Gotsko temačno vreme v gorski pokrajini zaledja obmorskega Sočija se je včeraj renesančno razjasnilo! Prekrasno sonce je ogrelo telesa in duha tudi deskarkam in deskarjem v paralelnem veleslalomu, mična dekleta in brezkompromisni fantje so krenili v lov na olimpijska odličja. Uspelo je šestim, med njimi tudi Žanu Koširju, ki je še z deskarske strani odprl novo stran v slovenski olimpijski zgodovini in privijugal do brona! Devetindvajsetletni Tržičan je prepričljivo deloval že v kvalifikacijah (8. mesto) pa v osmini finala (izločil je dvakratnega olimpijskega prvaka, Švicarja Philippa Schocha) in četrtfinalu; predajo je moral podpisati Avstrijec Andreas Prommegger, lanski zmagovalec svetovnega pokala. Samozavestno in brez večjih napak je tekmece položil na pleča, v izteku na cilju pa je mirno nakazoval, da je treba umiriti evforijo, kajti glavno šele prihaja; to je potrjeval tudi z navpičnim premikanjem iztegnjene dlani roke. »Mirno, ni še kolajne,« je sporočal iz ekstremnega parka v Roza Hutorju. Ob tem pa se je za dobro sodelovanje zahvalil še deski in jo prijateljsko potrepljal. A v polfinalu, tako kot druge stopnje izločilnih bojev na dve vožnji s časovnim izmerkom, ga je po napaki izločil presenetljivo dobri Švicar Nevin Galmarini. V tolažilnem finalu, a z veliko nagrado, bronasto žlahtno kovino, pa je nalogo opravil bronasto uspešno, Nemca Patricka Busslerja je pustil nezadovoljnega na četrtem mestu. Po tolikšnem olajšanju se je Košir zvrnil v sneg na hrbet in po beli zimski površini podrsaval z rokama.
Slovenija je bila sicer edina država, ki je v četrtfinalu paralelnega veleslaloma imela tri predstavnike. Rok Marguč je na koncu pristal na petem mestu, Rok Flander na šestem, oba sta izpadla v četrtfinalu, Izidor Šušteršič pa se ni prebil skozi kvalifikacijsko sito in ima zabeleženo 21. mesto. Olimpijski prvak je postal Vic Wild, Američan, ki po poroki z rusko deskarko Aleno Zavarzino tekmuje za novo domovino Rusijo, s srebrom pa se bo od zdaj naprej bahal že omenjeni Švicar Nevin Galmarini; ta je v četrtfinalu za devet stotink izločil Marguča.
Z letnimi gumami po ledenem klancu
»Zelo sem zadovoljen. V mojem življenju se vse počasi dogaja. Moja pot na vrh je bila postopna, tako je pač z vsemi stvarmi v mojem življenju. Edina stvar, ki mi je še manjkala, je bila medalja z olimpijskih iger. Nisem še strnil misli, občutek imam, kot da sem na svetovnem pokalu. Moram počakati, da mi kolajno obesijo okrog vratu, da bom dojel, da je poplačan ves trud. Za menoj je veliko težkega dela. Hvala bogu, da mi je naposled uspelo, da me ne boste več zbadali, da nisem človek za velike tekme. Imel sem tudi nekaj sreče, če sem na svetovnem prvenstvu kolajno zgrešil za nekaj stotink, se mi je tu vse vrnilo,« je polno čustev buhtelo iz Koširja, ki je, zanimivo, prvi Tržičan z olimpijskim odličjem. To denimo ni uspelo niti alpskemu smučarju Bojanu Križaju. »V kvalifikacijah je bila proga ledena, pozneje se je vse bolj mehčala. Tekma je nasploh ponujala potovanje skozi letne čase, od leda in betona v kvalifikacijah, kot da bi šel z letnimi gumami po ledenem klancu navzdol, mehkega snega do lukenj. Sam pa sem imel s potekom tekme zaradi utrujenosti tudi vse bolj šibke noge. Psihično nisem imel težav, spopadal pa sem se s telesnimi, pripravljenost je bila tokrat zelo pomembna. Noge na tej progi niso bile ravno sanjske, zmanjkalo mi je moči, a ko sem prišel na cilj in videl, da sem osvojil kolajno, sem si oddahnil. Zapomnil si bom Soči, sončen dan, to bo del mojega življenja. Pokazal sem izkušenost in dobro taktiko, to je bilo zelo pomembno. Vseh nabojev nisem hotel izstreliti že na začetku, stopnjeval sem vožnje,« je prešerno nadaljeval. A imel tudi nekaj pomislekov. »Vseeno nisem čisto zadovoljen z vožnjami, a vse je bilo dovolj za medaljo. Žal mi je napake v polfinalu, vseeno bi si zaslužil finale. V malem finalu sem imel nekaj sreče in vse se je izravnalo. Živčnost je bila velika, a sem pokazal, da sem sposoben osvojiti medaljo, kljub temu da sem sam s seboj imel dosti težav. Zdaj jo imam, želim si še več,« je že napovedal tudi sobotni paralelni slalom.
Noče biti junak
Žan Košir se zjutraj po slabem spancu ni počutil najbolje, v slabo voljo ga je spravil tudi ogled proge, saj je bila povsem ledena. »Ali smo na hokejski tekmi,« je bilo njegovo vprašanje. Težko delo je imel tudi pri izbiri deske. Precej je tvegal, za desko, ki mu je pomagala do uspeha, se v drugih razmerah ne bi odločil. Tretjeuvrščeni iz svetovnega pokala v letošnji zimi je samozavest brez večjih napak nadgradil z vožnjami brez nihanj, to ni bilo vseskozi na njegovem deskarskem jedilniku. »Samozavestno sem že deloval, a od mene boste težko slišali, da sem najboljši. Imam pa ves čas monologe, da se spodbujam, ker stoodstotno ne zaupam vase. Za zdaj še ne, morda mi bo na slalomu lažje, saj medaljo že imam. Nočem biti junak, ves čas si želim biti z nogami trdno na tleh. A vem, da so moje zmožnosti velike,« je bronasti Košir opravil tudi lastno psihoanalizo.
»Devet stotink mi je zmanjkalo do polfinala, a to ni pomembno. Rečem lahko, da sem idiot. Mislil sem, da je prva četrtfinalna vožnja končana, popustil, kar naenkrat pa sem za seboj spet zaslišal Švicarja. Pravega ritma nisem mogel več ujeti, tako da si je tekmec nabral veliko prednost. Napako sem poskušal popraviti v drugi vožnji, a mi je malo zmanjkalo,« pa se je nase jezil Rok Marguč, svetovni prvak v paralelnem slalomu.