen Tepeš.
Schlierenzauer v vojni z glavnim trenerjem V avstrijskem skakalnem taboru je vojna. Jabolko spora je nezadovoljstvo zaradi delegiranja nekaterih trenerjev kot spremljevalcev ekipe v Sočiju. Plaz je sprožila izjava Gregorja Schlierenzauerja, da naj vodilni v zvezi razmislijo, zakaj mu trenutno ne gre, potem ko v Soči ni odpotoval njegov trener. Schlierenzauer je moral po odločitvi vrha avstrijske smučarske zveze odpotovati brez dolgoletnega trenerja Markusa Maurbergerja. Menedžer skakalca Markus Prock je poskušal zadeve nekoliko omiliti, da je vodja skakalne ekipe Alexander Pointner, ki je ves čas zagovarjal manjšo ekipo. A Schlierija moti predvsem dejstvo, da je alpski smučar Marcel Hirscher na igre lahko odpeljal osebnega trenerja, sam pa ne. Zaradi objave v nekem avstrijskem časniku, da se je sprl z glavnim trenerjem Pointnerjem, zdaj avstrijskim novinarjem niti več ne daje izjav. »Dogovorili smo se, da bodo vsi imeli enake razmere. Alex je šef ekipe in tako se je odločil. Schlierenzauerju sem dejal, naj se osredotoči na skoke, analizirali pa bomo po sezoni,« je dejal Prock. »Tega ne nameravam komentirati. Videli smo, kako se zadeve odvijajo. Ko kar koli rečem, moje besede vzamejo iz konteksta in potem nastane zmešnjava. Zdaj se osredotočamo na skoke, potrebujemo svoj mir,« je bil kratek Pointner. Spor v avstrijskem taboru je voda na mlin slovenskim skakalcem. Vse drevi in v ponedeljek čakata še posamična in ekipna tekma na veliki skakalnici. Očitno bodo frčale iskre ne le zaradi skakalnega ognjemeta. |
