Medtem ko se je širša slovenska javnost, govorimo seveda o tisti nogometno manj izobraženi, ukvarjala z bravurami Samirja Handanovića, se je nekako v ozadju in senci rojevala še ena velika podalpska nogometna zvezda – Jan Oblak.
Zahovič se je zmotil
Ob lanskem odhodu mladega Škofjeločana, tedaj jih je štel komaj 21, iz portugalske Benfice k španskemu Atleticu iz Madrida je Zlatko Zahovič rekel, da fant dela veliko napako. Legendarni Zaho se je v svoji nostalgični navezanosti na portugalski nogomet očitno zmotil. Po začetnih težavah s poškodbo je Jan Oblak v ekipi, ki jo vodi karizmatični Diego Simeone in ima z njo še zelo ambiciozne načrte, zdaj zvezdnik številka ena. Navijači ga obožujejo, soigralci ga imajo radi, uprava prav tako ne obžaluje vrtoglavih 16 milijonov evrov, ki jih je morala odšteti zanj. Mladi Slovenec je tako postal najdražji slovenski nogometaš vseh časov in najdražji vratar v zgodovini španskega nogometa. Mimogrede, znova je zaslužila tudi Olimpija, ob njegovem prestopu v Španijo je v njeno blagajno kapnilo slabega pol milijona, in sicer zaradi pravila Fife, da nekaj drobiža dobijo tudi klubi, ki so pomagali oblikovati igralce, stare od 16 do 23 let.
Za osebo meseca aprila ste izbrali |
Od kod ta mirnost?
Olimpija je bila prvi resni delodajalec mladega Jana, ki je športno pot usmeril po stopinjah svojega očeta Matjaža. Oblak starejši – ne, nič niso v sorodu z Branetom Oblakom – je bil odličen. Sin, ki je sprva kolebal med nogometom in košarko, s katero se resno ukvarja njegova sestra Teja, je pozornost lovcev na talente pritegnil že v zelo rosnih letih. Pri šestnajstih je branil za Olimpijo, pri sedemnajstih, leta 2011, pa je odšel v Benfico. Imel je tudi veliko ponudb od drugod, zanj so se zanimali klubi, kot so Liverpool, Marseille, Fiorentina, Manchester City, Aston Villa … in menda že takrat tudi Atletico Madrid. Mladenič je bil celo na pogovorih v Angliji, a se je potem odločil za Portugalsko. Blizu njegovi najljubši in že tedaj zelo želeni španski ligi, v kateri je imel največjega vzornika, vratarja madridskega Reala Ikerja Casillasa.
Jan Oblak zdaj, zlasti po bleščečih predstavah prav proti Realu, ko je močno načel živce in si obenem prislužil veliko spoštovanje Cristiana Ronalda, o vzornikih seveda ne govori več dosti. Zato ker mora več govoriti o sebi, česar pa ne počne posebno rad. Sploh ne o bajnih zaslužkih. Tu sem, da trdo in resno delam, je rekel, ko je prišel v Madrid, in je, tudi z nekaj sreče, namreč po poškodbi skoraj desetletje starejšega Miguela Angela Moye, v nekaj mesecih postal prvi vratar španskega kluba. Senzacija, o kateri spoštljivo govori vsa nogometna Evropa. In se seveda sprašuje, od kod za vraga je prišel mladenič. In od kod mu samozavest in mirnost, kakršni premorejo le redki fantje njegove starosti. Odgovor tiči v družini, pravijo, skromni in delovni, kjer prevladuje zdrava pamet. Pa tudi dovolj odločnosti, da se znajo postaviti zase. Z mladoletnim Janom je na Portugalskem na začetku bival oče. Fant je bil sicer vedno zrela osebnost, je povedal, a življenje v tujem okolju je bil velik korak, a tudi šola je morala na stranski tir.
Izboril si je nastope
Prva leta na Portugalskem so bila za Jana nomadska, Benfica ga je posojala manjšim klubom, kjer je večinoma sedel na klopi. Potem je v sezoni 2011/12 v Leirii končno dobil priložnost in jo izkoristil ter si leta 2012 prislužil vabilo selektorja Slaviše Stojanovića v slovensko reprezentanco. Ni razočaral. Zato pa je njega pred lansko sezono znova razočarala Benfica, kjer niti tokrat niso resneje računali nanj, a se je postavil zase, ob pomoči agenta seveda, si izboril nastopanje za prvo moštvo ter nato z Benfico pometel s tekmeci v prvenstvu in obeh pokalnih tekmovanjih, v evropski ligi pa je bila šele v finalu boljša Sevilla.
Jasno je bilo, da bo po tej za Benfico sicer odlični sezoni Jan Oblak ekspresno zapustil Portugalsko. Po eni strani so se pred tem preveč poigravali s tem velikim slovenskim talentom, po drugi pa mu ne morejo ponuditi tistega, kar mu lahko veliki. Pomembne tekme v najprestižnejših tekmovanjih torej, na katerih se piše nogometna zgodovina. Kakšen evro ali dva povrhu pa fantu iz Škofje Loke pri tem tudi prav pride.