SOČI – Ko ste v dolgih letih sovjetske federacije domačemu ljudstvu omenjali poletne počitnice, so misli pogosto uhajale k Črnemu morju – v Romunijo, Bolgarijo ali ukrajinski in ruski prostor. V tem je Soči vsekakor ohranjal sloves najbolj priljubljenega letovišča, nihče si takrat niti v sanjah ni predstavljal zimskih olimpijskih iger v tem kraju …
A tu se nova športna zgodba iz leta v leto bolj mondenega kraja komaj dobro začenja. Prav kmalu se bo ob Črno morje preselil cirkus formule 1, Soči bo med prizorišči svetovnega prvenstva v nogometu 2018, in čeprav naslednji hokejski šampionat na ruskih tleh, maja 2016, pripada Moskvi, kot po navadi v preteklosti nikogar več ne bi presenečalo, ko bi se najboljše reprezentance še kdaj vrnile na ledene ploskve čudovitega olimpijskega parka.
Brez prometnih zamaškov
Verjetno še ni bilo olimpijskih iger, pred katerimi bi se vnelo toliko razprav in razgrnilo toliko črnogledih misli, češ da jih bodo uničili teroristi, enoumje z jasno predsednikovo vladavino, pohlep po rubljih, dolarjih in evrih, teptanje človekovih pravic kot v primeru znamenite skupine Pussy Riot... Povrhu so na Češkem opozarjali, da so prav številni rojaki blizu olimpijskih prizorišč nekoč garali v zloglasnih taboriščih. Nenehni spori med kavkaškimi ljudstvi, nora Stalinova zgodba, tudi bližina Čečenije – vse to je metalo slabo luč na prizorišče iger, ki pa so nato ponudile vse kaj drugega kot strah, nelagodje, tesnobo, nesproščenost in željo po kar najhitrejšem koncu in odhodu s Črnega morja.
Soči je pravzaprav težko locirati, saj je središče kraja s svojim osrednjim pristaniščem več kot 30 kilometrov oddaljeno od olimpijskih objektov, prizorišča smučarskih tekem, proga za sankanje, bob in skeleton pa so v gorah. A sleherni strah pred pretirano zapletenimi prometnimi povezavami je bil povsem odveč. Tu ni bilo nikakršnih prometnih zamaškov kot v velemestih ali na poti iz Torina v Sestriere in nazaj na igrah 2006, imenitno je deloval t. i. olimpijski pas, po katerem so se akreditirana vozila premikala brez kakršnih koli zapletov in zamud. Za ljudstvo pa je bila najbolj primerna tako imenovana lastovka, hitri in udobni vlak, ki je z obale pripeljal v osrčje gorskega dogajanja.
Nekatere vstopnice so šle za med, predvsem za v Rusiji silno priljubljena hokej in umetnostno drsanje, a tudi tistim, ki so ostali brez dragocenih koščkov papirja, ni bilo dolgčas. Na osrednjem trgu, prav med dvoranami in pod olimpijskim ognjem, so se vsak dan vrstili nastopi plesnih in glasbenih skupin iz različnih ruskih krajev, pri pestrosti ponudbe prehrane niso skoparili, silno kakovostna, a tujini premalo znana, so vina iz Krasnodarske regije, h kateri spada tudi Soči.
Kajpak so policisti in redarji spremljali dogajanje, a prav nič bolj vidno kot na večjih prireditvah pri nas, prostovoljcev je bilo 25.000 predvidoma le ob morju, v vsem projektu skupaj naj bi sodelovalo kar 60.000 mladih, nasmejanih in vedno znova prijaznih ljudi. Dolga obala ob Sočiju je dobra dva tedna živela v svojem ritmu, zelo dostopnem do tujca, in tudi napovedi zasoljenih cen so bile pretirane.
Seveda ni več tako kot v starih sovjetskih časih, a če pol litra najbolj cenjenega ruskega piva iz Sankt Peterburga na olimpijskem prizorišču stane tri evre, v nadvse spodobnih lokalih po turističnih središčih pa tudi manj, je to za vsakogar, ki je prišel na olimpijske igre bodisi delat bodisi uživat, povsem sprejemljivo. Tudi kosilo s specialitetami iz kavkaških loncev in ponev – denimo z veliko zelenjave in mesa, pogosto jagnjetine – stane okrog 10 evrov (mar je pri nas kaj ceneje?), cene vozovnic za vlake ali lokalne avtobuse so komaj omembe vredne.
A seveda je bil Soči za navadnega smrtnika iz tujine precej težje dosegljiv kot, denimo, pred dvema letoma poletni olimpijski London. Rusija pač zahteva vizume, okrog namestitev je bilo precej nejasnosti, na račun brezhibnih športih objektov se je zatikalo z zamudami pri gradnjah nekaterih drugih stavb, tudi hotelov, seveda je tudi v metropolo britanskega otoka in sploh eno med najbolj priljubljenimi mestnimi destinacijami z evropskih letališč poleteti lažje kot v Soči. A ta je bil pač poseben. Tako kot tudi te olimpijske igre.