Uroš Zorman: Čustven sem, ni me sram zajokati

Pozna je že bila ura v Granollersu in članom slovenske rokometne reprezentance se je mudilo proslaviti uvrstitev na olimpijske igre v Parizu. Tudi selektorju Urošu Zormanu, ki so ga na cedilu pustile glasilke, kljub temu pa si je vzel nekaj časa, da je podoživel občutke.

Je vaš hripavi glas posledica stresa ali česa drugega?

»Ne vem, kaj je krivo, je bilo pa v tem tednu res veliko stresa, veliko izgubljenih živcev, kar se mora nekje poznati in udariti na plano. Spet sem na slabem glasu, a tega sem že vajen.«

Kakšni so prvi občutki, potem ko ste premagali Bahrajn, zatem pa dočakali pomoč Španije? Cilj je izpolnjen.

»Kar smo si želeli pred turnirjem, smo izpolnili. Razpored tekem je bil malce drugačen, kot smo si želeli, čakanje na razplet tekme med Španijo in Brazilijo je bilo zares mučno, toda izplačalo se je. Fantom lahko samo čestitam, čeprav je jasno, da nismo bili pravi, ni bilo forme z januarskega evropskega prvenstva v Nemčiji. Saj pravijo, sreča spremlja pogumne. V zadnjih dveh letih, odkar smo skupaj, smo si to zaslužili, bili deseti na svetovnem prvenstvu in šesti na evropskem.«

Kako se je bilo pobrati po visokem porazu s Španijo?

»Ni bilo lahko, s Španijo je bil črn dan, zato sem toliko bolj vesel, da smo se proti Bahrajnu zbrali in odigrali rutinirano tekmo. Ne dobre, ampak rutinirano. Vsa čast Špancem, ki so odigrali resno proti Braziliji, čeprav jim ni bilo treba.«

Olimpijske igre, lepo se sliši ...

»Res lepo. Olimpijske igre so zares nekaj posebnega. Dobro vem. S šestim mestom iz Nemčije smo si oprtali težek nahrbtnik in od nas se je pričakovalo, da bomo suvereni tudi v Granollersu. Nismo bili, a odvalil se nam je velik kamen od srca. Mislili smo, da bomo s prihodom Blaža Janca in Mateja Gabra še nadgradili igro z eura, vendar se je izkazalo, da so fantje utrujeni, smo sredi najhujše klubske sezone v evropskih pokalih in domačih prvenstvih. Nismo pa tega obešali na velik zvon in jamrali. Nedvomno smo v teh dveh letih napredovali. Cilj so bile olimpijske igre, sprva bolj v podzavesti, potem pa vedno bolj jasen. Na koncu nam je uspelo. Danes se počutim zelo olimpijsko.«

Slišali smo, da so vas po uvrstitvi na OI zalile solze. Drži ali zgolj čenče?

»Saj me dobro poznate. Sem karakteren in ambiciozen človek. Pa tudi zelo emocionalen in ko se zgodijo takšne stvari, se prepustim čustvom. Sploh, ko sem se ozrl nazaj, kje smo še bili pred dvema letoma.«

Pred časom, ko sva se pogovarjala na RZS, ste rekli, da bi bil čas, da bi Slovenija imela pol stolpnice v olimpijski vasi, ne pa da gostuje v enem nadstropju. Vi ste prebili led, a v Pariz lahko pridejo tudi rokometašice, košarkarji in odbojkarji ...

»Ne pol, vso stolpnico. Da bo z nje visela le ena zastava. Jaz bi bil presrečen, če bi uspelo vsem štirim reprezentancam in še mnogim drugim v individualnih panogah. Odbojkarji so praktično z eno nogo na OI, Luka Dončič in njegovi so dovolj dobri, da lahko premagajo Grke v Atenah, naše punce pa so tudi že dokazale, da zmorejo.«

Veliko premora za vas ne bo do konca poletja, ste tudi trener Trima. Ste Katji in otrokom že razložili, da bodo poleti bolj malo videli moža in očija?

»Dolgo smo že v športu, če je za kaj vredno žrtvovati poletje, so to olimpijske igre. Bo pa letos hiška na morju res bolj samevala. Za takšne stvari se izplača marsikaj pretrpeti. Olimpijada je vsaka štiri leta, to so sanje vsakega vrhunskega športnika. Uživali bomo in storili vse, da bo Slovenija na nas ponosna.«