S čim bi bili zadovoljni po šestih odigranih tekmah v skupini J lige Evropa?
Naša skupina ima težo lige prvakov. Težko je predvideti, kako se bo razpletlo. Po športni plati si želimo napredovati, doseči čim več. Realen cilj je, da presežemo rezultate iz lanske sezone.
Kakšno je razmerje moči med Panathinaikosom, Laziem in Tottenhamom?
Mislim, da ima Lazio trenutno najmočnejšo ekipo. Tottenham in Panathinaikos sta tu nekje. Pao ima najbogatejšo tradicijo v Evropi in je že zato nevaren, Tottenham pa prihaja iz angleškega prvenstva, ki je prvo ali drugo najmočnejše v Evropi. Vsekakor je poseben čar, da igramo z najboljšimi.
Panathinaikos ima določene težave. Bi jih lahko zato ujeli na krivi nogi?
To je dvorezen meč. Veliki klubi hitro padejo v krizo in se še hitreje rešijo iz nje. Takrat, ko so veliki ranjeni, so najnevarnejši. Igralci želijo pokazati svoj ponos, izničiti manjšo krizo ali nesporazum v ekipi. Sam v krize velikih klubov ne verjamem.
Težav s preklopom med kakovostjo slovenske in evropske scene nimate več, kajne?
Ne, nimamo. Z igralci smo ogromno delali na psihološkem področju. To ni preprosto. Vsi seveda razumemo igralce, da je težko preklopiti. Toda tudi oni morajo spoznati in razumeti, da moramo v čim manjši meri delati razliko med domačim in evropskim nogometom. Navsezadnje živimo od slovenske lige.
Ali pritisk na vas ustvarja okolje ali to počnete sami?
Sami. V Mariboru je sicer okolje zelo zahtevno, čeprav s strani verjetno gleda nekoliko drugače. V Mariboru poznamo samo en rezultat, to je zmaga. V osnovi pa si mora športnik sam ustvariti največji pritisk, da se tako ustrezno motivira. Kar se tiče tribun, imamo fantastično podporo. Aplavzi in žvižgi so sestavni del nogometa, oboje je znak, da ljudje nekaj čutijo do ekipe, igralcev. Ti znajo to spremeniti v pozitivno energijo.
V čem je največja moč Maribora?
V ekipi, ki je skupaj že kar nekaj časa. Naša moč je tudi na klopi, saj imamo kontinuiteto vodenja, Milanič je naš trener že peto sezono. Česa podobnega si želi vsak klub. To ti namreč daje mirnost in možnost, da dolgoročno uresničiš svoje ideje. Trenerji so danes pod velikim pritiskom, zaradi velikih denarnih vložkov nimajo veliko časa, da naredijo rezultat. Naš trener nam je zaupanje z ekipo vred, ki je z leti rasla, povrnil tudi z rezultati.
Kakovost igralcev se meri tudi z reprezentančnim statusom. Koliko vaših fantov si zasluži reprezentančni dres?
Jasmin Handanović je bil drugi vratar reprezentance že pred prihodom v Maribor, torej ga izvzemam. Tako pravzaprav nimamo nobenega člana reprezentance. Smo lokomotiva našega klubskega nogometa, ponos Slovenije, nimamo pa nobenega igralca v začetni postavi reprezentance. Ljudje naj sami presodijo, kako se počutimo.
Je to posledica trenja v odnosih med NK Maribor in NZS ali je to strokovne narave?
Mislim, da je to bolj strokovne narave. Mi imamo veliko težavo, ker se ne cenimo dovolj. Vse, kar pride iz tujine, je zlato, pa četudi pride iz Azerbajdžana. Domače ni tako vrednoteno. Pozivam vse, da pridejo v slovenski klubski nogomet in se poskusijo s svojim projektom uvrstiti v ligo Evropa. Videli bodo, kako težko je.
Kako gledate na izbrano vrsto po dveh porazih na začetku kvalifikacij za SP?
Imam občutek, da v slovenskem prostoru reprezentanca sploh ni bila tema. Preprosto zato, ker se reprezentančni nogomet oddaljuje od ljudi. Zakaj je tako, ne vem, pri ljudeh pa opažam apatijo in ravnodušje do izbrane vrste. Reprezentanci sicer želim vse najboljše, mi pa smo osredotočeni na NK Maribor.
Presenetil nas je tudi slab obisk na prvi tekmi proti Švici v Stožicah.
To je težko pojasniti, toda odziv ljudi ima svoj razlog.
Naslednjo kvalifikacijsko tekmo s Ciprom bo Slovenija igrala v Ljudskem vrtu. Lahko dobi tu nov zagon?
Težko kaj rečem o tem. To je problem reprezentance oziroma ljudi, ki jo vodijo. Oni vedo, kaj je prav in kaj ne, oziroma če so na pravi poti s svojimi ocenami. Mi bomo uživali v ligi Evropa.