Ustanovili so Bežigrad, da bi preživela Olimpija

Čas neusmiljeno beži in ljudje lahko kaj hitro pozabijo na bolj ali manj pomembne dogodke, ki so se, če bi hitro pomislili, zgodili tako rekoč včeraj, dejansko pa je že preteklo že več let, celo desetletje. Prav toliko danes mineva od ustanovitve Nogometnega kluba Bežigrad, ki je leta 2005 nastal na pogorišču tedanje NŠD NK Olimpija. Tisto so pogoltnili dolgovi (znanega je bilo skoraj milijon evrov). Zeleno-beli pred desetimi leti niso mogli več zbrati takratnih 70 milijonov tolarjev (cca. 260.000 evrov), da bi poravnali najnujnejše obveznosti in pridobili licenco za nastopanje v prvoligaški konkurenci v sezoni 2005/2006. Tako je novoustanovljeno moštvo Bežigrad začelo tekmovati v peti ligi. »Ja, na današnji dan smo staknili glave z Milošem Junkarjem, Darkom Škerlom. Naš prvotni načrt je bil, da v NK Bežigrad delujejo samo mlade selekcije, ki so bile prej pod okriljem Olimpije. Starši so se nam pritoževali, češ da pri Olimpiji niso več normalne razmere za delo z mladimi upi, zato smo v dogovoru z vodstvom Olimpije poskrbeli za nogometni naraščaj do konca sezone. Ko pa je potem sledil razpad zmajev, smo čez poletje s trenerjem Primožem Gliho na čelu sestavili še člansko zasedbo. Glihi gre glavna zasluga, da je pripeljal ugledna imena in poskrbel za ekspresno vrnitev v prvo ligo po pičlih štirih sezonah,« se spominja Aleš Remih, takrat direktor NK Bežigrad. Nogometna zveza Slovenije je v najnižji rang vrgla tudi vse mlade selekcije Bežigrada, zato so najbolj talentirani odšli, še največ jih je odšlo k Interblocku v Šiško. Tako so v prvi sezoni lahko sestavili le ekipe do 14 leta starosti, naslednje leto pa so že imeli tudi kadetsko in mladinsko vrsto.

Hitra pozaba

Miloš Junkar je predsedoval zelo zagnani ekipi, ki je imela pred sabo jasen cilj. »Lepe spomine imam na tisto obdobje, saj smo uresničili to, kar smo si zadali – spraviti Olimpijo v prvo ligo. Ni bilo preprosto, res smo prehodili težko pot. Že na začetku so me vsi opozarjali, da na koncu ne bo tako veselo zame in da bodo hitro pozabili na moj prispevek k oživitvi Olimpije,« nam je včeraj z grenkobo v glasu dejal Junkar. Bežigrad je bil leta 2008 tretjeligaški prvak, naslednjo sezono pa je v drugi ligi že nastopal pod imenom Olimpija Ljubljana v dogovoru z Akademsko športno zvezo Olimpija. Takrat se mu je, sprva kot član izvršnega odbora, priključil glavni pokrovitelj Izet Rastoder, ki je danes na čelu kluba. Začela so se razhajanja v vodstvu, razvnel se je boj za prevlado in zmagal je kajpada denar oziroma Rastoder. »Razšli smo se na grd način, to res ni bilo dostojno. Toda vseeno moje srce še vedno bije za Olimpijo, ostajam njen navijač. Na tekme grem zelo redko, če pa že, grem kot običajen gledalec s prijatelji. Z nikomer iz kluba nimam stikov, nikoli tudi nisem prejel kakšnega vabila na tekmo. Mislim, da mi je samo Grega Židan ponudil vstopnice, sicer pa so res pozabili na nas, ki smo omogočili nadaljnje življenje nogometne Olimpije,« pripoveduje Junkar. Od nekdanjih igralcev in trenerjev iz obdobja Bežigrada so danes ob Židanu v klubu še Edo Bajraktarević, Dušan Gorenc in Nenad Podgajski. »Ni mi žal, da sem sodeloval pri tem projektu. Navsezadnje je Olimpija edini ljubljanski nogometni klub v prvi ligi. Toda sporen je hladen odnos Ljubljane do tega kluba, hrbet so mu obrnili tudi navijači. Tovrstne energije je v zadnjih letih zmanjkalo, zato upam, da se bo odnos v prihodnje uredil. Nogomet se igra zaradi navijačev,« meni Aleš Remih. Morda pa kdo v sedanjem vodstvu Olimpije le pokaže nekaj dobre volje in zdravega odnosa do lastne zgodovine, ki se je začela pred pičlimi desetimi leti v zelo težavnih razmerah. Najslabše je kuhati stare zamere, ki pustijo neprijetne posledice. Niti Junkar, ki se ukvarja s postavljanjem športne infrastrukture, niti Remih, direktor Športnega centra Triglav, ne delujeta več v nogometu, čeprav bi lahko v njem doživela še precej lepega.