Pogačar trpel za zgodovinski bron

Kjer sta se prepirala Tadej Pogačar in Wout van Aert, je zmagal Richard Carapaz, bi lahko zapisali o razpletu olimpijske cestne dirke. Čeprav za Slovenijo ni bila zlata, je bila zgodovinska. Pogačarjev bron je prva olimpijska kolajna za slovensko kolesarstvo, ki je v zadnjih letih na novo postavilo domala vse možne mejnike.

»Predolgo sem bil najboljši slovenski kolesarski olimpijec,« je ob proslavljanju Pogačarjevega 3. mesta dejal selektor slovenske reprezentance Andrej Hauptman, ki je bil s 5. mestom iz Aten 2004 do sobotnih dopoldanskih ur lastnik naše najboljše uvrstitve v tem športu pod petimi krogi. Ta ugotovitev drži kot pribito, če je imela Slovenija na startu 1. in 3. na lestvici Svetovne kolesarske zveze (UCI), ki sta v zadnjih dveh letih po dvakrat dobila Tour de France, Vuelto in po enkrat najtežjo enodnevno preizkušnjo Liege–Bastogne–Liege, je olimpijska kolajna prej ali slej morala pasti. Še zdaleč pa ni bila samoumevna ali vnaprej zagotovljena.

Zanjo je bilo treba garati in trepetati vse do zadnjih centimetrov brutalne 234 km dolge trase s 4865 višinskimi metri, ki se je končala na dirkališču Fudži. To takšne športne drame ni doživelo od leta 1976, ko si je tu James Hunt zagotovil naslov prvaka v formuli ena pred Nikijem Laudo. Na lastni pogon pa je bil tu najboljši Carapaz, ki morda ni bil najmočnejši kolesar na dirki, jo je pa zato najbolje prebral.
 

S polovično močjo

Vsi so pričakovali srdit dvoboj med Slovenci in Belgijci ter ga dobili, ni pa to bil napovedani četveroboj s Pogačarjem in Primožem Rogličem na eni in van Aertom in Remcom Evenepoelom na drugi strani. Belgijci so svojega čudežnega dečka izgubili zaradi taktične zablode, saj so ga v jalov napad poslali 55 km do cilja, Slovenci so Rogliča izgubili že v 3. etapi Toura, saj Kisovčan, kot kaže, še ni povsem okreval po padcu, ki je bil usoden že za njegovo nadaljevanje dirke po Franciji.

Slovenija je kolajno osvojila malodane s polovično močjo, saj je nesrečni splet okoliščin, dve tehnični okvari in padec, iz igre izločil Jana Polanca, še preden bi lahko prevzel ključne pomočniške vloge. Zato pa sta bili monumentalni predstavi Jana Tratnika in Pogačarja. Idrijčan je z neumornim narekovanjem tempa karavano držal skupaj vse do strašljivega vzpona na prelaz Mikuni, pred katerim je za nameček Rogliča pripeljal v položaj za morebitni napad. Ni ga bilo, nepopustljivega zasavskega borca so zdelale bolečine in krči, ki pod vprašaj postavljajo tudi njegov sredin nastop v vožnji na čas. Zato pa je v slogu, ki smo ga že vajeni z letošnjega Toura, več kot 37 km pred ciljem skočil Pogačar in razstrelil dirko. Izkazalo se je sicer, da njegove noge niso več tako eksplozivne, kot so bile na vrhuncu moči v Franciji, in se ni otresel vseh tekmecev. V nogah in glavi pa je imel še dovolj za nepozaben lov za kolajno.

»Na ogledu proge sem spoznal ta klanec, na vznožju sem se počutil dobro, vendar mi ni povsem jasno, na kaj sem mislil, ko sem napadel. Dal sem vse od sebe, vendar sem kmalu obžaloval potezo in upal, da bo klanca čim prej konec,« je na novinarski konferenci nosilcev kolajn priznal Pogačar.
 

Tarča na hrbtu

Njegovemu napadu v klanec je sledil popoln kaos med tekmeci, skok drug za drugim, dokler se Carapaz 25 km pred ciljem ni odpeljal za kolesom ne dovolj močnega in preveč naivnega Američana Brandona McNultyja. Ta je 6 km pred ciljem nemočno opazoval, kako se Ekvadorec, ki je moči hranil tudi v njegovem zavetrju, pelje zlatu naproti, malo za tem pa je njegove sanje o kolajni razblinila še Pogačarjeva skupina.

»Od zadnjega vzpona naprej sem trpel, poskušal sem napasti, a so drug za drugim napadali tudi drugi. Težko je bilo ostati zbran in slediti kolesom tekmecev. V naši skupini je bilo več zanimanja za osvojitev ene od kolajn kot za zlato. Jaz sem ga imel vseskozi v glavi, vendar sem na koncu uvidel, da to ne bo mogoče, da je Carapaz premočan. Osredotočil sem se na sprint, v katerem me je adrenalin ponesel proti cilju,« pa je Pogi orisal trenutke, ko sta tako Slovenija in svet že živela v prepričanju, da je 22-letni kolesar s Klanca pri Komendi osvojil srebro. Fotofiniš ga je pripisal van Aertu, ki je bil na tej dirki v domala enakem položaju kot Pogačar. Oba sta imela na hrbtu tarči. Tekmeci so z ostrostrelsko natančnostjo čakali na vsako njuno potezo in jima sledili kot sence.

»Poskušal sem izzvati lov za ubežnikoma, vendar so se vsi osredotočili na Pogačarja in name. To je bil zahteven položaj. V danih okoliščinah sem iz dirke potegnil največ, kar sem zmogel,« se je 26-letni Belgijec, ki v dresu Jumba Visme zmaguje kot za stavo, sprijaznil s svojo srebrno usodo, ko nosi reprezentančni dres. V njem je bil drugi že na lanskem SP tako na cestni dirki kot vožnji na čas in ne nazadnje na letošnjem SP v ciklokrosu. A na olimpijskih igrah šteje vsaka kolajna, to je bilo razvidno tudi iz Pogačarjevega odziva. Brona se je slovenski šampion veselil vsaj toliko, če ne bolj kot zmage na Touru. Vrstni red na Japonskem je razblinil tudi dilemo, ki so jo imeli kolesarji in njihovi trenerji že od leta 2018, ko je postalo jasno, kako zahteven bo olimpijski izziv manj kot teden dni po koncu Toura. Vprašanje je bilo, ali je možno na vso moč dirkati in blesteti na obeh preizkušnjah. Odgovor je jasen: prvih osem olimpijcev je v vidnih vlogah videlo Elizejske poljane.