»Moja zmaga je, da ste vsi vi danes tu. Hvala vam. Ponosno se poslavljam, na svoji športni poti sem bil pošten, zato lahko vsakemu pogledam v obraz. Zdaj pa pojdimo igrat, da ne bo prej noč,« je z nekaj cmoki v grlu, niti solze niso manjkale, nekdanji slovenski nogometni reprezentant Matej Mavrič postavil piko na i svoji poslovilni tekmi na idiličnem nogometnem igrišču v Piranu. Brez tekem, nogometa ni šlo – po sistemu vsak z vsakim so se merili med sabo Mavričevi prijatelji, šampionska zasedba Nove Gorice iz leta 2004 in slovenska reprezentanca iz 2010.
Za Reneja
»Večkrat smo kakšno ušpičili, Matej je bil vedno tak. Pogrešamo ga,« prizna Mišo Brečko, ki je prišel s sotrpini iz reprezentance Samirjem Handanovićem, Valterjem Birso, Timom Matavžem, Brankom Ilićem in Bojanom Jokičem pospremit Mavriča v igralski pokoj. Vsaj 500 ljudi se je zbralo v Piranu, prej nikoli toliko, pravijo lokalci, ki so ponosni na Mateja, s trdim delom je naredil veliko, v petek pa dokazal, da je človek z velikim srcem. Mali Rene iz Renč, deček, ki je v zadnjem mesecu povezal Slovenijo in potrkal na srca vseh nas, je namreč dobil ček za 30.333 evrov. Po Matejevi zaslugi! Denar so zbrali člani slovenske reprezentance.
»Najprej je hotel, da bi zbiral pomoč za socialno ogrožene družine,« nam pove eden od Mavričevih prijateljev. Ko pa je slišal za Reneja in njegovo zgodbo, dvoma ni bilo več. »Isti dan je obiskal Renejevo mamo, ji obljubil pomoč in začel telefonirati. Z enim klicem je prepričal Handanovića in Birso, s tem pa je bila rešena tudi akcija,« še izvemo. Rene je nato izvedel prvi udarec na tekmi med Mavričevo reprezentanco in prijatelji. Pred tem je Mavrič na igrišče poklical še Marina Likarja, ki je bil svojčas dober obalni nogometaš. Bolezen je naredila svoje, toda Mavrič ga ni pozabil, v petek sta se iskreno objela, Likar, asistiral mu je še piranski župan Peter Bossman, pa je odprl tekmo med Matejevimi prijatelji in Goričani.
Hotel dodatno delati
Matej ne skriva, da bi še rad igral nogomet, a je bila lanska poškodba hrbta usodna. Do konca letošnje sezone je bil tehnični vodja ekipe Luke Koper, danes se spogleduje s trenerstvom, še bolj ga mika položaj športnega direktorja. Nogometno kariero je začel pri devetih v Piranu, kjer je odraščal z mamo Nevo (pred 22 leti je z železno voljo in trmo premagala raka) in sedem let starejšim bratom Alenom, ta je danes mornar. Sprva je treniral rokomet, ko pa je trener enkrat zamudil, se je pridružil nogometni ekipi in je ni več zapustil. Pot ga je iz Pirana vodila na sever – v Primorje in Novo Gorico, posojen je bil v Renče. »Nadarjen nisem bil, trmast in odločen, da se dokažem, pa zelo. Verjetno sem bil eden redkih igralcev, ki je imel v pogodbi zapisano, da mi mora klub (Nova Gorica) zagotoviti dodatne individualne treninge,« iskreno prizna. V tujini je igral za norveški Molde, nemški Koblenz in avstrijski Kapfenberg. Dres Slovenije je oblekel 35-krat, leta 2005 je zabil edini gol (v mrežo Moldavije). Danes je ponosni očka sinov Taja in Žana, ki sta se rodila v zakonu s Suzano. Ljubezen svojega življenja je spoznal v Novi Gorici. Ženi je leta 2004 za rojstni dan podaril dres Alessandra Neste. »To je bil edini nogometaš, ki ga je poznala, pa še simpatičen in lep je bil. Želela je njegov dres. Nesti sem potem pojasnil situacijo, od srca sva se nasmejala.«
Danes živi v Gorici, rad se vrača v Piran, včasih pripelje sinova, po svojih močeh pomaga domačemu nižjeligašu. »Ponosen sem na prijatelje, ki so ga v enem letu spravili iz rdečih številk, upam, da se sedaj piranskemu nogometu pišejo boljši časi,« sklene Matej, ki bo letos poleti vnovič poskrbel za mlade – s prijateljem Simonom Rosičem bosta organizirala nogometni kamp v Novi Gorici.