V Sloveniji ni igralca
 za vidno vlogo v bundesligi

LJUBLJANA – Kje je in kaj počne Branko Oblak, slovenska nogometna legenda, čigar zadnji posel je bilo treniranje ljubljanske Olimpije v sezoni 2009/10, potem ko se je ta vrnila v prvoligaško druščino? Po sodelovanju z zmaji se je umaknil iz javnosti, ni ga bilo moč zaslediti v kombinacijah za vodenje katerega izmed domačih klubov. Mar je povsem opustil trenerske ambicije? »Ne, sploh ne. Ne samo da si želim trenirati, to bi tudi moral početi. Toda najbolj me je razočaral predsednik Nogometne zveze Slovenije Aleksander Čeferin. Imela sva dogovor, da bi delal na zvezi, ampak ko sem dobil ponudbo, sem samo rekel: 'Hvala lepa. Mene ni več.' Ponudili so mi zelo skromno plačilo. Mislim, da so se me s tem hoteli zgolj znebiti. Tako niti ne hodim več na klubske tekme, grem pa na reprezentančne dvoboje. Slovensko ligo in evropske tekme redno spremljam po televiziji.«

Ni igralca za bundesligo

Spremlja pa tudi vse dogajanje v Prvi ligi Telekom Slovenije in v zvezi z reprezentanco, ki jo je vodil od maja 2004 do novembra 2006. Oblak je v sedemdesetih letih po odhodu iz splitskega Hajduka, s katerim je v dveh letih obakrat osvojil dvojno krono, odšel v Nemčijo. Dve sezoni je igral za Schalke, sledilo je povabilo v münchenski Bayern, kjer je ostal tri leta, v zadnji sezoni je z Bavarci osvojil bundesligo. V deželi svetovnih prvakov se po novem uveljavlja slovenski reprezentant Kevin Kampl, medtem ko se mlajšemu Petru Stojanoviću januarja ni izšel prestop iz Maribora v Hannover. »Mislim, da Maribor nima igralca, ki bi lahko v bundesligi igral vidno vlogo. Kampl to šele nakazuje, ampak mu bo težko, ker je na neki način prepošten igralec, v igri ni dovolj predrzen, manjka mu tudi izkušenj. Ko bo prišel do točke, da bo prevzel odgovornost in odločal tekme, bo igralec za največje stvari. Je pa Kampl najbolj nadarjen slovenski igralec, tekaško izjemno sposoben, lepo se giblje. Moral pa se bo še dokazati na najvišji ravni. Menim, da si ni izbral pravega moštva.« Ob tej trditvi smo kar zastrigli z ušesi. »Borussia je v padcu, prodali so najvidnejša igralca, Roberta Lewandowskega in Maria Götzeja, poleg tega so imeli še kup poškodovanih. Kampl ni prišel v pravem trenutku, razen če bo postal vodja moštva. Toda bojim se, da bo ostal v senci Marca Reusa.«

Pa v slovenski ligi sploh obstaja potencial za bundesligo? »V tem trenutku ne. Ga ne vidim. Maribor je zelo dobro voden klub, pozna se, da Zlatko Zahovič nekaj pomeni v nogometu. Ker pa lahko Maribor kupi najboljše igralce v domovini, mu sploh ni težko biti prvak. Večje težave ima Olimpija, kjer so ljudje, ki nimajo pojma o nogometu in jih bolj zanimajo druge stvari. Hočejo biti glavni, da se o njih piše, nogomet pa jih bolj malo zanima,« brez dlake na jeziku pove 67-letni Ljubljančan.

Užitek le v
 Olimpiji in Hajduku

Ko je Oblak leta 1973 odhajal iz Olimpije v Hajduk, so bili zeleno-beli pravi strup tudi za največje jugoslovanske klube. Oblak je šel v Dalmacijo na vrhuncu svojih moči, bil je tudi eden ključnih reprezentantov, na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji je bil izbran v najboljšo enajsterico mundiala. Vse to je prispevalo k temu, da je bil naslednje leto njegov prestop v Schalke označen za rekordnega – odškodnina je znašala za tiste čase astronomskih milijon nemških mark. Na prestop v tujino je moral zaradi posebnega pravila čakati do 28. leta starosti, po petih letih v bundesligi pa je končal igranje na najvišji ravni, čeprav mu je Bayern ponudil novo pogodbo. »Takrat sem imel 33 let in sem končal kariero, potem pa sem igral še za avstrijske klube do 40. leta. Sem pa imel po zadnji sezoni v Bayernu na mizi ponudbo Hajduka. S Splitčani sem bil že napol dogovorjen, a je potem predsednik kluba Tito Kirigin zbolel in je vse padlo v vodo. Hkrati me je Franz Beckenbauer vabil h Cosmosu v New York, a nisem sprejel. Nekdanja žena me je prepričala, da se vrnemo domov, saj sta otroka morala v šolo. Veliko smo se namreč selili, tako da sem dal prednost družini. Takrat mi je bilo že dovolj selitev. Ob tem pa sem na hrvaški obali, v Rogoznici pri Primoštenu, zgradil lepo hišo, v tistem obdobju sem bil nor na ribolov. Mislil sem, da bom tam živel. Toda z razpadom Jugoslavije se je vse spremenilo in sem hišo prodal. Novo sem zgradil v Kopru, tako da zdaj del časa preživim na naši obali, del pa v Ljubljani.«

Česa iz igralske kariere se najraje spomni? »Najbolj prijetne spomine imam na obdobje igranja za Olimpijo in Hajduk. Vse drugo sem jemal kot službo, moral sem pač zaslužiti za družino. Prej sem pa izključno užival, sploh v Hajduku, saj so navijači v Splitu res posebni.« Kaj pa reprezentanca? »Tam niti ni bilo najbolj ugodno. Obstajala so določena trenja znotraj ekipe. Že takrat so bili nesporazumi med Hrvati in Srbi. Kot Slovenec sem bil nevtralen, zato so me ves čas pošiljali v ogenj, da rešim posamezne zaplete, probleme. Ves čas sem bil tarča pri enih ali drugih, če sem rekel kava ali kafa, juha ali supa. Toda jaz sem vse obrnil na hec, veliko sem se šalil z njimi, tako da do mene niso gojili nobenih zamer.«

Posebnež Breitner

S kom od bivših soigralcev je ohranil najtesnejše stike? »To pa kar z večino iz Hajduka, iz Bayerna imam stike s Karl-Heinzom Rummeniggejem, Paulom Breitnerjem in Ulijem Hoenessom. Prav Hoeness mi je ponudil pogodbo za tretje leto igranja v Bayernu. Takrat je začel delati kot menedžer in je pripeljal še Breitnerja, tako da smo osvojili naslov prvaka, čeprav smo imeli madžarskega trenerja, ki ni imel pojma o svojem delu (Pal Scernai, op. p.). V Bildu je izšel intervju z mano, za naslov pa so izbrali mojo izjavo: 'Scernai je bolj učitelj telovadbe kot trener.' To mi je zelo zameril, tako da me je posadil na klop za rezervne igralce. Toda meni je bilo vseeno, naslov prvaka je bil zagotovljen, mislil sem samo še na odhod domov. Zelo dobro sem se razumel tudi s Seppom Maierjem, z njim sva se veliko šalila. Breitner je bil pravi posebnež. Če smo morali biti v klubski obleki, je on prišel v džinsu. Če je bilo naročeno drugače, je on spet naredil po svoje. Bil je upornik, posebnež. Na letališčih je vedno odšel do pulta z informacijami in naročil, naj pokličejo Paula Breitnerja prek ozvočenja. Kjer koli smo bili na letališču, si slišal, kako pozivajo Breitnerja.« Nemci so imeli Oblaka zelo v čislih, bil je profesionalec slovenskega, torej skorajda germanskega kova. Ob tem, da je bil tehnično in taktično odlično podkovan, je lahko tekel do onemoglosti. »Ko smo imeli pri Schalkeju tekaške preizkuse na 800 metrov, sem drugega prehitel za kakšnih 30 metrov. Ko so to videli, so me cenili še znatno bolj kot prej. V igri tako in tako nisem imel težav. Rad pa sem se tudi pošalil, bil sem spreten z rokami, precej sem čaral, tako da je bilo veliko smeha.«

Bundesliga je bila Oblaku pisana na kožo, sam pa bi raje odšel v Anglijo, če bi bilo mogoče. »Za nas sta bili odprti le Belgija in Nemčija. Hoteli so me tudi v Španiji in Italiji, a tja nisem mogel. Najbolj pa sem si želel v Anglijo. Bobby Charlton je bil moj vzornik, saj je v igri deloval zelo mehko. Z lahkoto je tekel, pomagal je v obrambi, njegove dolge podaje so bile kirurško natančne. Njegov slog igre mi je bil nadvse všeč, enakovredno je udarjal z levo in desno nogo. Mislim, da je tudi danes najtežje igrati v angleški ligi. Ob zahtevanem znanju moraš igrati v zelo visokem ritmu, trdim dvobojem tako rekoč ne moreš uiti.« Igranje v Angliji mu ni bilo usojeno. Mu bo mar še opravljanje trenerskega posla v domačih logih? V resno zastavljenem projektu bi se lotil tudi dela z mladimi: »Z njimi bi še raje delal kot s člani. Mladim lahko marsikaj povem, in kar je najpomembneje, lahko tudi pokažem.« To bo že držalo, saj je nonstop v pogonu, njegovo nogometno znanje pa tako nikoli ni bilo sporno.