NOGOMET
V muzeju poslej tudi o nogometu
Celje bučno slavilo ob prvem naslovu državnega prvaka. To je mejnik v 101 leto dolgi zgodovini nogometnega kluba.
Odpri galerijo
Veselju celjskih nogometašev na sredin večer ni bilo konca. FOTOgrafije: Uroš Hočevar
Obstajajo dnevi, ki za vedno ostanejo posebej podčrtani na slehernem koledarju. In tako bo poslej pri marsikaterem Celjanu, že tako polnem ponosa na pisano zgodovino svojega mesta, zapisan 22. julij 2020. S spominom na večer, ko je Savinjska dolina slavila nove nogometne prvake. Prvič doslej so ti doma v Celju, na slovenskem šampionskem zemljevidu so se tako pridružili Mariboru, Ljubljani, Novi Gorici, Domžalam in Kopru.
Ta julijska sreda nam ni ravno podarila tiste prepoznavne poletne počitniške podobe, bolj ko ne je slovenski zahod ponujal pogoste plohe in zoprno vožnjo, nakar je prihod skozi predor pod Trojanami razkril nova obzorja prijaznih sončnih žarkov, v hipu je spomin ušel na Štajersko nebo, enega bolj prepoznavnih hitov odlične slovenske glasbene zasedbe Mi2, katere prvi vokal Tone Kregar je sicer direktor Muzeja novejše zgodovine v Celju.
Marsikaj se je dogajalo v tem mestu, skupaj s Kranjem tretjim po velikosti v naši deželi, nogometaši pa so zdaj zapisali novo veličastno poglavje in si tako zagotovo priborili svoj prostor tudi v omenjenem muzeju, da bodo tudi zanamci spoznavali, kdo so bili slovenski športni junaki poletja 2020.
Celjanov ob začetku sezone poznavalci niso jemali prav resno. Start je bil bled: premiera je današnjim prvakom prinesla poraz v Sežani z 0:1, sledil je remi doma z Aluminijem. Večna favorita Maribor in Olimpija sta bila precej vidneje pod drobnogledom, bolj kot savinjski druščini je nogometna javnost namenjala pozornost tudi Muri, njenim številnim privržencem in sploh ozračju, ki Prekmurju podarja pohvalo najbolj vznesene nogometne regije na Slovenskem.
Celje takšne podpore s tribun v novejši dobi ni uživalo nikdar, starejši se bodo seveda iz jugoslovanskih časov spomnili 8000 gledalcev na kvalifikacijski tekmi druge zvezne lige proti Karlovcu, toda ohranjalo je tisto trdno jedro nogometnih zanesenjakov in mnogim med njimi je bilo hudo, ker zdaj sredinega zgodovinskega trenutka niso mogli doživeti na tribunah. Eden takšnih je bil denimo navijač iz sosednjega Žalca: že 37 let s sezonsko vstopnico redno obiskuje nogometne tekme v Celju, a ker ni bil pravočasen s prijavo ob krepko omejeni zmogljivosti stadiona sredi ukrepov proti širitvi koronavirusa, mu ni preostalo drugega, kot da z rumeno-modrim šalom okrog vratu spremlja tekmo desetletja v enem od bližnjih gostinskih lokalov.
In ti so nam na ta sredin večer ponujali podobo kot tisti ob nemških ali angleških nogometnih arenah, ko mnogi ostanejo brez vstopnic, a nato pred TV-zasloni z vrčki ali pač otoškimi pintami piva v rokah tako ognjevito spodbujajo svoje ljubljence, kot bi bili neposredno na tribunah.
Kot povsod po svetu evforičnih, vznesenih in samozavestnih privržencev v svojem pričakovanju tekme nihče ni mogel ustaviti, »Don't Stop Me Now«, klasika slovite skupine Queen, nekaj minut pred začetkom tekme je iz zvočnikov na stadionu jasno razgrinjala razmišljanje nogometnega Celja – nocoj gremo do konca! In nato se je vnel boj, primerljiv z najbolj napetimi in nepredvidljivimi iz slovitih športnih aren Münchna, Madrida, Milana, Liverpoola, Moskve. Pogosto so živci neučakanih domačih navijačev viseli na nitki, a nogomet je pač čudovita igra čustev – žalosti in veselja.
Na slednje so v Celju, ko gre za domači nogometni naslov, dolgo čakali, zdaj, 17 pomladi od tiste zapravljene priložnosti na tekmi odločitve v Mariboru, skupno pa že 101 leto, odkar organizirano v klubu knežjega mesta brcajo nogometno žogo. »Seveda se veselim počitnic, obenem pa tudi novega snidenja in tekem. Najlepše je stalno igrati,« nam je namignil kapetan moštva in prvi junak ligaške sezone pri nas Mitja Lotrič.
Od včerajšnjega dne je z družino že na obali Jadranskega morja. Nekaj prostih dni mu bo dobro delo po vsem stresu in adrenalinu sredinega večera. Tako kot tudi trenerju Dušanu Kosiću in drugim grofom. Ker pa takšnega občutka nihče v Celju prej še ni doživel, so se mnogi ob Savinji po prekratki noči malce omotični zbudili in se najprej uščipnili v lica – smo le sanjali ali res vstajamo v šampionsko jutro? Siniša Uroševič
Navijači so dolgo čakali na zgodovinsko prvo šampionsko lovoriko.
Ta julijska sreda nam ni ravno podarila tiste prepoznavne poletne počitniške podobe, bolj ko ne je slovenski zahod ponujal pogoste plohe in zoprno vožnjo, nakar je prihod skozi predor pod Trojanami razkril nova obzorja prijaznih sončnih žarkov, v hipu je spomin ušel na Štajersko nebo, enega bolj prepoznavnih hitov odlične slovenske glasbene zasedbe Mi2, katere prvi vokal Tone Kregar je sicer direktor Muzeja novejše zgodovine v Celju.
Celje 36 19 12 5 74:36 69
Maribor 36 20 7 9 66:39 67
Olimpija 36 20 7 9 73:44 67
Mura 36 14 14 8 54:42 56
Aluminij 36 16 7 13 58:48 55
Bravo 36 13 10 13 50:53 49
Tabor 36 13 7 16 45:51 46
Domžale 36 12 7 17 52:64 43
Triglav 36 9 5 22 44:87 32
Rudar 36 0 12 24 28:80 12
Maribor 36 20 7 9 66:39 67
Olimpija 36 20 7 9 73:44 67
Mura 36 14 14 8 54:42 56
Aluminij 36 16 7 13 58:48 55
Bravo 36 13 10 13 50:53 49
Tabor 36 13 7 16 45:51 46
Domžale 36 12 7 17 52:64 43
Triglav 36 9 5 22 44:87 32
Rudar 36 0 12 24 28:80 12
Marsikaj se je dogajalo v tem mestu, skupaj s Kranjem tretjim po velikosti v naši deželi, nogometaši pa so zdaj zapisali novo veličastno poglavje in si tako zagotovo priborili svoj prostor tudi v omenjenem muzeju, da bodo tudi zanamci spoznavali, kdo so bili slovenski športni junaki poletja 2020.
Iz Žalca 37 let zvestobe
Celjanov ob začetku sezone poznavalci niso jemali prav resno. Start je bil bled: premiera je današnjim prvakom prinesla poraz v Sežani z 0:1, sledil je remi doma z Aluminijem. Večna favorita Maribor in Olimpija sta bila precej vidneje pod drobnogledom, bolj kot savinjski druščini je nogometna javnost namenjala pozornost tudi Muri, njenim številnim privržencem in sploh ozračju, ki Prekmurju podarja pohvalo najbolj vznesene nogometne regije na Slovenskem.
Celje takšne podpore s tribun v novejši dobi ni uživalo nikdar, starejši se bodo seveda iz jugoslovanskih časov spomnili 8000 gledalcev na kvalifikacijski tekmi druge zvezne lige proti Karlovcu, toda ohranjalo je tisto trdno jedro nogometnih zanesenjakov in mnogim med njimi je bilo hudo, ker zdaj sredinega zgodovinskega trenutka niso mogli doživeti na tribunah. Eden takšnih je bil denimo navijač iz sosednjega Žalca: že 37 let s sezonsko vstopnico redno obiskuje nogometne tekme v Celju, a ker ni bil pravočasen s prijavo ob krepko omejeni zmogljivosti stadiona sredi ukrepov proti širitvi koronavirusa, mu ni preostalo drugega, kot da z rumeno-modrim šalom okrog vratu spremlja tekmo desetletja v enem od bližnjih gostinskih lokalov.
Na odločilni tekmi za prvaka v letošnji sezoni 1. SNL so podelili tudi nagrade sindikata igralcev Spins. Nagrade za najboljše posameznike so prejeli Mitja Lotrič za najboljšega igralca, Dario Vizinger za najboljšega mladega nogometaša in Dušan Kosić za najboljšega trenerja, vsi so člani Celja.
In ti so nam na ta sredin večer ponujali podobo kot tisti ob nemških ali angleških nogometnih arenah, ko mnogi ostanejo brez vstopnic, a nato pred TV-zasloni z vrčki ali pač otoškimi pintami piva v rokah tako ognjevito spodbujajo svoje ljubljence, kot bi bili neposredno na tribunah.
Kot v nogometnih metropolah
Kot povsod po svetu evforičnih, vznesenih in samozavestnih privržencev v svojem pričakovanju tekme nihče ni mogel ustaviti, »Don't Stop Me Now«, klasika slovite skupine Queen, nekaj minut pred začetkom tekme je iz zvočnikov na stadionu jasno razgrinjala razmišljanje nogometnega Celja – nocoj gremo do konca! In nato se je vnel boj, primerljiv z najbolj napetimi in nepredvidljivimi iz slovitih športnih aren Münchna, Madrida, Milana, Liverpoola, Moskve. Pogosto so živci neučakanih domačih navijačev viseli na nitki, a nogomet je pač čudovita igra čustev – žalosti in veselja.
Na slednje so v Celju, ko gre za domači nogometni naslov, dolgo čakali, zdaj, 17 pomladi od tiste zapravljene priložnosti na tekmi odločitve v Mariboru, skupno pa že 101 leto, odkar organizirano v klubu knežjega mesta brcajo nogometno žogo. »Seveda se veselim počitnic, obenem pa tudi novega snidenja in tekem. Najlepše je stalno igrati,« nam je namignil kapetan moštva in prvi junak ligaške sezone pri nas Mitja Lotrič.
Izidi 36., zadnjega kroga 1. SNL – Celje : Olimpija 2:2 (500 gledalcev; Luka Kerin 34., Dario Vizinger 64.; Timi Max Elšnik 58., 75.), Bravo : Rudar Velenje 1:1 (200 gledalcev; Ibrahim Mensah 90.; Adam Vošnjak 23.), Aluminij : Maribor 1:4 (brez gledalcev; Stipe Vrdoljak 67.; Amir Dervišević 61., Nemanja Mitrović 75., Gregor Bajde 83., Rok Kronaveter 85.), CB24 Tabor : Mura 1:2 (250 gledalcev; Erik Salkić 19.; Tomi Horvat 64., Žan Karničnik 90.), Domžale : Triglav 2:1 (brez gledalcev; Matej Podlogar 29., Mattias Käit 85.; Gaber Petric 87.). Lestvica strelcev: 26 – Ante Vukušić (Olimpija), 23 – Dario Vizinger, 18 – Mitja Lotrič (oba Celje).
Od včerajšnjega dne je z družino že na obali Jadranskega morja. Nekaj prostih dni mu bo dobro delo po vsem stresu in adrenalinu sredinega večera. Tako kot tudi trenerju Dušanu Kosiću in drugim grofom. Ker pa takšnega občutka nihče v Celju prej še ni doživel, so se mnogi ob Savinji po prekratki noči malce omotični zbudili in se najprej uščipnili v lica – smo le sanjali ali res vstajamo v šampionsko jutro? Siniša Uroševič
